Recenzije: Knjiga 4

Plesal je v mojih ustih

Hervé Guibert, Nor na Vincenta. Prevedel Brane Mozetič. Škuc-Lambda, 2007.

Nor na Vincenta, bralni performans. Produkcija Mini teater, koprodukcija Slovensko mladinsko gledališče; 9. november 2007.

Roman Nor na Vincenta (1989) je drugi v slovenščino prevedeni roman izjemnega Hervéja Guiberta; Prijatelju, ki mi ni rešil življenja (1990) je pri Lambdi izšel že 1994. Prijatelju je kronika aidsa in obenem sodobna družabna kronika (kjer, na primer, nastopajo G. Lollobrigida, M. Foucault, I. Adjani, P. Chéreau), Vincent pa pove, kako se je pripovedovalec (verjetno avtor sam) okužil. Mladenič življenjskega sloga kot je Vincentov, je v osemdesetih letih živel v veliki nevarnosti, da se okuži. In tako je podlegel, z njim pa tudi pripovedovalec. A to ni sploh vsa zgodba, saj je to izvrsten roman o poželenju in strasti, o uničujočih igrah približevanja in poniževanja, o zmerjanju in ljubkovanju, o obsipavanju z ljubeznijo in psovkami. O obsedenosti z Vincentom torej, ki prežema pripovedovalca.

V življenju mnogokrat vlada zmeda, pisanje pa je priložnost za smisel oziroma vsaj njegovo iskanje. Pripovedovalec se po koncu zveze z Vincentom s tem namenom prebija skozi svoje dnevnike iz šestih let, ko je bil Vincent glavni vpis, in poskuša ugotoviti, »kaj je bilo to«. »Pisati o njem je potešitev.« In seveda prej ali slej pridemo do pripovedovalčeve ugotovitve, da je »ta blazna želja po tičih … prav tako abstraktna in bistvena kot želja po knjigi, po sliki«. Kratki fragmenti, ki sestavljajo roman, so vsak zase čudovito odkritje, krasen za/rez v poželenje. A ne brez humorja – kaj boš, na primer, odvrnil, ko te njegova mama po telefonu vpraša, zakaj ga kličeš? »Rad bi ji odgovoril: v zvezi z njegovim tičem, gospa, kakor hitro je mogoče, bi ga moral fafati.«

Konec je ponavadi skrit v začetku in tako tudi Hervé v zadnjem delu knjige kronologijo pripovedi obrne: od Vincentovega konca (1987) – »V noči s 25. na 26. november je Vincent padel s tretjega nadstropja, ko je kopalni plašč imel za padalo« – gre proti začetku njune zveze (1982), ko mu Vincent reče: »Odločil sem se, da ne bom več ljubil moških, toda ti si mi bil všeč.« Jasno, konec je bil že na začetku. Oziroma že na začetku je bilo vsega konec.

Roman Nor na Vincenta sta v produkciji Mini teatra in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča 9. novembra 2007 kot enkraten gledališki dogodek, pravzaprav na oder postavljeno branje besedila, uprizorila francoski igralec Philippe Calvario, ki je performans tudi režiral, in Ivan Peternelj. Iz tega sledi, da je bil del besedila prebran v francoščini, del pa v slovenščini. Igralca si nista razdelila vlog Hervéja in Vincenta v smislu dramskega dialoga, kjer bi en igralec govoril eno vlogo, drugi pa drugo, ampak sta se v branju Hervéjeve pripovedi izmenjevala. Kljub temu da je šlo za ugledališčeno branje, je bil dogodek zanimiv, postavitev pa privlačna in seksi. Med odmorom pred pogovorom z ustvarjalci predstave pa smo imeli tudi redko (in napol namerno) priložnost slišati strokovno kritiko vodje scenskih delavcev: »Meni grejo te pedrske stvari na kozlanje, pa naj bo lepota takšna in takšna.«

Škoda, da se je Nor na Vincenta v gledališču zgodil le enkrat. Zato pa je knjiga na voljo do konca naših dni.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

 Poezija vsakdanjega življenja

Nataša Velikonja, Poljub ogledala, Škuc-Vizibilija, 2007.

Na ogledalo je v človeški zavesti nalepljenih mnogo simbolov, tako na področju spoznavnega kot imaginarnega. Med drugim je ogledalo lunarni in ženski simbol, ki jemlje svetlobo soncu. Je emblem kraljice. In kot speculum (ogledalo) je koren besede špekulirati, kar je sprva pomenilo opazovati gibanje zvezd z zrcalom. Poljub ogledala pa je seveda tudi narcisoidni poljub, česar kritiki niso spregledali niti v najkrajših predstavitvah zbirke. Kako daleč je torej od vsakdanje toalete do kraljice, ki špekulira s svetlobo?

Pesnica v zbirki govori o zasebnem in  javnem vsakdanjem življenju mlade lezbijke v Ljubljani. Prva pesem, Mašina, umesti pesniško osebo, »štiridesetletnico v usnjeni jakni«, v sedanjost časa in prostora in ta takoj razpre dežnik spominov v mestnem parku, urejenem na nekdanjem pokopališču v Novi Gorici. Ko kadi pod dežnikom, se spominja šolskih plesov, veselic, žurov, pohajanja, zakajanja, prijateljstev, knjig, glasbe, debat, čustev, se spominja alenke marjetke neve nataše patricije … Sedanjost je naseljena z dobrimi in lepimi ljudmi, ki jim ni prav nič podobna, preteklost pa spominja na kitov želodec, ki »si ga predstavlja kot ogromen/kisikov balon. V resnici pa takoj/umreš«.

Naj bo preteklik ali sedanjik, verzi nizajo pripetljaje vsakdanjega življenja, nobena tema se ne osamosvoji v veliko in usodno, kot je to tudi v življenju, ničesar velikega in pretresljivega (pa če je še tako hudo ali lepo). V zbirki beremo o najpomembnejših temah človeškega življenja: o ljubezni in hrepenenju: »danes je štiriinštirideseti dan,/odkar nisem videla tanje. štejem/in štejem. ves čas razmišljam,/kako lepo bo z njo po tolikem/času v postelji. ona se bo najprej/želela dolgo pogovarjati v kuhinji/…« V resnici je pesniška oseba v Poljubu ogledala veliko sama, samotna, razmišlja, piše, se spominja, gre v kino, se napije, posluša glasbo, drka, spije »dve kavi/zapored in pol litra soka, odnesla/dol smeti, se skopala in sedaj sedim/« …

Nekako na polovici zbirke se sporočilnost še zgosti, vsak verz je svoja zgodba. Pesniška oseba se reflektira zasebno in javno. Rdeča pika na mojem čelu eksplicira, da je vržena iz javnih prostorov, v izgnanstvu zasebnosti pa piše kratke in neplačane stavke in se ji dozdeva, da je opazovana skozi ostrostrelčev teleskop. Tatovi teles odločno podržijo ogledalo današnji stvarnosti hlapcev, ki so vedno na voljo gospodarju. Kljub odsotnosti zblojene morilke ali morilca so stanovanjske soseske več kot čudne: »narod (…) kosi travo, tolče po zidovih,/žaga drva, stepa preproge, vrta/luknje …« Pesmi izpovedujejo lezbično ljubezen, lezbično željo, govorijo o lezbični sceni, o Monoklu, o lezbičnem klubu, v pesmi Zakaj pa niste fukale z mano pa o vseobsežnejšem trdem lezbičnem jedru, »kjer je vse manj/spominov na to, kako je, če ne/moreš sam interpretirati lastnih/potez«.

Poglejte se v Ogledalo, naselite se vanj – izjemna izkušnja! (Našle boste tudi odgovor na gornje vprašanje.)

Ocena: ♦♦♦♦♦

Zala Hriberšek

 

 Tuja narava

Rieko Matsuura, Natural Woman, ŠKUC-Lambda, 2007.

Kratki roman Natural Woman japonske pisateljice Rieko Matsuura je izšel leta 1987, pred tem je objavila že več del. Junakinja romana, ki je v prevodu Iztoka Ilca izšel pri Lambdi, je mlada risarka stripov Yõko. Dekle, osvobojeno tradicije in predsodkov okolja, v odnosih z ljubimkami zavzema podrejen položaj. Tri njene usodne ljubezni, Hanoyo, Yukiko in Yuriko, imajo izrazito gospodovalne težnje, ki se mnogokrat izražajo s sadističnimi spolnimi igrami. Sadomazohizem je nedvomno vpijoča zanimivost tega dela, vendar ostaja do kraja neumeščen in bralki oziroma bralcu ne ponuja oprijemljivih razlogov. Tri hardcore ljubimke so si pravzaprav medsebojno zelo podobne, junakinja pa se iz odnosov vsakič izvije kot nerazumljena, a tudi nerazumna žrtev. Težko je namreč dojeti, kaj so ji sploh pomenili odtujeni partnerski odnosi brez čustvenih razsežnosti in brez izrazite želje po sado-mazo spolnosti. Zato besedilo prežemata tujost, pa tudi strukturna razpršenost, zaradi katerih si ga je težko udomačiti z branjem. Dekleta so po eni strani prevejana in polna strupenih zamisli, po drugi pa spominjajo na neizkušene šolarke, ki se malce sramežljivo podajajo v odnose in se kljub strasti nenehno ukvarjajo s tem, katerih telesnih delov ne dajejo na razpolago. Junakinja se ob srečanju s prvo ljubico Hanoyo počuti kot »naravna ženska« – to je tudi najprepričljivejše napisani del romana – sicer pa drugi prizori bolj spominjajo na erotične stripe, v nekaj potezah prenesene v pisno obliko.

Ocena: ♦♦♦

Suzana Tratnik

 

 Radikali reagirajo z okolico. Radikalke prav tako. 

Xenia Jus, Svobodna radikalka, Zavod CCC, 2007.

Vsestranska ustvarjalka Xenia Jus, skladateljica, pevka, slikarka, igralka in še kaj je dobro desetletje po izidu svojega prvega albuma Debut v okviru Zavoda CCC izdala zbirko besedil pesmi z vseh petih ploščkov (poleg prvenca še Xenia Total, L’Humanite Nouvelle, Karta do sonca in Black Safari), ki se jim je pridružilo še sedemnajst dodatnih besedil. Sama pravi, da je Svobodna radikalka »lep presek tega, kar se je z bitjem Jus dogajalo v vseh teh dekadah«. Mi pa dodajamo, da je knjižica poleg tega tudi zanimiv pregled dogajanja zadnjih let iz sicer izrazito osebne perspektive, ki pa jo vsi, ki v tem času nismo od sveta odrezani ždeli v kakšnem podzemnem bunkerju, zlahka delimo z avtorico. Redki slovenski glasbeniki dočakajo izid svojih besedil v obliki pesniške zbirke, še redkeje pa ta tranzicija res polno zaživi. V primeru Xenie Jus gre za odličen pregled neposrednih, samosvojih, družbenokritičnih besedil raznovrstnih žanrov in oblik, ki se stopnjujejo od jeznih mladostniških komadov z značilno punkovsko neobremenjenostjo s formo do prefinjenih (samo)ironičnih zbadljivk s kasnejših albumov, ki se spogledujejo z rockom, ljudskimi napevi in celo s kabaretom. Rdeča nit med temi na videz morda povsem nepovezanimi delci Xenijinega vesolja je močna sporočilnost besedil in odločnost, ki veje tudi iz tistih najnežnejših. Zbirko je mogoče brati povsem brez znanja o glasbi, ki naj bi besedila spremljala, saj jo pesmi pogosto nosijo kar s seboj. Le prisluhniti je treba znati.

Ocena: ♦♦♦♦

Anamarija Šporčič

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja