Lepljivo in sladko

Nefenovski pogled na Madonnin koncert

I should have known better. Na Madonnin koncert v Amsterdam sem potoval z njenim oboževalcem, ki je brezkompromisno postavil pogoj: na koncert gremo deset ur pred začetkom. Tako smo opremljeni s kartonom za pod rit in tankim polivinilom za čez glavo, če bo deževalo, kot nekakšne najstnice pred stadion pridrveli ob pol enajstih dopoldne, ko je bilo tam že par sto še bolj norih od nas. Zbali smo se, da zaradi tega ne bomo prišli do circla – v sprednji predel pred odrom, kamor spravijo kakšnih tisoč ljudi, potem pa ga zaprejo in raja ostane zunaj, daleč od odra in daleč od Madonne.

Prostor za dihanje se je vse bolj ožil in ljudje so vse bolj pritiskali proti vhodu. Zadnje štiri ure pred koncertom sem bil kot konzervirana sardina v vrsti, po nas pa se je zlival amsterdamski dež in po urah čakanja so začele protestirati tako noge kot hrbet. Ko sem že skorajda sklenil, da bom od zdaj naprej hodil zgolj še na koncerte klasične glasbe, so končno odprli vrata. Po nečloveškem prerivanju naprej, kjer bi – prepričan sem – zlahka lahko koga pomendrali na tla, je sledil še finalni šprint do circla. Slednjič smo bili noter. Zadihani in utrujeni, kot da že deset let svojih debelih riti ne bi spravili ven iz postelje.

Sticky & Sweet Tour je Madonnina osma turneja, tehnično dovršena do potankosti. Ogromni ekrani, ki se premikajo v vse možne strani, več odrov, skupina odličnih plesalcev, navdušujoča video grafika je tisto, kar te zagotovo ne more pustiti povsem hladnega. Madonnin koncert je pravzaprav videospot v živo – premikajočih podob je toliko, da jim komaj slediš. Koncept koncerta je trgovina s sladkarijami – Candy shop –, kjer je za vsakega nekaj – v prvem delu precej upbeat plesne glasbe, sledi malo romskih ritmov, malo političnih sporočil … in veliko dokazovanja, da Madonna pri petdesetih še vedno zmore. S svojimi leti – kot da bi se jih sramovala – opravi tako, da se prelevi v najstnico: v kratkih barvitih športnih hlačkah divja po odru, skače čez kolebnico … in – kot že tolikokrat doslej – ponovno iznajde sebe. Od vseh cingel-congel komadov iz začetka svoje kariere zapoje Borderline, ki pa je tokrat prežeta s hardrockovskim nažiganjem po kitari. Medtem med njenim dirjanjem po odru zanjo dela playback. Madonna namreč celotnega koncerta ne odpoje v živo. Tisto, kar odpoje, je – to vemo že dolgo – zelo povprečno.

Drugi, bistveno manj sticky in sweet del koncerta, je nabit s političnimi sporočili in njeno večno temo: religijo. Vsak bonbonček namreč ni sladak, čeprav je zavit v svetleč papir. Z Like A Prayer tako ne obračunava več zgolj z RKC, pač pa z vsemi cerkvami in s terorjem, ki ga opravičujejo. Na velikih ekranih se izpisujejo citati iz Korana, Tore, Bhagavad Gite, Biblije. Vse v stilu: Jezus pravi, luči so različne, a svetloba je ista. Najbolj političen del koncerta je tako imenovani Get Stupid Remix med katerim se na ekranu izrisujejo bad guys – med njimi Hitler, Mugabe in republikanski kandidat za ameriškega predsednika John McCain (v njegovem taboru so se že pritožili!) – in good guys, kot so John Lennon, Ghandi in … kakopak, pričakovano: Barack Obama.

Madonna končno odkrije tudi etno. Z La isla bonita na oder prihrumi ciganska zasedba, s katero naredijo nekaj takega, kar je Bregović pri nas delal že pred desetletji. Le da je vse skupaj bolj bleščeče, pompozno in tehnično dovršeno. Etno je tako le ovitek, nič kaj veliko duše. Romska zasedba jo spremlja še med balado You Must Love Me, ki je, vsaj v pevskem smislu, vrhunec koncerta.

Blizu mene je stal fant, ki je nosil majico s fenovskim, a hkrati ironičnim napisom »Madonna, adopt me!« Tovrstne (samo)ironije Madonna tokrat ni premogla; vse je bilo podrejeno natančni tehniki izvedbe. Zato me tudi njeno vpitje na množico »you mutherfuckers« in kazanje iztegnjenega sredinca ni kaj dosti ganilo.

Če Madonnine pesmi slečemo do golega, nam ostanejo zgolj pop štiklci. Zaviti v video, bleščeče ekrane in plesne presežke pa ustvarjajo predstavo, ki si jo bom ob današnjih plazmah in domačih kino zvočnih sistemih naslednjič raje ogledal na DVD v udobju domačega kavča (brez obolelih nog). Madonnin koncert je potrebno predvsem gledati, ne poslušati.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Most med dvema identitetama

Intervju s Salome Žentil Ko se je v Sloveniji začela vojna, je...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja