Torch Song Trilogy

GLEDALIŠČE

Dejstvo, da v gledališki predstavi Torch Song Trilogy eden od igralcev z lepo izklesanim telesom celo predstavo nastopa v spodnjicah, mora vzbuditi dvome o namenu predstave. To, da se do spodnjih hlač sleče še en igralec s prav tako zavidljivim telesom, ničesar v predstavi ne ohrani prikrito. Večinoma je bila tako neposredna, na prvo žogo, tudi igra. Ugajati za vsako ceno.

Torch Song Trilogy v izvedbi The Queen’s English Theatre Company so na oder ljubljanskega Mini teatra (in pozneje še zagrebškega Teatra ITD) aprila letos pripeljale Konkretne vizualizacije. Dramo, ki je bila premierno predstavljena v začetku osemdesetih na Broadwayu, leta 1988 pa je bil po njej posnet tudi film z istim naslovom, je portret newyorške kraljice preobleke Arnolda in njegovega brezupnega iskanja prave ljubezni, to je ljubezni do zadnjega diha, torej tiste ljubezni, v katero Arnold ves čas dvomi in se, ko si liže rane, prepričuje, da je vse le izmišljotina, hkrati pa si jo še vedno bolestno želi. In prav ta bolestna želja ljubiti mu preprečuje – njemu in njegovim ljubimcem – da bi takšno ljubezen dejansko zaživeli. Ob tem se v predstavi pletejo zgodbe o začetkih in koncih ljubezni, o nikoli prebolelih vezah, o ponovnih srečanjih z bivšimi partnerji, o varanju, telesni nasladi, smrti, celo posvojitvi otrok in, kakopak, o turbolentnem odnosu med Arnoldom in njegovo mamo. Ta Arnoldovo homoseksualnost kot da sprejema, a le zelo pogojno in samo, če Arnold ne govori kaj preveč o tej svoji »nagnjenosti«.

Dramo je napisal Harvey Fierstein in bil zanjo nagrajen s Tonyjem za najboljšo predstavo. Tekst drame je tudi najmočnejši adut predstave; Fiersteinu je namreč uspelo zabeležiti značilen oster jezik kraljic preoblek in vrsto domislic – kot je na primer ta, da je maskara kraljic preobleke takšna kot impresionistična slika; potrebno je stopiti par korakov nazaj, da dobiš pravi vtis o sliki –, in vse to predstavi daje zaščitni znak komedije. Za vsemi temi odrezavimi pripombami pa se seveda skriva neizmerna bolečina – bolečina zaradi neizpolnjene ljubezni, zaradi materinega nerazumevanja, zaradi odrinjenosti na rob … vse te fine stvari, o katerih vsak izmed nas zna povedati svojo zgodbo. Žal pa skoraj triurni predstavi, ki je naporna tako za igralce kot mestoma tudi za gledalce, ne uspe izvabiti katarze, za katero ima sicer vrsto nastavkov. »Trpljenje z igralci« je mestoma le prenaporno, da bi se gledalec popolnoma prepustil duhovitosti in bolečini Arnoldove zgodbe.

Ocena: ♦♦♦