Zmagali smo

INTERVJU

X, Y in Z proti Združenemu kraljestvu ali boji prof. Stephena Whittleja

Profesor Stephen Whittle je aktivni član britanske trans-aktivistične organizacije Press for Change in profesor prava na četrti največji univerzi v Združenem kraljestvu, Metropolitanski univerzi v Manchestru. Rodil se je kot deklica maja 1955, tretji od petih otrok. Z enajstimi je začel raziskovati svojo identiteto in se pri sedemnajstih, potem ko je v čakalnici za zdravnika prebral o transpolnih osebah, takoj prepoznal. Dve leti kasneje, leta 1974, se je razkril kot trans-moški. Odtlej je bil trans-aktivist, aktiven član, ustanovitelj, soustanovitelj, podpredsednik in koordinator številnih trans-organizacij, med njimi tudi skupine Manchester TV/TS, prve skupine za samopomoč transpolnim ljudem v Veliki Britaniji. Leta 1992 je skupaj Markom Reesom, Myko Scott in Krystyno Sheffield ustanovil in postal podpredsednik skupine Press for Change, najuspešneje politične skupine lobistov za transpolne osebe na svetu. Whittle si vseskozi aktivno prizadeva za spremembo zakonov in socialnega okolja, ki bi transpolnim ljudem omogočili enakost pred zakonom in dostojno življenje. Čeprav se do spremembe zakonodaje ni mogel niti uradno poročiti, imata s Saro Rutherford s pomočjo umetne oploditve štiri otroke. Prizadevanja, da bi ga država priznala kot legalnega očeta, so ga leta 1996 pripeljala do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu z znamenitim primerom znanim pod imenom X, Y in Z proti Združenemu kraljestvu. Profesor Stephen Whittle je leta 2005, po spremembi britanske zakonodaje, pridobil nov rojstni list, s Saro sta se poročila junija leta 2005 in aprila 2006 skupaj posvojila svoje otroke. Tako je Whittle zdaj uradni oče štirih otrok, za kar si je dolgo prizadeval. Leta 2002 so mu diagnosticirali multiplo sklerozo, vendar kljub bolezni, ki je v zadnjih letih močno napredovala, nadaljuje z delom na univerzi in z bojem za človekove pravice transpolnih ljudi po svetu. Udeležil se je tudi marčne konference o istospolnih družinah v Ljubljani, kjer nam je posebej za Narobe zaupal osebno zgodbo svojega boja. 

Foto: Anja Weber
 

Primer X, Y in Z proti Združenemu kraljestvu na Evropskemu sodišču za človekove pravice v Strasbourgu ste sicer izgubili, vendar je bil to kljub vsemu velik korak naprej za pravice transpolnih oseb.

Tako je. Moja partnerica je zanosila z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo s pomočjo donatorja in želel sem postati legalni oče otroka. S Saro sva želela biti uradna starša, saj sva za otroka skrbela in ga oba vzgajala. Pisala sva vladi in odpisali so, da to pod nobenim pogojem ni mogoče in da bodo mojo ženo pred zakonom in pred vsemi socialnimi službami obravnavali kot mater samohranilko. Da mi torej šola ne bo dolžna poročati o otroku oz. da bodo šoli zapovedali, naj mi o otroku ne poroča. Bila sva tako jezna. Tako zelo, zelo jezna. Otrok je bil na poti, oni pa so nama govorili, da nisva primerna starša in da moja žena nima razmerja z menoj. No, saj takrat res še ni bila moja žena, ker nama zakonodaja poroke ni dovoljevala. Šel sem do odvetnika in ker sem ravno takrat tudi sam zaključil s študijem prava, sem se počutil nekako močnejšega. Vsaj vedel sem, kaj se nama dogaja, in sem hotel primer peljati naprej. Naslednja štiri leta sem zelo tesno sodeloval z odvetniki. In medtem ko je primer romal na evropsko sodišče, sva z ženo dobila še tri otroke. Sodišče je v sodbi odločilo o zelo ozki zadevi, o kateri med pripravljanjem primera nismo niti pomislili. Ker ni bilo sodne prakse o prijavi otrok, ki se rodijo z donatorsko oploditvijo, se je sodišče izreklo odklonilno, vendar se je hkrati zavzelo za proučitev stanja na tem področju za prihodnje primere. A sodišče je kljub temu v izreku zapisalo vrsto pomembnih stvari. Na primer: kategorično so zapisali, da tovrstne družine, torej moja partnerica, najini štirje otroci in jaz, smo družina. Da nas torej v okviru evropskega prava lahko obravnavajo kot družino. Tako lahko od te sodbe naprej vse queer družine zase zahtevajo, da jih obravnavajo kot družine. To je bilo zelo pomembno. In tudi v obrazložitvah sodnikov, ki so bili proti, je bilo zapisanega veliko dobrega, kar smo lahko uporabili v novih primerih. Pravzaprav nam je sodišče svetovalo, kako nadaljevati z bojem. Jasno je bilo, da sodišče ni bilo zadovoljno z izrekom, vendar druge izbire niso imeli. Niso namreč mogli vsem vsiliti nekega pravila, ampak je moralo priti pravilo od vseh. In čeprav smo primer izgubili, je šlo za veliko moralno zmago.

