Pogovor s Simono Muršec, vršilko dolžnosti predsednice Društva parade Ponosa Ljubljana
Eksces. Beseda, s katero nekateri opisujejo parade ponosa, tudi v Sloveniji. Del LGBT* skupnosti si tako želi parado, ki bo bolj podobna tistim v ZDA in Zahodni Evropi. Zakaj je ljubljanska parada takšna, kot je, in zakaj kot takšna ostaja, pojasnjuje Simona Muršec, vršilka dolžnosti predsednice Društva Parada Ponosa (DPP).
Kako ocenjuješ lanskoletno parado ponosa?
Bila sem zelo zadovoljna, ker ima vse, kar delamo v okviru tedna parade oziroma letos meseca parade, namen, da pride čim več ljudi na parado ponosa. In to, da smo uspeli za vsaj tretjino povečati udeležbo na paradi v primerjavi s tisto leta 2014 ali še leto pred tem, je zelo pomembno. Pri nas parada še vedno ostaja protestni shod, to je še vedno nekaj, kar je zelo aktivistično in nekomercialno naravnano. Ta porast je zelo pomemben, čeravno so številke v absolutnem smislu še vedno zelo male, če se primerjamo s kakšnimi zahodnimi mesti ali mogoče z našimi sosedi na Hrvaškem. V Ljubljani se gibljemo okoli 1000, 1200 udeleženk in udeležencev.
V zadnjih dveh letih smo malce spremenili koncept parade. Pred dvema letoma smo v teden parade ponosa vpeljali vrsto delavnic, lansko leto pa stvar razširili na celoten mesec. Za vse tiste, ki se želijo bolj vsebinsko ali drugače vključiti, so delavnice in aktivnosti v mesecu parade ponosa lahko vstopna točka. To so predvsem aktivnosti, ki temeljijo na neformalnem izobraževanju. To je nov model, ki ga testiramo. Pokazalo se je, da se ljudje na to odzivajo, da se vključujejo tudi ostale LGBT* organizacije in v veliki meri posamezniki in posameznice iz preostalih organizacij, ki potem prevzemajo nekatere vodilne vloge v tem procesu. To je super, ker bi morala biti parada tako ali tako povezovalni člen z drugimi organizacijami.
Kako bi opredelila sporočilnost parade ponosa?
Glavna sporočilnost je ta, da je položaj LGBT* oseb v Sloveniji neenakopraven v primerjavi s položajem drugih državljank in državljanov, in da je to nekaj, kar je nedopustno. Tega preprosto ne bomo »požrli«. Ključno je, da se ta skupina sama upre, ker nam je dvajseto stoletje pokazalo, da se še noben premik v človekovih pravicah ali v nekem večjem družbenem napredku ni zgodil brez zelo konsistentnega upora zatirane skupine. Družbe ne delujejo tako, da ti bo nekdo sam od sebe nekaj poklonil, čeravno naj bi vsi mehanizmi, ki so nastali po prvi in drugi svetovni vojni za zaščito manjšin, zagotavljali, da naj bi družba skrbela za šibkejše. Šibkejše v smislu razmerij družbene moči. Parada je moment, ko ljudje pridejo na ulico in rečejo: »Tukaj smo in upiramo se družbenim konvencijam, ki nas potiskajo ob rob in delajo nevidne.« Ključno je, da pokažemo raznolikost znotraj skupnosti. Danes ni vprašanje, ali nekatere osebe spadajo na parado, ali transspolne osebe spadajo na parado ali ne, ali bykes and dykes spadajo na parado ali ne. Absolutno! Kam drugam, če ne na parado? Spadajo povsod, vsak dan, v vsak moment, ampak ker se to na žalost ne vidi ali ne pokaže na isti način, kot se na paradi, je potem to potrebno potencirati prav na paradi.
Kje na spektru komercialno-aktivistično vidiš parado ponosa v Ljubljani?
Aktivistično. Komercialne parade velikokrat prevzame organizator LGBT* podjetja. Te stvari poznam, ker hodim in sodelujem po paradah na Zahodu. V Madridu, Bruslju in Dunaju se pogovarjam in poznam organizatorke in organizatorje. To pomeni, da madridsko parado pripravljajo štiri organizacije – tri so lgbt-nevladne organizacije, četrta je komercialna. To je podjetje, ki prevzame celotno organizacijo zabav, šankov, tovornjakov itd. Sam organizacijski model ti pokaže, ali gre za komercialo ali ne. Druga stvar je, na kakšen način se lahko udeležiš parade ponosa. Na Zahodu je tako, da moraš za svojo skupino plačati sodelovanje na paradi. Na primer, za to, da na Dunaju najameš tovornjak kot organizacija, potrebuješ sponzorje, ki potem polepijo te tovornjake s svojimi reklamami. Zato tam vidiš polne tovornjake z nalepkami energijskih pijač ali političnih strank. Super je, da se politične stranke pokažejo, da to podpirajo, ampak kje so ostale družbeno-aktivistične organizacije, ki nimajo tistih 800 evrov za tovornjak? Tretji aspekt komercializacije, ki je še najbolj pomemben in najmanj viden, je politični. Kaj je sporočilna vrednost, tista ena zahteva, okrog katere se tisto leto vse vrti? Lansko leto sem bila na bruseljski paradi in nisem prepoznala temeljne politične zahteve. Če vse to pogledam, potem je naša parada tipično aktivistična in zelo daleč od tega, da bi bila komercialna.
Kako v organizacijo Ljubljana Pride vključevati marginalizirane teme? Na primer transspolno tematiko, feminizme, biseksualnost, moškosti, sploh glede na to, da so bile ene izmed začetnic parad ponosa temnopolte transspolne osebe, ki so bile večinoma seksualne delavke.
Govoriš o začetkih Stonewalla, ne nujno o začetkih parad ponosa, kar sta dve različni stvari. Gledava v ZDA, kjer sta bili takrat sceni v San Franciscu in New York preplavljeni z geji, z njihovo kulturo in zahtevami po pravicah. To je proces, ki tudi danes žal ni bistveno drugačen. Zagotovo si je treba zadeve široko zastaviti in se vprašati, kaj je tema leta, ki nam bo pomagala doseči zastavljene cilje. Zato so bile parade ponosa v preteklosti izrecna reakcija na aktualne politične zadeve v kontekstu družinskega zakonika ali širšega družbenega aktivizma. Zadnje leto smo imeli parado, ki je bila izključno in izrazito umerjena v skupnost, ker je bil glavni cilj privabiti mlajše ljudi in jim dati priložnost. Za 2016 si bomo prizadevali ustvariti bolj demokratičen program. Treba je razumeti, da je parada ponosa zelo zahteven projekt, ker je zanj izredno težko dobiti finance, saj ne moremo pričakovati, da bodo druge organizacije vse spustile iz rok in bodo tri mesece delale za parado. Zato imaš centralno ekipo na paradi, in to so v preteklosti prepoznale same LGBT organizacije. Pomembno je, da ta ekipa relativno raznolika. Zelo pomembne so tudi potrebe aktivistov in aktivistk. Ni poanta v tem, da grem sama po organizacijah in se pogovarjam z njimi, pač pa, da se pogovarjam tudi z ljudmi, torej s tistimi, ki bodo prišli na parado. Treba se je pogovarjati z organizacijami in ljudmi, ki delajo v organizacijah. Ta pristop odprtosti se mi zdi pomemben zato, da ti drugi dajo povratno informacijo in da ti povedo, kaj in kako.
Kakšna je vloga DPP v LGBT skupnosti? Vaš fokus je parada ponosa, ampak ali nameravate delovati tudi čez celo leto?
Vizija društva je delovati celo leto. Že tako ali tako moramo imeti celoletno delovanje, ker če želimo speljati parado ponosa 2016, če želimo denar za to in se ne želimo skomercializirati, potem moramo sedaj pričeti pisati razpise. Po drugi strani smo uspeli v društvu razširiti pristope delovanja in razširiti ekipo ljudi, ki sodeluje z nami. Naša ideja je povezati se na mednarodni ravni z drugimi paradami ponosa, se od njih učiti, z njimi sodelovati. Ideja je postaviti se na noge do te mere, da bi lahko imeli celoletno dejavnost. Društvo si je že lani postavilo prioriteto delovati na področju osveščanja zgodovinskega pomena parade ponosa. To je dolgoročna vizija, kako to počasi pripeljati v javnost do te mere, da postanejo parade ponosa del skupnega znanja. Naslednja stvar, ki si jo je društvo zadalo, je večji poudarek na delu z mladimi. To pomeni, da so mlade lgbt-osebe specifična ciljna skupina, ki jo želimo še posebej nasloviti. Ukvarjamo se tudi s tem, kako postaviti DPP, da bi delovala med LGBT organizacijami na sceni.
Kako lahko DPP podpre morebitne parade ponosa v drugih večjih slovenskih mestih?
Največja težava pri razmišljanju o paradah v drugih mestih po Sloveniji je, da se je treba vprašati, kako razvito skupnost imajo ta mesta, saj možno delati samo tam, kjer že obstaja nekaj na terenu. Maribor je tipično mesto, ki ima nastavke za to. Če bi to delali v Maribor, bi bilo ključno, da bi se scena v Mariboru zorganizirala. V bližnji prihodnosti ne vidim možnosti, da bi društvo izvajalo parade ponosa v drugih mestih. Mislim, da nimamo tako močnih partnerjev na terenu, da bi to lahko izvedli. Težko je delati »lokalne zgodbe«, če ne dihaš s tistim okolje.
V kolikšni meri so potrebne lokalne parade?
Odvisno od tega, kaj želiš z njimi doseči. Delati parado v Splitu, če gledamo hrvaški kontekst, je nekaj zelo drugačnega, kot delati parado na Reki. Razlika je, če želiš senzibilizirati neko okolje, ki je izrazito homofobno in sovražno, ali če narediš parado, ker bi rad imel dober žur ali festival. Relevantno je mogoče tudi delati v okolju, ker imaš veliko LGBT* ljudi, kjer so ljudje odprti. Če prenesemo to v slovenski kontekst, potem bi mogoče lahko naredili parado v Mariboru ali Celju, če bi se tam kaj zgodilo in bi bila parada protest, reakcija na ta dogodek. Kaj takega bi lahko bilo zelo odmevno.
Kakšno je sodelovanje z MOL, relevantnimi državnimi institucijami, sofinancerji? Česa si želijo na tem področju?
Z MOL-om je sodelovanje društva ustaljeno. Dobimo minimalna razpisna sredstva, da lahko parado ponosa postavimo na noge. To so sicer tako nizka sredstva, da z njimi ni pokrit niti paradni dan. MOL je kot financer zelo pomemben oziroma dolgo časa je bil edini financer, ampak takrat je imela parada še druge ambicije. Če sedaj pogledamo, kakšen projekt je parada, je MOL kot financer eden od manjših sofinancerjev. Na tej točki je to zagotovo ena tistih stvari, ki jih želimo sistematizirati. V preteklosti je bilo večkrat zelo polemično sodelovanje z županom. Nekateri so kritizirali njegovo vlogo na paradi zaradi nestrinjanje z njegovim političnim delovanjem. Ampak mi nismo edina LGBT-organizacija v Ljubljani, ki lahko reče, da sta župan in njegova ekipa ter posledično tudi občina izredno naklonjena LGBT-organizacijam in delovanju na tem področju. To pomeni, da ni problem vzpostaviti komunikacije z njim. Potem seveda obstaja neko vzajemno pričakovanje, da se župan in občina pojavljata kot pokrovitelja parade. Glede na izkušnje iz tujine to sploh ni nenavadno. Junija sem bila na paradi na Dunaju, kjer so mestne oblasti in regionalna vlada veliki podporniki parade. V Bruslju so bile velike mestne hiše osvetljene z mavričnimi barvami cel mesec. Sodelovanje z mestnimi oblastmi je tukaj ključna stvar. Veliko je še prostora za sodelovanje.
Kaj konkretno si želite na področju financiranja?
Nekoč, ko bodo ljudje v Sloveniji živeli dostojna življenja in nihče ne bo imel težav s tem, da ne ve dobro, kaj bo jutri jedel, in ko bo zavest o pomenu tovrstnih organizacij in delovanju dovolj razširjena med ljudmi, takrat bi bilo super, da bi ljudje prispevali male in srednje donacije, podporna sredstva ali članarino, iz katerih bi se lahko financirali. To bi pomenilo, da so ljudje sami prepoznali v nas dodano vrednost ali pomen za njihova življenja. Sicer je v našem kontekstu to malo utopično.
Kakšni so tvoji osebni motivi za angažiranje pri paradi ponosa?
Ne zmorem si predstavljati časa, ko ne bomo več imeli parade. Tako kot si ne znam predstavljati dne, ko bomo popolnoma izgubili delavske pravice, čeravno nam grozi, da jim bomo, ker vem, koliko ljudi je umrlo za to. Koliko žensk je bilo pretepenih, umorjeni, zato ker so se borile za svoje pravice. Ko se zaveš nekih zgodovinskih momentov, ki so ti dali tvoje udobje danes, potem ne moreš biti tisti, ki bo dopustil, da boj nekoga drugega, ki je včasih plačal s svojim življenjem, izgine samo zato, ker se ti ne da. Ljudi, ki so postavili temelje, da mi dandanes lahko dokaj svobodno živimo, je treba spoštovati. Najmanj, kar lahko narediš, je, da to spoštuješ, nadaljuješ s tem in stvari ne spustiš z rok.
Martin Gramc
