Portret 18/19

k. d. lang: potiho poje naglas

Kanadčanka, živeča v Kaliforniji. Pevka, kantavtorica, kitaristka, klaviaturistka, harfistka. 27 let prisotna na kantri-pop-rock-džez-folk glasbeni sceni. Vegetarijanka, budistka, prejemnica najvišje kanadske civilne časti. Lezbijka, ki je glasbeno zavetje najprej našla na trdi, a do butch žensk v 70-tih in 80-tih dokaj prijazni kantri sceni. Lezbična ikona od razkritja v reviji The Advocate leta 1992. Leto pozneje se je skupaj s Cindy Crawford v lezbičnem šik motivu znašla na eni najbolj prepoznavnih naslovnic 90-tih in poskrbela za tretji najbolj prodajan izvod v zgodovini revije Vanity Fair. Glasbenica, ki pri skoraj dopolnjenih petdesetih letih, in novo izdanemu albumu Sing It Loud, poje »potiho« bolje kot kadarkoli doslej.

Kathryn Dawn Lang, bolje poznana pod vzdevkom k.d. lang, se je rodila 2. novembra 1961 v majhnem mestecu Consort v kanadski provinci Alberta, kot najmlajša od štirih otrok (trije izmed njih so istospolno usmerjeni). Svojo glasbeno pot je v začetku osemdesetih, pod inspiracijo Patsy Cline, začela v kantri vodah in po prvem posnetem singlu Friday Dance Promanade leta 1983 ter nekaj mesečni turneji s svojim bendom The Reclines, v letu 1984 izdala prvenec A Thruly Westeran Experiance.

Vpliv Patsy Cline (1932-1963) v kantri zvrsti je večznačen. Ne le, da jo lahko opredelimo kot najbolj vplivno kantri izvajalko vseh časov, pač pa je močno vplivala tudi na položaj žensk v kantri glasbi, ki so bile do njenega prihoda podrejene moškim izvajalcem, tako na ravni prodaje kot uspeha. Patsy je to redifinirala. V 70-ih in 80-ih letih so kantri bari, tudi v zakotnih krajih Teksasa in Tennessija, postali eno izmed redkih zbirališč butch žensk. V takšnem okolju se je dobro počutila tudi k.d., ki je poleg Patsy poslušala vse od Creedence Clearwater Revival, Joni Mitchell, Elle Fitzgerald, Peggy Lee, Billie Holiday vse tja do Clashov.

Njen kantri-punk stil širokih kril, velikih očal in štrlečih las je pritegnil osrednjo pozornost pred kvaliteto njenega glasu, v katerega ni nihče nikdar podvomil. A ta njena javna podoba je bila sprejemljiva le do takrat, ko je bila sprejeta kot odštekana kantri-punk izvajalka, ki se v stilu štikla Hunky Panky iz že omenjenega prvenca, po koncu nastopov želi valjati na seniku, s fantom seveda – kot se za družbeno sprejemljivo podobo ženske, ko ne gunca afen po odru, spodobi. Manj sprejemljiva, in na nekaterih radijskih postajah v Nashvillu nezaželena, je postala, ko se je njena zunanja podoba pričela odražati v besedilih, ko ženske v besedilih niso igrale pasivnih, tradicionalno pripisanih vlog (Big Boned Gal), ko je njen glas postal popolno orodje za izražanje v kantri svetu neizrečenega (Nowhere To Stand). To se je zgodilo z grammyjem nagrajenim albumom Absolute Torch and Twang (1989), že potem ko je širšo prepoznavnost in hvaljenost dosegla v duetu z Royem Orbinsom s pesmijo Crying (1987) – zanjo je prejela prvo od štirih nagrad grammy (zadnjega sta s Tony Bennettom prejela leta 2003 za pesem A Wonderful World) – in že po izidu albuma Angel With a Lariat (1987) ter kritiško opevanega Shadowland (1988). Njeno nastopanje v reklami ‘Meat Stinks’ (1990), kot zaprisežene vegeterijanke, je bilo za mesojedo kantri okolje le še pika na i. Poti nazaj ni bilo več. V začetku 90-ih se je tako počasi, a vztrajno začela oddaljevati od kantri v pop, bolj eksperimentalne in kasneje tudi džezovske vode, kar se je najprej odzrazilo na njenem najbolje prodajanem albumu Ingénue iz leta 1992, na katerem se nahaja tudi njen največji hit Constant Craving (nagrajen z grammyem za najboljšo vokalno pop izvedbo ter nominiran v dveh drugih kategorijah; kasneje so ji Rolling Stonesi pri svojem komadu »Anybody Seen My Baby?« priznali soavtorstvo zaradi podobnosti z njim.

Postala je dekle trenutka, Miss Chatelaine.¹ Kraljica popularnosti. Vabljena na vse možne procesije slavnih. Še toliko bolj zanimiva, posebna, drugačna od vseh wannabejev na sceni, ko se je v intervjuju v reviji The Advocate (1992) razkrila kot lezbijka. Postala je najslavnejša lezbijka tistega časa v svetu glasbe, zaradi česar noben njen intervju v naslednjih treh letih ni minil brez vprašanj o njeni seksualnosti. Dekle z naslovnice Vanity Fair (1993), za katero so uredniki, ki so izbirali med več možnimi fotografijami, seveda izbrali tisto s Cindy Crawford, s čimer k.d. ni bila zadovoljna. Njeni trenutki blaženosti v pop slavi so trajali vse do takrat, ko je na enem izmed dogodkov ugotovila, da je noben od povabljene elite ne posluša, in da jo je losangeleška scena potegnila medse, čeravno je mislila drugače. Počasi, a vztrajno se je umikala iz nje.

Leta 2001 je začela prakticirati budizem ter v budističnem centru spoznala tudi »ženo« Jamie. Po letu 2008 in zadnjem avtorskem albumu Watershed, ki je posvečen ravno Jamie in je v Avstraliji dosegel zlato naklado, je k.d. v začetku aprila letos skupaj z zasedbo The Siss Boom Bang izdala album Sing It Loud. Album, ki je na avstralski glasbeni lestvici debitiral na drugem, na kanadski pa na sedmem mestu, je bil posnet v Nashvillu. Po sodelovanju z The Reclines je to prvi album, posnet s skupino. Z njim se je ponovno nekoliko zbližala s kantri koreninami, na njem pa je mogoče slišati tisto igrivost (morda najbolje izraženo v pesmi I am the Winner), ki je manjkala na albumu Invincible Summer iz leta 2000.

k.d. lang je v svoji dosedanji glasbeni karieri izdala 16 albumov (samostojno, v duetu ali s skupino), prejela številne glasbene nagrade in nominacije, ustvarjala skupaj z legendama kot sta Roy Orbison in Tony Bennett, mnogim prošnjam za duete je zaradi obilice dela rekla ne – tudi Franku Sinatri. Leonard Cohen je njeno izvedbo svoje slavne Hallelujah (po kateri je dandanes k.d. – če gre verjeti aplikaciji google insight – med splošno javnostjo najbolj prepoznana) označil kot najboljšo. Njen glas, njena sposobnost tenkočutne izvedbe priredb ali avtorskih pesmi jo uvršča med najboljše interprete v glasbeni zgodovini. Danes polni koncertne dvorane daleč od oči osrednje svetovne javnosti, najraje v Avstraliji, ki tudi z novim albumom ostaja njeno najljubše tržišče. Glasilke uporablja bolj premišljeno, zadržano, »tišje«, ne napreza se kot nekoč, zato da ji bodo – upajmo – tako dobro kot doslej služile še vrsto let.

¹Kanadska ženska revija Chatelaine jo je že leta 1988 razglasila za žensko leta, iz česar se k.d. v istoimenski pesmi norčuje.