Film Pride in britanski aktivizem osemdesetih

vb1

Peter Davey

 

Film Pride in britanski aktivizem osemdesetih

 

vb1vb2vb3vb6vb8vb9vb10

 

Presenetljiva filmska uspešnica leta 2014, Pride (rež. Matthew Warchus), je sprožila val spominov na zelo poseben in navdihujoč čas v Veliki Britaniji. Film precej zvesto prikaže, kako je skupina Lesbians and Gays Support the Miners (LGSM) med rudarsko stavko leta 1984 vzpostavila nepričakovan odnos z rudarsko skupnostjo iz južnovaližanskega Dulaisa, obenem pa ujame tudi tedanje vedenje in odnos do lezbijk in gejev ter vzdušje med lezbijkami in geji. Večina glavnih filmskih oseb so prepoznavno resnični ljudje, vključno z njihovim videzom in obnašanjem.

Desetletje po stonewallskih uporih v Ameriki in nastankom Gay Liberation Front v Britaniji je bilo v splošnem med lezbijkami in geji opaziti vse večji občutek samozavesti. Večina mest je že imela uspešno komercialno sceno, posebej pube, klubi pa so še vedno delovali samo enkrat tedensko ali mesečno (ponavadi ob ponedeljkih), včasih v sicer strejtovskih klubih, razen kluba Heaven v Londonu, ki je bil prvi odprt vse dni v tednu. Nacionalnemu štirinajstdnevniku Gay News se je v Londonu kmalu pridružil še tedenski Capital Gay. 

Glasovi, ki so pozivali k odprtosti, so občutno preglasili bolj plahe, zakulisne pristope k iskanju sprejemanja. Žensko gibanje je pripomoglo k vse večjemu zavedanju, da je zatiranje v vseh oblikah nesprejemljivo in ga ne bomo več prenašali. Ljudje so bili vse bolj lahko to, kar so bili, lahko so se postavili zase in rekli, da so drugačni, kar pa nikomur ne daje pravice, da bi jih sodil in delal kakršnekoli zaključke. Vse več ljudi se je razkrilo, med njimi tudi Chris Smith, prvi in dolgo časa edini gejevski parlamentarni poslanec. Občutek, da se življenje večinoma izboljšuje za vse, se še ni razblinil in udarec HIV-a še ni prišel. 

Knjigarna Gay’s the Word, ključno prizorišče filma Pride, se je odprla leta 1979 in je kmalu postala shajališče lezbičnega in gejevskega aktivizma vseh vrst. Sam sem bil ravno opustil kariero v gospodarstvu in začel delati z brezdomci. Po naključju sem se pojavil kot eden »petih homoseksualnih paradnikov«, ki v BBC-jevem dokumentarcu Coming Out, posnetem ob Paradi ponosa leta 1979, z razkritimi obrazi govorijo o svojem življenju. Poročevalec je parado opisal kot »največji zbor homoseksualnih moških in žensk, ki ga je Evropa kadarkoli videla«, nato pa prijazno pojasnil, »da jim danes pravimo geji«. Takrat je bilo nastopiti z razkritim obrazom pionirsko, a je z vsakim letom, ko je bilo samozavesti več, postajalo vse neopaznejše.

Čeprav smo od delne kriminalizacije gejevskega seksa leta 1967 prišli že kar daleč, smo bili še zmeraj zelo drugorazredni državljani. Geji v Angliji in Walesu so morali počakati do 21. leta starosti, da so lahko legalno seksali, pa še takrat je bilo to dovoljeno le med dvema posameznikoma v zasebnosti, kadar v isti hiši ni bil prisoten nihče drug. Gejevski seks je bil še zmeraj nelegalen na Škotskem, Severnem Irskem in v vojski. Policija je pogosto izvajala racije v pubih in klubih, privlačni policisti pa so nič hudega sluteče snubce rutinsko lovili v past zaradi »nadlegovanja z nemoralnim namenom« ali »hude nespodobnosti«. Rumeni tisk ni zamudil nobene priložnosti za klevetanje pedrov in perverznežev. Leta 1977 je borka za moralo Mary Whitehouse uspešno tožila Gay News zaradi bogokletnosti, ker so objavili pesem Jamesa Kirkupa o ljubezni poveljnika rimske vojske do Jezusa, kar je bila prva uporaba tega zastarela zakona o blasfemiji po letu 1922.

Aktivizem se je usmeril na svetovanje in podporo, na boj za širšo dekriminalizacijo, na spremljanje policijskih dejavnosti in na spodbujanje osebne osvoboditve. Organizacija Campaign for Homosexual Equality (CHE), največje aktivistično združenje, se je zdela vse bolj zastarela in birokratska, tako da so jo zasenčile radikalnejše organizacije, kot so bile Lesbian and Gay Switchboard, Gay Activists Alliance in Gay Icebreakers, skupine, ki so izšle iz Gay Liberation Front. Nastale so tudi skupine, ki so podpirale posebne cilje, na primer Gay Campaign for Nuclear Disarmament proti jedrskemu orožju.

Pride je v več pogledih klasičen britanski veder film: prikupni karakterji, postavljeni v situacije, ki so polne nesporazumov in komičnih možnosti, nazadnje pa optimističen izhod iz groznega poraza. Z dodatnim bonusom krasne glasbe. Film živo prikaže trajno zapuščino LGSM – kako spoznavanje raztopi predsodke. Lezbijke in geji so na rudarje večinoma gledali kot na ljudi, polne vseh možnih seksističnih, patriarhalnih in protigejevskih/protilezbičnih stališč. Kar pa zadeva rudarje in njihove družine – ti so pričakovali skupino poženščenih čudakov, med katerimi so nekateri celo vegetarijanci! Pogovori za kuhinjsko mizo pa so razkrili skupno izkušnjo policijskega nasilja in žaljivk rumenega tiska – kar je bila vsakdanjost za lezbijke in geje, je bilo nekaj novega za rudarje in njihove družine. To je bil zgodnji primer tega, kako, »oni« postanemo »mi«, drugačnost pa ni več povezana z drugimi, ampak postane osebna – nekaj, kar smo lahko pred kratkim opazovali tudi pri irskem referendumu o istospolnih porokah.

Rudarska stavka je trajala eno leto in razdelila ljudi. Ponovna izvolitev Margaret Thatcher leta 1983 po vojni na Falklandih je prinesla še večjo odločnost za omejevanje moči sindikatov. Desetletje pred tem so bile stavke vsakdanji pojav zelo napetih odnosov med delavci in delodajalci, videli smo bojevitost, kakršne danes tako rekoč ni več. Vodstvo rudarjev je spopad videlo kot priložnost za rušenje vlade. Čeprav stavka ni imela nedvoumne podpore, jo je komunistično usmerjeni vodja rudarjev Arthur Scargill začel, večina rudarjev in rudarskih skupnosti pa mu je sledila (čeprav ne vsi: rudarji v Nottinghamshiru so se odcepili, oblikovali svoj sindikat in nadaljevali z delom).

Stavka je imela za skupnosti, kot je bil Dulais, uničujoče posledice. Med tem je »razred« postal isto kot »skupnost«, kar nekoliko spominja na današnjo »identitetno« politiko. Kot v filmu pravi Cliff, Dulaisa ni brez rudniškega jaška. Življenje v južnovaližanskih dolinah je še danes, 30 let pozneje, zaznamovano z razdiralno politiko Margaret Thatcher, kar je eden od razlogov za sovraštvo do nje v mnogih delih britanske družbe in za spontane izbruhe veselja ob njeni smrti.

Film sicer resda namigne na napetosti, povezane z LGSM in gejevsko/lezbično skupnostjo, a ne pojasni, za kaj je šlo. Mnogi so bili do rudarjev in še posebej do njihovega vodje zadržani, če že ne odkrito sovražni. Resnični Mark Ashton je bil tajnik Mladih komunistov, več drugih pa je bilo včlanjenih v Socialistično delavsko stranko, ki je bila znana koz »trda levica«. S svojimi trdimi stališči se niso zlahka približali širši lezbični in gejevski skupnosti, ki družbe ni kar sama po sebi razumela v smislu razrednega boja in ki ni imela težav s tem, da vidne lezbične in gejevske identitete in življenje v največji meri odražajo le srednji razred in belce.

Za tiste, ki smo imeli srečo, da smo živeli v Londonu, je Londonski mestni svet nekaj dragocenih let deloval kot pobudnik sprememb. Ken Livingstone, laburistični levičar, je leta 1981 dobil večino in mestno hišo odprl londonskim manjšinam. Z Gejevsko delavsko stranko smo lahko vplivali na izbor prioritet. Sam sem bolj kot v aktivističnemu boju deloval v podpori, tako sem se vrgel v dva projekta, ki sta mi bila najbližje: skupnostni center kot alternativa komercialni sceni in nastanitve za brezdomne mladoletne lezbijke in geje. Londonski svet je začel finančno podpirati lezbične in gejevske projekte, med katerimi so bili svetovanje, podpora mladostnikom, skupina za spremljanje policijskih dejavnosti, arhiviranje ter petnadstropni lezbični in gejevski skupnostni center v Farringdonu, ki so ga ob otvoritvi opisovali kot »biser v kroni Livingstonove uprave«. Žal je bil center po nekaj letih žrtev goljufije in se je moral zapreti.

Zagotavljanje nastanitev za brezdomne mlade lezbijke in geje se je izkazalo za kar velik izziv. Nevarnost obtožbe, da kvarimo javno moralo, je prestrašila skoraj vse sodelujoče. Kaznivo ni bilo le zagotavljanje nastanitve gejem, mlajšim od 21 let, temveč tudi lezbijkam, čeprav seks med ženskami nikoli ni bili nelegalen (pravijo, da zato, ker kraljici Viktoriji nihče ni upal pojasniti lezbičnega seksa). Nekaj se nas je kljub temu odločilo nadaljevati. Postavili smo dva projekta: skrivni hostel in javno formalno zavzemanje za spremembo zakonodaje, ki je nazadnje uspelo in postalo organizacija Stonewall Housing Association. Ljudje, ki so vedeli, za kaj gre, so prepoznali pomen imena organizacije, tudi preostalim pa se je ime vseeno zdelo primerno za organizacijo, ki se ukvarja z nastanitvami!

Še zmeraj pa so obstajale napetosti: med lezbijkami in geji predvsem zaradi seksizma, patriarhalnosti in vpliva feminizma. Bile pa so tudi napetosti glede tega, ali naj se socialistična politika omejeni zgolj na »gospodarske okoliščine« ali pa naj zajame tudi vprašanja, kot so pravice lezbijk in gejev. In tudi to pada med trajno zapuščino LGSM: Laburistična stranka se je leta 1985 s podporo Nacionalnega rudarskega sindikata dokončno zavezala lezbičnim in gejevskim pravicam.

Londonskemu mestnemu svetu je sledilo še nekaj drugih. Nasprotniki so te podpornike kmalu začeli označevati za »nore levičarje«, vzdevek, ki je ostal in kaže, da je bila podpora lezbični in gejevski enakosti tedaj še zmeraj omejena na manjšino celotnega političnega spektra.

Osemdeseta so tekla in atmosfera se je spremenila, življenje lezbijk in gejev pa je bilo pod pritiskom. Leta 1984 se v knjigarni Gay’s the Word spominjamo zaradi carinske racije, ki je zasegla vse knjige, uvožene iz ZDA. Večina je bila seveda zelo spodobne književnosti, nikakor obscene, toda uradniki niso vedeli, kaj iščejo, in po dolgotrajnem boju je njihov primer padel.

Leta 1985 je vlada na Livingstonov izziv odgovorila s precej drastičnim ukrepom ukinitve Londonskega mestnega sveta. In nadaljevala s sprejetjem zloglasnega 28. člena Zakona o lokalni upravi, ki je prepovedal »promoviranje« homoseksualnosti v šolah ter poučevanje njene sprejemljivosti. Čeprav v dvajsetih letih, ko je bil člen v veljavi, ni bilo na njegovi osnovi nobenega sodnega pregona, je strah učinkovito utišal vsakršen govor o homoseksualnosti v šolah, s tem pa tudi o varni spolnosti za istospolno usmerjene mlade. Ta člen pa je vendarle imel eno dobro posledico: njegov sprejem je spodbudil nekatere odkrite lezbijke in geje k ustanovitvi Stonewall Lobby Group, dobro financirane organizacije, ki se posveča visoko profesionalnemu političnemu lobiranju za pravno izenačitev in je kmalu postala »spodoben obraz homoseksualnosti«.

V tem času je za mnoge središče delovanje že pomenil aids. Zame je to pomenilo oblikovanje novega stanovanjskega združenja, ki bi odločevalce prepričalo, da okuženi s HIV ne potrebujejo le zdravstvene in socialne nege, ampak tudi primerno prilagojeno nastanitev. Dotlej ko je kombinirana terapija začela povečevati preživetvene možnosti okuženih, je naša organizacija zagotovila že skoraj 500 domov za okužene s HIV in njihove družine.

Mnogim se zdi samo po sebi razumljivo, da se enakost in seksualna osvoboditev naravno povežeta s socializmom in z levico ter boj lezbijk in gejev za enakost vidijo kot nekaj socialističnega in levičarskega. Kar pa ni tako preprosto. Laburistična stranka je namreč podprla sprejem zgoraj omenjenega 28. člena. Čeprav je odpor v osemdesetih vodilo konservativno, religiozno, k »družinskim vrednotam« usmerjeno krilo Konservativne stranke, ima ta stranka tudi močno »libertarno« tradicijo, ki verjame, da država nima kaj iskati v naših spalnicah. Za nekatere je to tudi naravna vladajoča stranka, ima pa tudi močno podporo med lezbijkami in geji. In tako se je nedavno neka levičarska britanska novinarka pošalila, čeprav ne čisto brez resnosti, da je bila konservativna strankarska konferenca najbolj gejevski dogodek, ki se ga je kadarkoli udeležila.

Laburistična volilna zmaga leta 1997 je pripeljala novo generacijo političark in politikov s spremenjenimi stališči, kar je po mojem večinoma posledica njihovega tesnega sodelovanja z razkritimi lezbijkami in geji, vse pa spremlja velikanska sprememba v javnih stališčih, h kateri je pripomogla večja odkritost, posebej med mlajšimi generacijami. Kljub temu pa so pretekla še štiri leta, da smo dosegli izenačenje spolne polnoletnosti, in še takrat le tako, da je vlada uporabila le redko uporabljeni mehanizem, ki izvoljenemu spodnjemu domu parlamenta omogoča preglasovanje veta nevoljenega zgornjega doma.

Danes Gay’s the Word še vedno dobro uspeva, k povečanju zanimanja pa je pripomogel tudi film. Le kdo bi si takrat, pred tridesetimi leti, predstavljal, da bomo imeli danes 32 odkritih lgbt-poslank in poslancev in da bo izenačenje pravic, povezanih s sklenitvijo zakonske zveze, vpeljala vlada pod vodstvom konservativcev! Toda – saj poroka je zelo konservativna institucija.

 

Written By
More from Uredništvo

Razstava Andreja Brumna Čopa

Ponedeljek, 14. december 2009 Cafe Open Otvoritev razstave Andreja Brumna Čopa Andrej...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja