Pridite na jug! Igrajte se z nami!

ŠPORT

Eurogames Barcelona 2008

 Ne morem si pomagati, začel bom zelo tradicionalno. Na kozlanje mi je šlo ves čas trajanja letošnjih olimpijskih iger. Zato sem jih namenoma bojkotiral in jim sledil le toliko, kolikor zahtevajo minimalni standardi splošne novinarske razgledanosti. In še mesece od njihovega konca se, kljub velikim uspehom naših športnikov, ne uspem rešiti kroničnega kislinskega refluksa, samo da vidim onih pet barvastih krogov. Toliko sprenevedanja, toliko preziranja trpljenja ljudi, toliko ignoriranja kršitev človekovih pravic, brezsrčnosti, nehumanosti, toliko lažne pozlate, ki je v živo razpadala pred očmi svetovne javnosti in razkrivala svoje gnilo jedro, toliko nasedanja propagandi, bolestnega nacionalizma, poveličevanja kapitala, ki je postal ultimativni imperativ stvora, ustvarjenega, da bi bil v očeh naivnih ideal človečnosti, da se še tako jekleni želodci obrnejo. Olimpijski duh je mrtev! Če je bil v času modernih iger sploh kdaj živ. Odkar sem izvedel, da je bil dolgoletni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch pomemben funkcionar fašističnega režima Francisca Franca, je zgodba o superlativih olimpijske burleske izgubila še poslednjo masko, ki je predolgo zakrivala neznosni smrad. Morda pa se je nekaj atomom izvirnega olimpijskega duha vendarle uspelo rešiti, upam. Denimo med paraolimpijske športnike. Zato o njih, kot ste lahko opazili, svetovni mediji poročajo vsaj s tako histerijo, kot so to počeli one tri kitajske avgustovske tedne. Konec julija sem ga nekaj zavohal tudi v veliki dvorani Palau Sant Jordi v barcelonskem Olimpijskem Paviljonu. Začenjale so se 12. Eurogames, športne igre za GLBT, naše prijatelje in prijateljice in vse ostale odprtih src in glav. In to ni fraza, saj je udeležba na igrah odprta dobesedno za vse, ne glede na športno pripravljenost in katerokoli osebno okoliščino. Edina okoliščina, ki vas lahko ustavi, je denar, vendar Evropska gejevska in lezbična športna federacija, nosilka licence Eurogames, z Outreach programom nekako poskuša poskrbeti za tiste, ki se jim iz denarnic ne cedi tako mastno, kot v Zahodni Evropi.

5.300 športnikov iz več kot tridesetih evropskih držav in od drugod, denimo iz ZDA, Tajske, Kanade, Portorika in celo Avstralije, je tako z vsem navdušenjem prišlo. In ni treba biti čustvena spužva, da se ob mimohodu tisočih naježi koža. Ali pa, da se ob prihodu enormne mavrične zastave, ki je potem zaplavala med tisočglavo množico gledalcev, celo utrne kakšna solza. Pa naj se sliši še tako patetično. Eurogames presegajo šport. Letošnje, najbolj množične do zdaj, so se vključile v boj proti svetovni pandemiji AIDSa, v znamenju katerega je bila zaključna slovesnost, lansirale so kampanjo Integracija proti diskriminaciji, podprle gejevske in lezbične družine in en dan posvetile mednarodni Konferenci o človekovih pravicah in homofobiji. Bogata je bila tudi kulturna bera, razpršena po vsej Barceloni, ves čas iger, od 24. do 27. julija, pa je prav sredi mesta ob dveh faličnih simbolih ob Španskem trgu utripal Village, mesto srečanja, civilne družbe, kulture, iger in zabave. In potem še dve veliki zabavi: Eurogames Party in Women Party. In nenazadnje, ko smo ob koncu otvoritvene slovesnosti za skupno mizo sedli udeleženci iz Slovenije, kar se ob razpršeni, razcefrani, heterogeni in mestoma skregani slovenski GLBT realnosti doma bolj redko zgodi, je bil čas tudi za nekaj sanjarjenja. Denimo o tem, kdaj bomo igre pripeljali v Ljubljano in kako bi tako športno manifestacijo gotovo podprl tudi Janković. Petnajst nas je bilo bolj ali manj zagnanih športnic in športnikov iz Slovenije in štirje navijači. Da je pomembno sodelovati in ne zmagati, kot pravi skisano olimpijsko načelo, smo dokazovali v namiznem tenisu, odbojki, tenisu, plavanju, bovlingu in teku na deset kilometrov, kamor smo se prijavili v ponudbi osemindvajsetih športov. In odnesli smo medaljo, srebrno v dvojicah v namiznem tenisu. Na letošnjih Eurogames je bila izjemna tudi udeležba žensk, saj je bila skoraj štirideset odstotna, več kot tisoč pa je bilo prostovoljk in prostovoljcev, ki so skrbeli, da je vse teklo s čim manj zapleti.

Seveda tudi kiksov ni manjkalo, kar smo občutili že doma, pri prijavah, ko smo švicali med izpolnjevanjem e-aplikacije, ki so od nas zahtevale malo manj kot salte mortale. Nekateri smo se morali na športna prizorišča voziti daleč zunaj mesta in nekatera si tega imena najbrž ne bi niti zaslužila. Naša dvorana za bovling je bolj spominjala na dvorano za balincanje kake zakotne krajevne skupnosti in oseba, zadolžena za organizacijo, je prišla na tekmovališče pet minut za menoj, ki že triintrideset let ne uspem nadoknaditi deset dnevne zamude ob rojstvu. Vendar se je ves kaos, značilen za Mediteran, nekako sestavil v najboljše Eurogames do zdaj! Pridite na jug! Igrajte se z nami!, so kričali organizatorji, lokalni GLBT športni klub Panteres Grogues s partnerskimi organizacijami. Kaj ne bi kričali, saj jim je v štirinajstih letih uspelo prehoditi pot od nastanka do organizacije velikih športnih iger. In uslišati njihov klic v družbi trideset tisoč ljudi, kolikor jih je tako ali drugače sodelovalo pri teh igrah, v državi, kjer so človekove pravice istospolno usmerjenih vsaj na papirju dosežene in ki ponuja roza infrastrukture za vse barve, velikosti in okuse, res ni bilo težko. In zdaj gremo naprej! Prihodnje leto v Koebenhavn na Dansko na druge svetovne OutGames, leta 2010 pa na 8. svetovne Gay Games v Koeln, v Nemčijo. Prve bodo potekale med 25. julijem in 2. avgustom 2009. Druge med 31. julijem in 7. avgustom 2010. Prvi kričijo Love of freedom, freedom to love!, drugi Be part of it! Že pakiram.

 

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Intervju Andrej Karoli

INTERVJU Ovce in pastirji »Dober glas seže v deveto vas, lep pa...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja