PISMA IZ TUJINE
Vsi jih imamo, ne glede na to, ali smo revni ali bogati, belopolti ali temnopolti, homo ali hetero. So različnih oblik in velikosti. Učijo nas prvih besed, učijo nas vedenja in manir. Večinoma nam nudijo zatočišče, ki smo se ga naučili imenovati ‘dom’. Večinoma nam podarjajo tisto, čemur smo se naučili reči ‘ljubezen’, skrbijo za nas, negujejo nas, pripravljajo nas na zunanji svet. Vse do trenutka, ko nas spustijo v upanju, da bomo enako počeli tudi mi. “To” so naše družine.
Pismo vam pišem po treh velikih dogodkih, ki so se zgodili v dveh evropskih državah in so imeli isti fokus – družino. V mislih imam shod družin v Rimu, Svetovni kongres o družinah in Parado ponosa v Varšavi. Na prvih dveh dogodkih so se zbrali ljudje, ki želijo preostale opomniti na pravo podobo in prav pomen družine. Varšavsko Parado ponosa omenjam zato, ker se je dan po paradi zbrala stotina Poljakov na shodu v podporo “tradicionalnim družinskim vrednotam”. Poljski minister za šolstvo Roman Giertych je na shodu zatrdil, da je “potrebno nasprotovati temu, kar se je včeraj tu zgodilo [Parada ponosa, op. a.]. Odvratni pederasti iz številnih držav so se zbrali in nam želeli vsiliti svojo propagando.”
Večina izmed nas je slišala, kaj država in cerkveni veljaki sporočajo o naravni družini, za katero naj bi si prizadevala družba. Napadajo nas s podobami naravne in nuklearne družine, ki jo sestavljajo ženska, moški in otrok. Ta podoba ima v različnih evropskih državah različne odtenke (predvsem glede števila otrok), a v glavnem je takšna družina razumljena kot ideal zdrave družbe. Vendarle pa je jasno, da obstaja vrsta različnih družinskih skupnosti, ki ne ustrezajo tej ozko zamejeni in izključujoči definiciji. Čeprav lahko opažamo spremembe v sprejemanju raznovrstnih družin, je v primeru GLBT družin zgodba nekoliko drugačna.
Zdi se, da je nekaj povsem vsakdanjega, če politiki izražajo svoje nestrinjanje z istospolnimi partnerstvi ter gejevskim in lezbičnim starševstvom. In ko nam govorijo vse te stvari, se ne počutim del tistega, kar napadajo. Zame je družina namreč čustvena in socialna mreža pomembnih ljudi, ki se spoštujejo in skrbijo drug za drugega. Ne počutim se del nobene “propagande”, ko se odločim ljubiti svojo partnerko, ko jočem ob rojstvu otroka in se počutim odgovorno imeti svojo lastno družino.
Nesprejemljivo je, da napačne zahteve, ki jih postavljajo politični veljaki, razumemo kot opravičilo za zanikanje pravice “imeti družinsko življenje”. Še bolj nesprejemljivo je, da mediji tovrstne zahteve popularizirajo in tako postajajo stereotipi in klišeji, ki nimajo nobenih osnov. Zakonodajalci se posvetujejo s strokovnjaki, da bi ugotovili, ali naj nam podelijo enake pravice glede naših partnerskih vez in ali smo sploh vešči biti starši. Ko to počnejo, ne vidijo, da partnerskih vez in starševstva ni moč meriti. Le kako bi lahko izmerili raven odgovornosti in skrbi za otroke? Kako lahko izmerijo stopnjo predanosti in ljubezni do nam dragega človeka? Ne vidijo, da ni nobenih razlik v našem spoštovanju do partnerjev in v našem starševstvu, ki si prizadeva za najboljšo korist otroka. Drugačni postanemo šele takrat, ko svoj pogled zamejijo le na seksualnost partnerja in staršev.
V državah, kjer so istospolna partnerstva legalizirana, se LGBT osebe še vedno soočajo z diskriminacijo, bodisi zaradi tega, ker je njihova veza prepoznana drugače kot druge partnerske veze, ali pa zaradi tega, ker nimajo pravice do posvojitve ali umetne oploditve. Še več. Otroci gejev in lezbijk še vedno niso del družinskih politik zaradi ozkih definicij, kaj in kdo je družina. LGBT družine se še vedno soočajo z izključenostjo zaradi ukoreninjenega heteroseksizma* v institucijah, ki definirajo naše izobraževalne, pravne in kulturne sisteme.
Ko govorim o družinah, ne morem več kot le omeniti vse tiste, ki neprestano lobirajo pri vladah in institucijah, da bi zagotovile podporo LGBT osebam in njihovim družinam, ki opravljajo raziskave ali se pogumno razkrijejo, čeprav jim včasih zaradi tega grozi nadlegovanje in nasilje. V zadnjih nekaj letih sem preko malteške GLBT organizacije MGRH, preko IGLYA in ILGE srečala vrsto ljudi z vseh koncev Evrope, ki si predano prizadevajo za priznanje naših partnerskih vez in družin v zakonodajah, politikah in družbi na splošno. Spodbudno je, ker v nekaterih državah lahko vidimo pozitivne spremembe, a hkrati je žalostno, ker se tovrstne spremembe v večini evropskih držav uveljavljajo zelo počasi.
Zato je pomembo, da še naprej zahtevamo, da so naše partnerske veze prepoznane v zakonodajah in družbi. Še naprej moramo izražati svoje zahteve, da bomo dosegli enake pravice. Sama bom še naprej podpirala akcije, dogodke, deklaracije in raziskave, ki bodo omogočile, da bodo vsi otroci zaščiteni, da bodo njihovi starši prepoznani in da bodo naše partnerske veze sprejete. Upam, da se nam boste pridružili v boju za dosego naših pravic.
Ruth Baldacchino je magistra ženskih študij in sodelavka ILGE in ILGA-Europe.
