PORTRET
Martina Ipša, stand-up komičarka
O tem, da v Sloveniji obstaja stand-up komičarka Martina, ki povrhu vsega ne skriva svoje spolne usmerjenosti, sem slišala že pred mnogimi meseci. Pa nisem čisto verjela, dokler je nisem videla v živo na 4. večeru gejevsko-lezbične literature v Galeriji Škuc. Takrat mi je postalo jasno, da se Martina Ipša ne šali, ko se šali.
Ptujčanka, rojena v Varaždinu na Hrvaškem, mi je med pogovorom potrdila, da stand-up komedija nikakor ni pripovedovanje starih vicev, še manj zgolj pokanje šal. Ta zvrst odrskega nastopa kratko malo pomeni: vstani in povej. Torej: izrazi svoje stališče. Seveda tako, da pritegneš in prepričaš publiko. Kar se je Martini nedvomno posrečilo še pred njenimi petindvajsetimi leti. Zanimalo me je, kakšna je bila njena pot do odra in kako človek sploh ugotovi, da ga privlači umetnost, ki je pri nas še vedno slabo razvita in poznana. Sprva je sodelovala pri Mladinskem gledališkem studiu na Ptuju, veliko je pisala in svoja dela predstavljala na literarnih večerih. Tudi tako se je učila izražanja svojega mnenja v javnosti. Pomembna so bila tudi potovanja. Ko je bivala v mladinskem hotelu v Edinburghu na Škotskem, je prvič videla stand-up komika na delu – ker mu je zmanjkalo denarja za vlak, je nastopil in tako zbral prispevke. Ta izkušnja je bila za Martino ključna, saj je takoj vedela, da je to tisto, kar bi želela v življenju početi. Ker seveda želja in talent nista dovolj, se je tehnike učila pri Željku Vukmirici, priznanem hrvaškem igralcu in mojstru stand-up komedije. Izobraževanje, ki traja šestdeset ur, se zaključi s produkcijo. Sama je bila presenečena nad tem, koliko se je bilo treba naučiti in koliko znanja je v resnici potrebno za to, da narediš dober nastop. Tovrstna komedija je ena tistih stvari, ki izgledajo zelo preproste, so pa vse prej kot to, ko sam stojiš na odru. Kaj narediš s pridobljenim znanjem, je slednjič odvisno od tega, koliko si pripravljen delati naprej. Toda garanje se splača, če te privlačijo oder, sam nastop, publika, adrenalin in smeh.
Martina nastopa šele eno leto, za seboj pa ima že več kot dvajset nastopov na različnih krajih. Prvi nastop in hkrati predstavitev dosežkov cele skupine je bil v Chill out Caffeju v Mariboru. Največkrat nastopa z Daliborjem Božićem, v večji skupini pa so še Tanja Volf, Boštjan Črešnik in Klemen Mauhler. Ker so dobili novo, čisto svežo generacijo komikov, se seznam sodelujočih širi.
Katera pa so sploh »orodja« komika, ki stoji sam na odru? Besede, misli, lastno telo, gibanje, odzivnost publike? Martina se strinja z naštetim, vseh poslovnih skrivnosti pa nam ne misli izdati. Bistveno je seveda vprašanje, kako narediti privlačen nastop. Sama se opira prav na občinstvo. Kot stand-up komičarka ustvarja vzdušje skupaj s publiko, saj druge možnosti pravzaprav nima. Mora začutiti občinstvo in občinstvo mora začutiti njo. Energijo pa črpa iz tega, ker pač počne nekaj, kar ima zelo rada, in to je seveda opazno. Stand-up komedija je stvar domišljije, hitrih reakcij, predvsem pa inteligence. Ne gre pa pozabiti še veliko dela, saj je za vsak nastop potrebno veliko pisanja, iskanja tem in tudi priprav, prav zato, da na koncu ne prodajaš obrabljenih šal. Za posamezen nastop se pripravi tako, da si vzame čas za sprostitev, preden gre na oder. Raje pride prej in se prepriča, da je vse pripravljeno: osvetljava, ozvočenje in tako naprej. Ker ima teme že pripravljene, dobro ve, kje se začnejo in končajo. Vse, kar se zgodi vmes, pa je stvar interakcije z občinstvom. Če dobi navdih od gledalcev in gledalk, jo lahko odnese tudi v drugo smer in skupaj z njimi naredi čisto nov nastop.
Martina vidi svojo veliko kvaliteto v tem, da se hitro znajde in da nikoli ne podcenjuje publike. A ne podcenjuje niti sebe. Najbrž je zato s svojimi temami prodrla tudi pri strejtovski publiki. Eden njenih prvih nastopov je bil namreč na kmečkem turizmu. Na začetku jo je skrbelo, kakšen bo odziv, saj je bila publika nekoliko starejša. Kljub temu je ni bilo preveč strah iz preprostega razloga: vedela je, da govori resnico. Nikoli se ne prikazuje kot nerazumljeno žrtev ali pa kot »drugačno«. »Sem samo jaz,« meni Martina, »in ta ‘jaz’ ima enake probleme v partnerski zvezi kot vsi drugi. To občinstvo prepozna, sprejme in temu se lahko tudi smeje.«
Martina je svoj nastop v Škucu začela s šaljivo pripombo, da ni aktivistka – ker že dolgo ni bila telesno aktivna. Toda razkritje na odru je gotovo oblika nevsiljivega, a nič manj pogumnega izražanja stališča. Je imela kdaj pomisleke, kakšne bi bile posledice, če bo na odru govorila o tem, da je lezbijka? »Če sem naredila coming out?« se sprašuje Martina. »Ja, morda sem ga na neki način, vendar nisem zato izbrala teme. Sem samo to, kar sem. Če o tem ne bi govorila, bi se mi zdelo, da lažem. Da skrivam stvar, ki je zame tako normalna kot vse drugo. Če skrivamo nekaj, o čemer hočemo druge prepričati, da je to običajno … Zakaj bi nam potem verjeli, da je normalno? Če kaj skrivaš, potem že mora biti nekaj narobe, ne?« Ne glede na to, kje je nastopala, še nikoli ni doživela slabega odziva in z vsakim nastopom se je naučila veliko novega. Ker je sama kul s tem, kar je in počne, so tudi drugi …
Za konec pa še neizogibno vprašanje: Ali je pri nas mogoče preživeti kot stand-up komičarka? Martina se pošali, da bo to kmalu odkrila. In upa, da ne bo stradajoča umetnica. Želi si, da bi stand-up komedija pri nas zaživela tako kot drugod po svetu. Letos že pripravljajo svoj oder na festivalu Lent in ustvarjajo svoj čisto pravi klubski prostor, tako da načrtov ne primanjkuje. O uspehu je prepričana, saj ne sodi med ljudi, ki bi zlahka obupali.
