Kratka zgodovina homoseksualnosti v Evropski družbi – 1. del

Današnje stanje skupnosti LGBT (ki pred približno 100. leti še niti ni obstajala oziroma si niti ni mogla nadeti tega imena in skupaj stopiti v javnost) je glede na pretekla stoletja neprimerno boljše (vsaj v državah, ki so politično bolj usmerjene k zahodu in liberalnemu načinu razmišljanja). Ne glede na vse pravice, ki nam sedaj pripadajo v nekaterih delih sveta, se je za naše mesto in obstoj v svetu/družbi še vedno treba boriti. Zavedati se je treba, da naša moč in ponos prihajata ravno iz naše zgodovine in ne govorim le o recentni zgodovini.

Drage_i, naša skupnost LGBT je na tem svetu že od začetka prvih civilizacij in družb. Mi dejansko nikoli nismo bile_i  nova manjšina “bolnih” ljudi, ki se je pojavila v 20. stoletju. Le potisnjene_i smo bili v ozadje in za razliko od heteroseksualne večine, smo se mi morale_i boriti za osnovne človekove pravice. To, da lahko danes držimo za roko osebo, ki jo imamo rade_i, še pred kratkim ni bilo samoumevno, kaj šele sprejeto.

S tem člankom želim opomniti našo celotno skupnost in družbo na sploh, da nam danes samoumevne pravice niso bile dane. Zanje smo se borile_i od začetka časa. In na to se ne sme pozabiti. Za to, da se lahko pripadniki_ce skupnosti LGBT danes javno sprehajajo z svojim izbrancem_ko, so ljudje pred nami protestirale_i in umirale_i (in ne govorim le o epidemiji aidsa ). Homofobija, bifobija in transfobija so še kako prisotne med nami in ravno zaradi tega je pomembno, da se zavedamo od kod prihajamo in ljudi okoli sebe opozarjamo na današnje stanje.

Antična filozofija in homoseksualni moški

Pogovori, ideje in filozofije o tem potekajo že od antičnega časa. O tem sta se pogovarjala tudi Sokrat in Platon. Na eni izmed mnogih gostij sta se filozofa pogovarjala s še enim od gostov in pogovor je nanesel na boga Erosa. Gost je začel pripovedovati, kako je naša človeška narava sestavljena iz treh vrst privlačnosti. V sami notranjosti naj bi imeli tri sfere: moško bitje, žensko bitje in androgeno bitje. To je bilo tudi mišljenje Platona, ki se nikoli ni zadržal stran od nečesa, kar ni bilo vsakdanje.

Ne obstaja točen datum ali obdobje, za katerega bi lahko rekli “takrat se je rodila homoseksualnost”. Grki_nje pa o tem pojavu zagotovo govorijo že v 6. stoletju pr. n. št. Več ali manj so vsi predmeti, ki so kakorkoli povezani s homoseksualnostjo (govori, umetniška dela, dokumenti ipd.), rezultat moškega mnenja in dela. Morda ravno zato vemo tako malo o ženski homoseksualnosti.

Tako kot se je Foucault omejil in v svojem delu »Zgodovina seksualnosti« ni uporabljal besed toleranca in homoseksualnost, se jih bom poskušal izogibati tudi sam. Razlog za to pa je, da so Grki_nje gledale_i na ljubezen do sočloveka drugače kot na ljubezen ali spolnost gleda današnja družba. Grki_nje niso ločevale_i ali sploh imeli konkretnega izraza za ljubezen in spolnost z osebo istega spola. Zato niti ne pride v poštev beseda toleranca, saj niso bile_i primorane_i tolerirati kaj drugačnega, ker se jim to ni zdelo drugačno. To jim je bilo vsakdanje. Grki_nje takih odnosov niso ločevale_i in jih niso videle_i kot dveh drastičnih nasprotji.

Ob vsem tem bi se človek lahko vprašal, ali so bili vsi Grki_nje potemtakem biseksualne_i? Na to vprašanje ne moremo z gotovostjo odgovoriti. Zelo verjetno pa je, da se niso zbudile_i in se zjutraj odločile_i, kdo jih privlači. Foucault to še najbolje razloži: »O njihovi biseksualnosti lahko govorimo kot o prosti izbiri, ki so si jo Grki dovolili med dvema spoloma, ampak za njih ta struktura spolov ni bila dvojna, ambivalentna ali biseksualna. Razlog, zaradi katerega so si Grki lahko želeli (po njihovem mnenju) moškega ali žensko, je ta, da je narava vanje in v njihova srca umestila apetit za čudovita človeška bitja, ne glede na to, katerega spola so.« (Foucault 1990, 188).[1] Torej niso ločile_i med hetero- ali homoseksualno ljubeznijo, kot družba to počne danes.

Ne le, da so bile take zveze znotraj družbe vsakdanje, bile so tolerirane in, po mnenju družbe, celo dobro sprejete. Nekatere institucije so celo podpirale take zveze (na primer izobraževalne ali vojaške). Nekatere religiozne ustanove pa varovale tako ljubezen, saj naj bi bila povezana z višjim božanstvom. Homoseksualne zveze so bile opevane tudi v mnogih literarnih delih.

Da bi bolje razumele_i grški odnos do homoseksualnosti in spolnosti na sploh, bom citiral Doverja: »Dokler si bomo predstavljali, da je svet razdeljen na homoseksualce in heteroseksualce in da je storiti homoseksualno dejanje ali samo gojiti homoseksualno željo nepreklicen prestop meje, ki deli normalno, zdravo, razumno, naravno in dobro od nenormalnega, bolnega, nezdravega, nenaravnega in zlega, ne bomo prišli daleč v razumevanju grškega odnosa do homoseksualnosti.« (Dover 1995, 222). Popolnoma enako bi lahko rekle_i tudi za današnjo družbo več kot dva tisoč let kasneje.

Tako resno/kočljivo temo (ki je bila kočljiva za določene člane_ice antične družbe), kot je homoseksualnost, so prikazovale_i tudi v umetnosti, med drugim tudi v komedijah. Ne glede na to so homoseksualnost še vedno prikazale_i na manj resen in šokanten način. Évbol, komični pesnik, pravi o trojanskih Grkih sledeče »Nihče ni videl niti ene hetere; natepavali so se deset let. To je bila žalostna klapa: da bi osvojili eno mesto, so se domov vrnili s precej širšo ritjo, kot so bila vrata osvojenega mesta.« (Dover 1995, 167).

Stereotipi, ki so se ohranili do danes

Že v antiki so se spraševale_i, zakaj bi narava sama sebi »škodovala« in ustvarila tako introvertno bitje, ki je v nasprotju z ostalimi. Zakaj bi zamenjala vloge spolov? Homoseksualce so začeli prikazovati tudi v tragedijah, kot je bila na primer »Thesmophoriazousae«. V njej je med drugimi zaigral tudi Agaton. Ta je bil prikazan kot popoln stereotip homoseksualca; bleda koža, gladko obrit obraz, ženski glas … Vse te lastnosti, zaradi katerih se je njegov sogovorec v tragediji spraševal, ali govori z moškim ali žensko. In vsi ti stereotipi so se dejansko še vedno ohranili do danes v mnogih svetovnih družbah. Treba je podariti, da mnoge od teh stereotipov, danes lahko pripišemo različnim osebam. Težava je v tem, da pogosto pride do posploševanja in marsikdaj nekatera fizična ali karakterna lastnost pridobi negativno konotacijo brez razloga.

Ženske in homoseksualnost

Ženske homoseksualnosti Platon razlaga tako: lezbijke so tiste ženske, ki so že od začetka spočete kot ena polovica ene celotne ženske in taka ženska se imenuje “hetairístriai”. Ženske so bile lahko v določenih primerih še bolj zasovražene kot homoseksualni moški (drži, da so bili bolj sprejeti, ampak tako kot danes, so bili v družbi še vedno posameznice_ki, ki so takim odnosom nasprotovale_i) . Označevale_i so jih kot ženske, ki zavračajo ljubimce in so “dezerterke”.

Odraz do ženske homoseksualnosti se kaže tudi v komedijah. V komedijah se pisatelji dejansko norčujejo samo na račun gejev in nikoli na račun lezbijk (če so jih omenjali, so si za njih dejansko izmislili vse možne žaljive in domišljave izraze in ideje od felacije do kunilingusa, spolnega odnosa v troje itd. Namreč spolne prakse med ženskami so bile za antične Grke nekaj nesprejemljivega). To je bila tabu tema grške homoseksualnosti.

Ena izmed najbolj slavnih, če ne celo najbolj slavna na področju ženske homoseksualnosti, je bila pesnica Sapfe. Ta je bila po rodu iz kraja Mitilene (otok Lesbos; od tod morda tudi današnji izraz lezbijke). Od njenih del je danes v celoti ohranjeno samo eno. Njena dela so predvsem romantične narave, v katerih je pogosto pisala o ločitvi od ljubljene osebe, ki je bila ženska. Ustvarjala je v 6. st. pr. n. št., o njej pa stari Grki začnejo bolj javno razpravljati šele v helenistični dobi (omenja se tudi v nekaterih komedijah, vendar z drugačno vlogo). (Dover 1995).

Simboli ženskosti in moškosti

Razlog, zakaj so klasični simboli antičnega časa preživeli vse do danes, je ta, do so bili klasični simboli dejansko potrebni za nastanek nacionalne zavesti. Ne glede na to, za kaj si je država prizadevala in kaj si je buržoazija mislila, je grški tip moškega ali kipa postal delno tudi homoerotičen simbol. Ravno tega pa nacionalizem ni hotel, saj bi bila kakršnakoli povezava z lepoto in spolnostjo nemoralna in tako škodljiva družbi, ki je takrat še močno cenila in diktirala spolno zadržanost. Nacionalizem je želel izgnati kakršnokoli seksualno lepoto in privlačnost iz teh simbolov moškosti. Ljudje so se tako v 18. stoletju že delili na normalne in nenormalne, na domačina in tujca ter spodobne ali nespodobne. Moški je moral nositi v sebi neko globino in resnost, medtem ko je ženska veljala za plitko in lahkomiselno. Ženska sicer ni bila več omejena na dom in družino, ampak je še vedno igrala tisto bolj pasivno vlogo za razliko od moškega (Mosse 2005).

Homoseksualnost v novem veku

V 18. stoletju sta bila podeželje in vas namenjena družini, ohranjanju nacionalizma in spodobnosti. Mesta so bila označena kot kraji, kjer se zbirajo perverznice_eži, homoseksualke_ci, zločinke_ci ipd. Da se je vse to dogajalo v zahrbtnih kotičkih mest, je držalo. Taki mesti sta bili tudi London in Berlin. Ravno v Berlinu je homoseksualna scena postajala že bolj javna in ne več tako skrita. O tem, kje se kaj dogaja na homoseksualni sceni, so lahko ljudje brali že v časopisih. Voditelj boja za pravice homoseksualcev Magnus Hirschfeld, je v začetku 20. stoletja, v svojem delu “Berlins Drittes Geschlecht” (Berlinski tretji spol iz leta 1904) objavil seznam klubov, restavracij, hotelov in zdravilišč, v katerih se zbirajo in družijo vsi berlinski homoseksualci. Seznam je bil pomemben tudi zato, ker so bila vsa ta javna mesta odprta tudi ostali javnosti, ki ni bila homoseksualna, in je dejansko lahko videla, da so homoseksualci “normalni” ljudje, ravno tako kot heteroseksualci, in se “normalno” vedejo. Berlin je tako postal pomembno središče za vse, ki se niso počutile_i kot del družbe in so želele_i biti del nečesa večjega. Ta moderna družba je na začetku 20. stoletja začela spodbujati masturbacijo in odprto seksualnost.

Žal biti homoseksualec ni bilo tako preprosto, kot je danes (čeprav niti danes ni vse rožnato). Marsikdo si je v 18. in 19. stoletju (pa tudi danes) težko priznaval_a, kaj ga_jo dejansko privlači. Nekateri_e se s tem nikoli niso sprijaznile_i in so se celo sovražile_i. Poskušale_i so zbežati od samih sebe in od tega “prekletstva” ter “bolezni”.  Moss piše o primeru nekega judovskega moškega, ki je samega sebe tako sovražil, da je dejansko policiji prijavljal sebi podobne ljudi. To je bil Marcel Proust. O svojem življenju in izkušnjah je pisal v delu z naslovom “Iskanje izgubljenega časa”. Tak odziv in nesprejemanje samega sebe nista bila takrat nič nenavadnega. Sovraštvo do samega sebe je izhajalo iz želje po tem, da bi bili del vsakdana, da bi lahko vstopile_i v središče mesta. To je bilo zanje nemogoče in vsak dan so se spraševale_i, v čem je problem in kaj so zakrivile_i.

Prej ali slej so se stvari morale začeti obračati na bolje. Veliko vlogo sta imeli medicina ter seksologija in njene_i specialisti_ke. Tukaj bi omenil osebp po imenu Havelock Ellis. Menil je, da homoseksualci_ke dejansko pripomorejo in pomagajo pri razvijanju družbe in civilizacije, saj so lahko svojo energijo usmerile_i v javna dela in pomoč naciji. Tako je mislil, ker si je govoril, da energije ne morejo vlagati v družino, saj nimajo ne žene_moža ne otrok. Ellis je prav tako menil, da ne glede na to, da se homoseksualec_ka ne more izkazovati v javnosti, bi še vedno moral_a biti zavarovan_a in spoštovan_a. Sigmund Freud na primer, je bil eden tistih seksologov, ki še ni bil pripravljen legimitizirati homoseksualnosti. Pravil je, da je človek zrel takrat, ko omeji in izbero svojo seksualnost, to pa je heteroseksualnost. Freud se mi je od trenutka, ko sem to prebral, zameril.

Homoseksualci stopijo v ospredje družbe ob začetku 19. stoletja. Zagotovo so na mnenja o njih vplivale tudi znane osebe, kot je bil na primer Oscar Wilde, ki je bil tudi sam homoseksualec. Začele_i so jim pripisovati določene sposobnosti oziroma intelektualno odličnost. Da bi dokazale_i teorijo, da večina homoseksualcev poseduje nek talent, so zdravniki sestavili seznam, na katerem so se znašli razni umetniki, pesniki, filozofi itd.

Naj naštejem še nekaj stvari, ki so kazale na napredek in izboljšanje situacije za homoseksualce: Pisatelj André Gide je v svojem delu »Imoralist« iz leta 1911 pisal, da lahko homoseksualna izkušnja človeku prinese radost in srečo. Benedict Friedländer je dokazoval, da je homoseksualnost potrebna v vsaki družbi in da imajo taki moški in ženske večjo seksualno moč, kar jih dela še močnejše. Med leti 1896 in 1931 je izhajalo prvo glasilo, namenjeno homoseksualni družbi, z naslovom “Der Eigene”. Do prve svetovne vojne je imelo glasilo le par tisoč bralk_cev, v času Weimarske republike pa so prodale_i približno 150.000 izvodov.

Avantgarda in “izobčena družba” se je začela upirati buržoazni spodobnosti in je izraz dekadenca uporabljala z velikim ponosom. Dekadenti_ke so bile_i del družbe, ki je prihajala iz prihodnosti. Družba, v kateri živimo danes (vsaj do neke mere in ne še povsod). Žal je bila dekadenca sprva omejena le na Francijo in Anglijo. Ampak ne glede na to se je stanje izboljševalo in Moss piše: »Homoseksualnost so imeli za znamenje izostrene rahločutnosti – kar je bila bistvena sestavina koncepta dekadence.«

V članku sem poskusil zajeti ta velik koncept zgodovine homoseksualnosti (predvsem v zahodnem svetu) ter odnos družbe do nje. Osredotočil sem se na same antične začetke, kjer lahko berete, da je bila homoseksualnost nekaj bolj vsakdanjega, kot je morda danes. Nihče ni rojen_a homofob_inja, bifob_inja ali transfob_inja, ampak se tega ljudje naučijo, namesto da bi se izobrazili in razširili svoja obzorja ter spoznali skupnosti, ki morda ni enaka njihovi, kar pa ne pomeni da je slaba ali bolna in jo je treba spreminjati. To je bil tudi sam cilj in namen tega članka; ukreniti nekaj proti homofobnim, bifobnim in transfobnim izjavam, ki jih slišimo vsak dan. Izobraziti družbo in ljudi, jih nekaj novega naučiti, namesto da bi širile_i sovraštvo,. Kot pripadnik skupnosti LGBT, menim, da imamo to lastnost razumevanja oseb, ki se od nas razlikujejo. Ni treba, da živimo pod pritiskom in v strahu. Bodimo to kar smo, tudi če se nam zdi, da je situacija nemogoča.

___________________________________________________________________

Viri in literatura:

Zaključno diplomsko delo; David Šimunović: Homoseksualnost v antiki – kulturno zgodovinski prerez.

Boehringer, Sandra. 2010. Homosexualité: Aimer en Grece et à Rome. Paris: Les belles lettres.

Dover, K.J. 1995. Grška homoseksualnost. Ljubljana: Krtina.

Foucault, Michel. 1990. The History of Sexuality: The Use of Pleasure. New York: Vintage Books.

Mosse L., George. 2005. Nacionalizem in seksualnost. Ljubljana: *cf.

[1] “We can talk about their “bisexuality,” thinking of the free choice they allowed themselves between the two sexes, but for them this option was not referred to a dual, ambivalent, and “bisexual” structure of desire. To their way of thinking, what made it possible to desire a man or a woman was simply the appetite that nature had implanted in man’s heart for “beautiful” human beings, whatever their sex might be.” (Foucault 1990, 188).

Ostali prispevki: David Šimunović