Recenzije: Knjiga 7

Performativnost vednosti

Eve Kosofsky Sedgwick, Dotik občutka: afekt, pedagogika, performativnost, prevod Tanja Velagić, spremna beseda Marina Gržinić, Zavod Emanat, 2007.

Med temeljnimi imeni queerovskih študij je Sedgwick prav gotovo eno prvih, ki pride na misel. Avtorica je s svojimi knjigami, velikokrat gre za literarne študije, v kritiško zavest vpeljala nekaj ključnih konceptov za nedualistično mišljenje spolov in spolnosti. V Dotiku občutka je zbrala nekaj študij, ki njeno teoretsko delo nadaljujejo in širijo – tako tematsko kot konceptualno –, vselej pa se spletajo okrog teorij performativnosti, queera, psihoanalize, psihologije in predvsem afektov (med njimi izstopa sram, ki mu avtorica namenja največ pozornosti, od romanopisja Henryja Jamesa do kibernetičnega prostora).

Sedgwick je ves čas kritična do heteroseksističnih praks, pa najsi prihajajo s katerekoli strani in tule gre občasno za kar tipično zmes hude teorije in precej eksplicitnih zaključkov. Tako je v poglavju o Henryju Jamesu govor o njegovih uvodih k lastnim delom kot o »prizorih pederastične revizije«, ki razkriva pisateljev odnos »do njegove analne erotike«, pravzaprav o »žariščnosti analne preokupacije v Jamesovem občutenju lastnega telesa, dela in užitka«. Še več: posamezne odlomke iz Jamesa Sedgwick razume kot »opis razmerja med fistingom in pisavo« (torej fukanje s pestjo kot écriture). Vendarle avtorica vsega tega ne počne kar tako, pač pa ker dojemanje performativnosti z izrazi sramu – in z njim povezane stigme – odpira nove možnosti premišljevanja o identitetni politiki, še posebej v queerovskih prostorih: »Vsaj za določene (‘queerovske’) ljudi je sram preprosto prvo in vztrajno strukturno dejstvo njihove identitete: tisto, ki ima svoje lastne izjemno produktivne in družbenovplivne možnosti za preobrazbo.«

Avtorica se precej ukvarja s performativnostjo, predvsem z njenimi izvori pri Austinu (tj. kako napravimo kaj z besedami), sama pa vpelje nov pojem: periperformativnost (izjave, ki »niso performativi, ampak govorijo o njih oziroma se umeščajo okrog njih«). Uporabnost tega koncepta v drugem poglavju knjige ponazori z analizo primerov iz pripovedništva devetnajstega stoletja. V tretjem poglavju se skupaj z Adamom Frankom »kibernetičnega momenta« lotita preko Silvana Tomkinsa, »disciplinarno presežne osebnosti v psihologiji«. Četrto poglavje je posvečeno paranoji kot privilegiranemu objektu protihomofobične teorije. Sedgwick pri tem ostaja zvesta svojemu queerovskemu stališču, ki se odmika od freudovskega, homofobičnega razumevanja paranoje in »skoraj avtomatičnega privilegiranja gejevskih in lezbičnih vprašanj« ter poudarjanja razlike in enakosti med spoloma. O sistemskih nerazumevanjih in navzkrižnih smotrih, kot jih razberemo iz prenosov budistične misli na Zahod, govori zadnje, peto poglavje knjige.

Dotik občutka morda ni več tako prelomna knjiga, kot so bila avtoričina začetna dela, vsekakor pa ohranja dovoljšen naboj.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

 Pomembno je biti Ernesto

Umberto Saba, Ernesto, prevod Ivanka Hergold, spremna beseda Gašper Malej, Cankarjeva založba, 2008.

V Trstu se leta 1898 zbližata priložnostni delavec (28 let) in Ernesto, komercialni pripravnik (skoraj 17 let). To se jima zgodi tako neposredno in presunljivo, da nam od presenečenja kar malo zastane dih. Ali pa od tega, kako odkrito in naravnost U. Saba (1883–1957) ta odnos ubesedi, tako drugače od vsega campa, kot ga beremo v kakšnih drugih besedilih. Zato sploh ne preseneča, da je bil roman objavljen šele leta 1975, še toliko manj, če vemo, da je v precejšnji meri avtobiografski.

Ernesto je zelo pomemben pri vzpostavljanju tradicije italijanske književnosti s homoerotično tematiko, zanimiv pa je tudi kot primer prestopa iz stare, antične sheme istospolnega odnosa, ki jo zagovarja in prakticira težak (na da bi o njej karkoli vedel, pač pa le odseva globoko zakoreninjenost njegove krivde in strahov, ki jih lahko le tako delno zaobide) v moderno, domnevno enakopravnejšo, torej versatilno shemo, ki si jo želi Ernesto (v antični družbi je deček v odnosu zmeraj pasiven, moški pa aktiven, medtem ko v emancipacijski drži fukati ali biti pofukan ni več vprašanje moči, norm ali česa takega, pač pa le užitka).

Drugi model je še negotov, a ob koncu romana Ernesto doživi skoraj nekakšen čudež in se pretresen od lepote dečka Ilia v dveh minutah spremeni bolj, kot se je v desetih letih dotlej. Zgodi se »izjemen dogodek, ki se lahko pripeti samo enkrat v stoletju in samo v enem kraju«.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

 Prilika o Flavienu

Marc Vilrouge, Nemogoča knjiga, prevedel Brane Mozetič, Škuc-Lambda, 2008.

Oče se sklanja nad Flavienovo zibko in mu obljublja, da bosta z materjo vedno skrbela zanj in mu omogočila najboljše življenje, on pa bo moral dati vse od sebe, da bo lep, uspešen, bleščeč. Njuna pričakovanja so velika, hočeta vse, hočeta njegovo življenje – nič manj. Račun za »najboljše življenje« ne bo nizek.

Flavien postane uspešen državni uradnik s sijajno kariero. Zdi se, da se je žrtvovanje očeta in matere splačalo. A na skupinskem portretu uspešne družine je manjša packa: ko zgubi službo in odlično kariero, njegovo življenje postane karneval za starše. Flavien piše romane, a nikoli takega, ki bi ga »brala babi«. Romanopisje je mesto odkritega upiranja družini. A izgubljena kariera ga oropa snovi za pisanje: »Nič skupnega nima več s skupnostjo smrtnikov, kako naj torej piše zanjo, če več ne deli vaših življenj, ki tvorijo vaše romane.«

Sledijo psihadelične substance, samomorilski odmerki ghb-ja, psihiatrična bolnišnica. Ko obišče starše na deželi, z veliko kokaina ustvarja žareč videz vzornega sina –  saj je dober sin, »slab do kosti, a ne v jedru.« Veseli karneval zmoti mamina novica, da se je v bližino priselil gejevski par. Očetu se pederasti, kot se izrazi, gnusijo. Bralke in bralci že vemo: Flavien je gej. Tudi to seveda ne sodi med pričakovanja staršev …

Nemogoča knjiga – prvi prevod Marca Vilrougea (1971– 2007) v slovenščino – je vznemirljiv roman o 28-letnem moškem, ki se pred starši pretvarja, da se ni zlomil pod pezo njihovih pričakovanj in ljubezni. Je roman o temni človekovi usodi in o temni strani družinske ljubezni. Je koncizna študija posameznika v družini.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Zala Hriberšek

 

 Mojstrsko o mojstru

Colm Tóibín, Mojster, prevedel Jure Potokar, Sanje, 2007, Ljubljana

Mojster irskega pisca Colma Tóibína je izšel leta 2004 in bil sprejet z navdušenjem ter nagradami. Naslovni mojster je ameriško-angleški pisatelj Henry James (1843–1916), čigar življenje določajo odmikanje, odrekanje, osamljenost, hrepenenje. Bolečina in njeno stoično prenašanje. Tóibín se pri načinu pisanja in jeziku zgleduje pri svojem glavnem liku, njegovi opisi so v glavnem samo namigi, ki pa so dovolj jasni, da Jamesa prepričljivo utelesijo kot moža spominov in žalosti, melanholije in občutkov krivde.

James v vsem nastopa kot opazovalec, ki za svoje umike plačuje visoko ceno, nemir in bolečine pa kanalizira v literaturo: »Starejši moški, samotni obiskovalec, ki je cenil lepoto, se zanimal za človeško vedenje in strast čvrsto nadzoroval.« Tako je tudi z željo po istem spolu. James je čez in čez umetnik, ki sebe in svojo umetnost pisanja jemlje strašno zares. A Tóibín se zdi še najmanj prepričljiv, ko njegove izkušnje precej enosmerno preslika v njegovo literaturo.

Roman se začne januarja 1895 z Jamesovim gledališkim polomom, ki lepo uvede njegov umik vase in sovpade z Wildovim gledališkim vrhuncem. Kajti Wilde je bil vse, kar James ni bil (ni mogel/hotel biti). Tudi tri mesece pozneje ob Wildovem spektakularnem padcu James z veseljem posluša prijatelja, ki mu nosita vse podrobnosti Wildovega škandala, a želi dajati vtis, kot da se ga osebno to ne tiče. Odmikanje. Odrekanje. Osamljenost. Hrepenenje.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Lezbično gverilska revija LESSbe

Na začetku preteklega poletja je začela izhajati lezbično gverilska revija LESSbe, ki...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja