KNJIGA
Alma M. Karlin, Moji zgubljeni topoli, Muzej novejše zgodovine, Mladinska knjiga, 2007.
Svetovna popotnica, pisateljica, zlasti pa svojevrstna ženska Alma Karlin v dnevniških zapisih s podnaslovom Spomini na drugo svetovno vojno podaja svojo izkušnjo iz vojne vihre, ki jo je doživljala na Slovenskem od leta 1941 naprej. Med preganjanjem gestapa, begom v Avstrijo in zatem med partizane ves čas ohranja trezno pamet, piše, razmišlja o Slovencih in komunizmu ter seveda o Thei Gamelin, svoji »dušni sestrici«, ki jo čaka v Celju. O Karlinovi, njenih delih in nenavadni življenjski poti smo se pogovarjali s Sonjo Dular, prevajalko, ki se sicer ukvarja s sistemi vednosti in z mišljenjem.
Kdaj smo v Sloveniji odkrili Almo Karlin in njena dela?
Pravzaprav šele leta 1990, ko je mlajša generacija slovenskih etnologov poskrbela za objavo njenih izbranih potopisnih člankov. Čeprav je leta 1969 izšel njen prvi slovenski prevod potopisa Einsame Weltreise, je bilo treba na prelomni dogodek počakati do začetka devetdesetih let, ko je slovenska televizija posnela dokumentarec Celjanka med ljudožerci. Po mojem je ključnega pomena za njen revival tudi leto 1995, ko je gledališka kritičarka
Uršula Cetinski po motivih potopisa Samotno potovanje napisala monodramo z naslovom Alma, ki jo je interpretirala znana gledališka igralka Polona Vetrih. Leta 1996 so slovenske založbe, zlasti Mohorjeva družba, Mavrica in Mladinska knjiga, začele objavljati prevode njenih del. Danes Slovenci že lahko izbirajo med okoli dvajsetimi naslovi knjig potopisov, kratke proze in romanov.
Je bil res glavni razlog za pozno odkritje ta, da je pisala v nemščini?
Povojna politična klima ji ni bila ravno naklonjena. Pa čeprav se je že od leta 1937 odkrito borila zoper vzpenjajoči se nacizem. Na svojem domu, takrat je pri njej že živela Thea Schreiber Gamelin, sta skrivali nemškega protinacista in publicista Hansa Joachima Bonsacka alias Franka van Hallena in mu pomagali emigrirati v Južno Ameriko, s čimer si je nakopala sovražnike iz vrst celjskega Kulturbunda. S prihodom gestapa so jo zaprli, njena dela v Nemčiji pa prepovedali. Prišla je tudi na seznam za koncentracijsko taborišče Dachau, a se je prej umaknila k partizanom na osvobojeno ozemlje. Tam so jo vprašali, če bi delala za komunistično partijo in pisala za slovenski narod, pa čeprav v nemščini. In je med drugim odgovorila (dotičnemu Francu Leskovšku-Luki): »Tovariš, jaz sem navdušena protinacistka, nisem pa nobena komunistka.« Rekla je, da bi raje umrla, kot da bi dan za dnem pisala sovražno propagando; in da tako še Slovencem ni bi bila več koristna. V spominih (1941–1945) je zelo ostra do duhovne nezrelosti proletariata, do komunizma hitlerjanskega sistema, češ da dovoljuje samo delo za državo, prepoveduje vso osebno svobodo in izključuje vse tuje ideje. Drugi, ravno tako poglaviten razlog je seveda njen oziroma njun življenjski stil. Po vojni sta s Theo živeli umaknjeno na Pečovniku nad Celjem. Še danes znajo povedati,kako sta čudakinji z nahrbtniki hodili peš dol v mesto. In tretji seveda ta, da je bilo treba počakati na kulturne in ženske študije, ki so tudi pripomogle, da se je širša javnost opogumila in Almo Karlin končno vzela za Slovenko.
Na kakšen način si se ti ukvarjala z njeno biografijo?
Z Almo Karlin sem se srečala spomladi leta 1995, ko sem na povabilo Uršule Cetinski in Polone Vetrih začela sodelovati pri nastajanju monodrame Alma. Kot dramaturginja sem takrat proučevala njeno zapuščino, ki jo je Thea v letih 1973 in 1976 predala ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici. Tako sem se z Almino biografijo ukvarjala z vidika ženske, njenega svetovljanstva in intime, ter še zlasti z njenim notranjim razkolom med, arhaično rečeno, svet(n)imi in posvetnimi zadevami. Istega leta sem sodelovala na mednarodnem simpoziju Veliki reformator 18. stoletja Gian Rinaldo Carli. Obstajajo namreč zapisi, ki pričajo o njenem daljnem sorodstvu s plemiško družino Carli. Ob tej priložnosti sem njeno vsestransko zanimanje za znanost, geografijo, biologijo, zoologijo, etnologijo in antropologijo, proučila v luči razsvetljenske vere v moč razuma. Pozneje, pri pisanju spremnih besed za njeni mladinski povesti Modri mesec in Angel na zemlji, sem se posvečala še njenemu književnemu opusu.
Zakaj je bila Karlinova tako izjemna osebnost za tedanje in tudi današnje čase?
Mislim, da je človek, ki se vsak dan nauči deset besed v desetih jezikih, sestavi desetjezični slovar, gre skoraj brez denarja okoli sveta, piše za petindvajset časopisov, korespondira z desetimi ljudmi po svetu na dan, napiše petsto pesmi in okoli šestdeset literarnih del, brez vsakega dvoma izjemen, nekdaj, danes, kadar koli. Ljudje jo poznajo kot svetovno popotnico in pisateljico. Ne morejo je pa uvrstiti v nobeno od znanstvenih ali družbenih kategorij; ni prava antropologinja, ni prava književnica, ni prava feministka. Nečesa ima preveč in hkrati nečesa premalo. Njen pogled plava nad spolnimi, rasnimi in verskimi prepričanji, in to je in bo vedno aktualno.
Njen partnerski odnos s švedsko slikarko Theo Schreiber Gamelin je velikokrat vir ugibanj in tudi sporov o njuni spolni usmerjenosti. Kaj pomeni, da se je Karlinova označila za bitje onkraj spola?
Obstaja mapa z Alminimi pismi Thei iz obdobja od maja 1930 do januarja 1934. Alma se v njih veseli njene selitve v Celje, ker da se bosta dobro razumeli, in doda, »če se ne boš prej poročila«. Iz Theine posthumne opombe je seveda jasno, zakaj se ne bo. Iz Alminih londonskih spominov in posredno iz romana Moj mali Kitajec, pa tudi, zakaj se Alma ni. Bitje onkraj spola in odsotnost običajne ljubezenske ekonomije je neizpodbitna posledica tistega, čemur je bila zapisana vse življenje: umetnosti notranje poti spoznavanja same sebe. Njena dela so prežeta z mistiko, metaforiko in retoriko teozofskega svetovnega nazora. Nadčutno spoznanje enega zanjo ni teorija, je resnično izkustvo.
Kaj se danes dogaja z njeno zapuščino?
Govorila sem z Marijanom Pušavcem iz celjske Študijske knjižnice, ki se z Almo Karlin že dolgo ukvarja. Letos bo dokončan projekt internetnega muzeja Spletno domovanje Alme Karlin in izdana njena avtobiografija Ein Mensch wird. Dr. Marta Frelih končuje igrano-dokumentarni film o njej. Prepričana sem, da jo bodo še prevajali in da bo dolgo navdih za marsikaterega ustvarjalca ali ustvarjalko pri nas in na tujem; pravkar jo namreč razstavljajo tudi v Baltimoru.