Kako je sodba vplivala na vaše vsakdanje, zasebno življenje?

Žena Sara je fantastična oseba. Ima zelo močan sistem vrednot in se je zanje pripravljena tudi boriti. Je pa tudi človek, ki se ne mara izpostavljati in sovraži publiciteto. Vendar sva se kljub temu strinjala, da bova dala nekaj intervjujev za različne medije. Neposredno po izreku sodbe sem tako hodil od studia do studia in v dveh urah dal štirinajst intervjujev. Vsa poročila so ves dan poročala o najini zgodbi. Sara je nenadoma spoznala, da je pred vso sosesko razkrita kot partnerka trans-moškega. Tisto jutro, ko je morala peljati sina k zdravniku, je spoznala, da vsi vedo. »Kako se bom lahko pojavljala pred vsemi temi ljudmi?« je spraševala. Vendar se je hitro pobrala. Rekla je »Jebeš! Zdaj smo razkriti, bodimo ponosni!« In tako je hodila pokončno, bila popolnoma iskrena o teh zadevah in si pridobila veliko prijateljev in veliko spoštovanja. Vsa soseska nam je nudila močno oporo, kar je bilo zelo pomembno nekaj let kasneje, ko se je začela kampanja sovražnih pisem proti nama. Nekdo je vsem v soseski poslal pisma, v katerih je bilo napisano veliko grdega o transpolnih osebah, hkrati pa so sosede vabili na javni shod. Posebej hudo je bilo, da so želeli preprečiti našim otrokom obiskovanje lokalne šole. Žena je pošiljatelje takoj prijavila policiji in to so storili tudi vsi sosedje. Potem pa so prihajali k nam na obisk in nam v podporo prinašali šopke rož in doma pripravljeno hrano. To je bila izjemna izkušnja. Obe izkušnji sta bili v resnici zelo pozitivni, tako sodba evropskega sodišča kot kampanja sovražnih pisem.

Kako ste po razsodbi evropskega sodišča nadaljevali z bojem za pravice transpolnih oseb?

Sodba je bila vir za vrsto idej, ki smo jih izkoristili in skušali doseči napredek. Z njimi smo lahko sprožali spore na nacionalnih sodiščih, prepričani smo bili, da šole, socialne službe in podobno ne morejo ignorirati trans-staršev in se pretvarjati, da ne obstajamo. To je bilo zelo pomembno pri spreminjanju šolske zakonodaje. Veliko izhodišč smo uporabili pri nadaljnjih tožbah na Evropskem sodišču za človekove pravice. In veliko tega smo uporabili na lokalni ravni, da bi spremenili britansko družbo. In v britanski družbi so se dogajale hitre spremembe. Mislim, da je Velika Britanija zdaj najverjetneje ena najbolj strpnih držav na svetu do trans-oseb. Sprejeti smo kot enakopravni člani družbe. Vedno bodo sicer obstajali ljudje, ki bodo imeli predsodke in ki nam bodo poskušali otežiti življenja, vendar nas velika večina ljudi podpira.

Tudi sicer ste bili kot aktivist zelo vpleteni v prizadevanja za opolnomočenje trans-skupnosti.

Ja,  bil sem  zelo vpleten. Pravzaprav sem se v organiziranje podpornih skupin vpletel že pred triintridesetimi leti. Delal sem na telefonu za pomoč v stiski, pripravljali smo šove, organizirali skupine za samopomoč, pripravljali skupinska srečanja in se na vso moč trudili ozaveščati ljudi. Leta 1992 mi je prijatelj povedal, da pozna naklonjenega člana parlamenta, ki bi se bil pripravljen srečati z nami. In nekega dne je 6 trans-oseb, tri zelo visoke ženske in trije zelo majhni moški, vsi očitno trans, skupaj zakorakalo po ulicah Londona in vstopilo v parlament. To je bil velikanski korak, ki nam je dal veliko moči, ponosa in volje delati naprej. Na srečanju nam je naklonjeni član parlamenta razložil, kako začeti kampanjo lobiranja, bil nam je zelo, zelo v pomoč in nam pomaga še danes. Iz parlamenta smo se nato odpravili v bližnji lokal na čaj in tam ustanovili organizacijo Press for Change. Takšno ime smo izbrali, ker nam je poslanec rekel, da ne smemo uporabljati besede na T. Vedeti moramo, da je bilo to leta 1992. In potem smo poslali pisma vsem parlamentarcem. Vanje smo vstavili droben letak, na katerem je bil na eni strani Mark, na drugi pa Myka, konkretni resnični osebi. Pod sliki smo zapisali: »Ta moški / Ta ženska ne more … « in dolg seznam pravic, ki jih nimata. V pismu smo prosili za podporo. Dobili smo dvanajst odgovorov, kar je bilo dobro. Vsi odgovori so bili razumevajoči in podporni. Nato smo prosili trans ljudi po vsej državi, naj naredijo nekaj, kar jih ne bo stalo nič: naj pišejo svojim predstavnikom v parlamentu, lahko tudi anonimno, ampak naj pišejo kot volivci in opišejo težave, s katerimi se soočajo v življenju, hkrati pa naj prosijo za podporo v kampanji za boljšo kvaliteto življenja trans-oseb. Tri leta smo potrebovali, vendar je po treh letih vsak član parlamenta imel odnos z enim od svojih trans-volivcev. Celo nekdanji premier John Major je pomagal trans-ženski, da je lahko prišla do zdravljenja. Parlamentarci so namreč odgovorni svojim volivcem in zato morajo reagirati. To je bila zelo pozitivna izkušnja. Potem smo šli naprej, podprli smo laburistično vlado, da je bila izvoljena in bili vsestransko aktivni. Veliko smo delali z mediji, veliko časa smo npr. delali s skupino, ki je pisala za zelo znano britansko soap opero Coronation Street. Zanjo smo izdelali lik transpolne osebe, ime ji je Hayley Cropper, ki je še zdaj, po osmih letih, reden lik te soap opere. Njena zgodba se začne s težavami pri pridobitvi potnega lista, potem se ni mogla poročiti, potem jo je sestra prosila, če bi skrbela za njenega otroka, a ji socialne službe tega niso omogočile … Nanizanko vsak dan, pet dni v tednu, gleda milijon ljudi. In počasi se je začela vsa Britanija spreminjati in podpirati Hayley. Kar je seveda pomenilo, da podpirajo nas. Na dan, ko je Hayley v nanizanki dobila potni list, so to omenili celo v parlamentu in zahtevali, naj vlada oblikuje skupino, ki bo raziskala probleme trans-oseb. Dve leti pozneje, ko naj bi se Hayley poročila, a se je odvrnila od cerkve, je parlament oznanil rezultate te preiskave. Zaključili so, da morajo nujno pristopiti k spremembam.

Katerim spremembam?

Sodišče je odločilo, da moramo imeti pravico do poroke, da moramo imeti pravico do zasebnosti naše zdravstvene preteklosti, pravico zamenjati vse dokumente. Uveljavitev teh pravic za transpolne ljudi namreč ne bi povzročala težav ali škodila nikomur. Sodišče je torej vlado poučilo, da mora nekaj narediti na to temo. Potrebovali so tri leta, vendar smo medtem mi postali glavni poverjeniki za trans-vprašanja. Z vlado smo imeli toliko sestankov, da sem že razmišljal o selitvi v London. Investirali smo veliko časa, delali smo z vsemi političnimi strankami, delali smo na tem, da bi večina v parlamentu podprla naša prizadevanja. Sodelovali smo z vsemi domovi našega parlamenta in skušali doseči, da bi nas podprli. In nazadnje so leta 2004 spremenili zakonodajo in sprejeli t. i. Gender Recognition Act. To je bilo zelo težko doseči, saj so si krščanska združenja na vso moč prizadevala, da ne bi prišlo do sprejema zakona. Ena od krščanskih organizacij je zapravila na sto tisoče funtov, da bi preprečila uveljavitev pravice transpolnih oseb do poroke. Ampak na koncu smo zmagali mi.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Demokracija na psu

INTERVJU Presek mandata Matjaža Hanžka Konec februarja je svoj šestletni mandat končal...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja