Trideseta izdaja Festivala LGBT filma, ki sovpada s tridesetletno navzočnostjo LGBT-gibanja pri nas in s svojim zaključkom odpira prehod v festival Lezbična četrt, se je sklenila v soboto, ko so v Slovenski Kinoteki podelili nagradi Rožnati zmaj po izboru festivalske žirije in Rožnati zmaj po izboru občinstva. Nagrajena celovečerna filma sta nizozemski Matterhorn in brazilski Danes bi se vrnil sam (Hoje eu quero voltar sozinho).
Že ob uvodu v festivalsko dogajanje je nagrado za najboljši kratki film prejel dokumentarec Božja napaka, ki razgrinja zgodbo o sloviti slovenski transseksualki in iskrivi divi Salome. Avtorici dokumentarnega filma (trailer: http://vimeo.com/112256479) Eva Matarranz in Anna Savchenko sta film posneli pod okriljem Luksuz produkcije Krško, kot osnova za gradnjo filma pa ju je navdahnila Salomejina osebnost sama. V filmu gledalec ali gledalka spremlja Salomejino zgodbo o borbi za prostor pod soncem, ob čemer se lahko v enaki meri nasmeji kot razjoče od ganotja, Salomejina življenjska zgodba je iz njenih ust namreč vsaj toliko prisrčna kot je razburkana.
Film Danes bi se vrnil sam se ukvarja s težavami slepega fanta, ki se zaljubi v sošolca, skozi čigar pogled se mu svet razodeva na novo, obravnava torej (vsaj) dvojno družbeno zaznamovanost in izključenost, vendar se težke téme loteva na dokaj lahkoten in širšemu krogu občinstva všečen način. Sama predvajane filmske zgodbe nisem spremljala do konca, ker se mi v smislu doprinosa k LGBT-problematiki ni zdela presežna, zato se komentiranja vzdržim.
Močno pa obžalujem, ker si nisem uspela ogledati niti Matterhorna, celovečerca, ki je očitno tako zelo poseben, da mi nihče ne zna natančno popisati, za kaj v njem gre. Selektorska ekipa je v utemeljitev zapisala naslednje: »Prvi celovečerni film nizozemskega igralca, komika in režiserja Diederika Ebbingeja je mojstrsko zgrajena pripoved o Fredu, ki razburka in razkrinka kalvinistično, zaprto in izključujoče okolje, se izteče v presunljiv, resnično katarzičen finale.
Glasba J. S. Bacha je Fredova boleča uteha,saj ga nenehno vrača v preteklost k ženini smrti in k angelskemu glasu sina, ki ga je zapodil čez prag, obenem pa je integralen del kontemplativne filmske pripovedi. Film s prefinjenim poudarkom na podrobnostih prepričljivo izrisuje življenje človeka v trenutku, ko se je treba vprašati, ali so v vaški božji hiši res vsi dobrodošli ali bi ne bilo bolj odrešujoče splezati na Matterhorn, to prispodobo svobode, prostora, kjer je človek resnično najbližje Bogu.
Tematiko potlačenih želja in močne osebne krivde Ebbinge preplete še z vprašanjem odnosa družbe do oseb, zaznamovanih z duševnim stanjem, ki jim rečemo »motnja« oziroma »zaostanek«. Fredu se v njegovem samotnem bivanju namreč nepričakovano pridruži Theo, moški s precej hudimi posebnimi potrebami.
Ne le zaradi odlične zgodbe, temveč tudi zaradi tenkočutne estetskosti in odlične igre Tona Kasa (Fred) in Renéja van ‘t Hofa (Theo) dobi letošnjega rožnatega zmaja za najboljši celovečerni film po izboru selektorske ekipe film Matterhorn.«
Trideseti festival LGBT filma se je dokončno utrnil včeraj zvečer z off-programom v Tiffanyju in gostom Kristianom Petersenom, producentom filma Fucking Different XXY (uradni prevod Fuk drugače XXY). Ne gre pa pozabiti, da boste v naslednji tiskani reviji Narobe lahko prebrali še izčrpni intervju Romana Kuharja z režiserjem imenitnega švicarskega igranega dokumentarnega filma Krog, Stefanom Hauptom, ki je festival obiskal v rosnih dneh tokratne izdaje, in intervju Polone Černič z omenjenim producentom Kristianom Petersenom.
Kar zadeva družabno kroniko in srečevanja javnih osebnosti na projekcijah, nisem pravi vir informacij, od vseh morebitnih bolj znanih festivalskih podpornikov in podpornic, ki bi se jih dalo prepoznati, sem namreč na enem od predvajanj zapazila edinole Violeto Tomič iz Združene levice. Ampak naj moja kratkovidnost ne ustavi navala optimizma o vse večji obiskanosti, saj je za moje pojme zvezda že vsakdo, ki se spravi iz naslanjača in v tem vremenu pride ven.
