Služkinji

GLEDALIŠČE

Letos je SNG Drama prvič uprizorila outsiderja Jeana Geneta (1910-1986), izjemnega gejevskega umetnika, ki je hodil po skrajnem družbenem robu. Večplastna igra Služkinji (1949) je prvenec, a že zrel primer Genetovega gledališkega sistema absurda, kjer so vloge spola in družbene vloge izmenljive v okvirih nespremenljivega rituala. Služkinji secirata odnos med gospodarji in podrejenimi v prefinjenem sadomazohističnem ritualu, ko poosebljata odsotno gospodarico in se opajata z njeno pozicijo moči, hkrati pa kujeta zaroto. Smrt služkinje, ki igra Gospo, bi pomenila tudi simbolno, ritualno smrt gospodarice. Tema in Genetovo besedilo sta eden ključnih momentov gledališča 20. stoletja. Po začetnem negativnem odzivu je igra doživela nešteto uprizoritev, ekranizacij in filmskih priredb po vsem svetu. Zvečine je bila upoštevana Genetova gledališka konvencija, da vse vloge igrajo moški. Ne gre le za travestijo, ampak za še eno igro v igri, ko se spolne vloge intrinzično prepletejo s hierahičnimi odnosi in nas tako prepričajo, da med predstavo pozabimo, da so ženske vloge »zaigrane«. Lahko bi rekli, skupaj s teoretičarko Judith Butler, da izvirnika ni, obstaja samo spol, ki ga delamo s ponavljanjem. V zahtevnih in zelo dograjenih vlogah so se kraljevsko znašli Svete, Škof in Bakovič.

Ocena: ♦♦♦♦♦

O predstavi Služkinje smo se pogovarjali z Lojzetom Svetetom

Preproste karakterne vloge me niso nikoli zanimale

Zasledila sem, da je za vloge v Služkinjah vladalo veliko zanimanje – najbrž tudi s tvoje strani.

Posebej z moje (smeh). Obe služkinji sem namreč že odigral in ostala mi je torej le še vloga Gospe. Moral sem se zelo opogumit, da sem jo sprejel, ker sta jo pred mano že igrala žal že pokojni Srečo Špik in Radko Polič – Rac. Oba sta bila neprekosljiva.

Kako pogosto pa dobiš vlogo, ki si jo zares želiš?

Redko ali nikoli. Niti nimam več želja. Se pač dogaja, kot se. Odločajo umetniški vodja, režiserji, sam pri tem nimam nič. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da sem lahko izbiral, pa še to zaradi prej omenjenega dejstva. Želja, katerih uresničitev je v našem poslu zelo daleč od realizacije, nima smisla gojiti. Samo želje te ne pripeljejo nikamor.

Kaj te v vlogi Gospe najbolj fascinira?

Fascinira me njena hipersenzibilnost v doživljanju in zmožnost vživetja. Njena bizarnost, sposobnost samorefleksije, svet paranoj in shizofrenije, njeno hrepenenje do bolečine, zadušitve. Sama je kreatorka sveta, polna ekstremnih stanj, sposobna je vrhunske mimikrije in igre v igri. To, da se kot ustvarjalec soočam s takim načinom in žanrom igre ter doživljanje Gospejinega sveta skozi sebe, je neponovljiv izziv. Ravno to igranje, ki pa je zares, in zavedanje, da igram, da igram, je nekaj, kar mi doslej ni ponujala nobena druga vloga. Vse je del imaginacije, ki se naenkrat udejanji v realnost trenutka, ki ga zaživim na odru. Omogoča dobro manipulacijo z občinstvom, če lahko tako rečem, in soočenje z mojimi trenutnimi sposobnostmi. Preproste karakterne vloge me niso nikoli zanimale.

Ti je blizu outsiderska poetika, ki je značilna za Geneta?

Samo iz dramskega zornega kota, hehe. Outsider je bil po svoje tudi naš Kosovel, če hočeš. Blizu so mi Beckett, Ionesco, Brecht. V meni je več svetov in v iskanju današnjega konteksta sveta, ki ga Genet ponuja, me je zanimalo, kaj lahko človek naredi brez uporabe drog, kaj v tej socialni bedi, ki jo mnogi živijo, hoteti, utrpeti, da greš lahko v prehojeni poti do konca. Zanimalo me je, kakšen je ta naš čas civilizacijske nepotešenosti, ko človeka nič več ne vznemirja, oziroma kaj ga lahko vsaj malo šokira. Kje in kaj je tisto gonilo, da funkcioniraš. Kaj te pelje k zadovoljitvi v svetu, ki temelji na politiki, materialni izpolnitvi in laži. V času, ko smo sicer taki, kot smo, pa ravno zato vendarle tragični, ker ne vemo, kaj bi radi bili, da bi bili. Kaj pomeni, da nisem ženska in kako se moški del mene poigrava z barikado, da je moški. V ženskih oblekah gre tu takoj za potujitev. Zato je vse groteskno, afektirano, pa vendar stran od travestije. Celo spola karakterjev kar ni. V njihovih odnosih ne gre samo za ženska prerekanja in natolcevanja. Bistvo je drugje. O vsem tem najbolj razodeva Sartrova analiza Genetove drame.

V tvojem življenjepisu je našteto lepo število pomembnih igralskih nagrad. Pa vendarle – kaj v svojem poklicu doživljaš kot največji uspeh ali zadovoljstvo?

Oh, nagrade pridejo ali pa jih ukinjajo. Tako ustvarjam le iz sebe in ne rečem, da samo zase. Na takojšen uspeh ni računat, moja pot je bila težja od mnogih drugih. Uspešno bi lahko deloval tudi na kakem drugem področju, bistvo je, da te delo zadovoljuje in izpolnjuje. Da ob vsem, kar te čaka na poti, spoznavaš in prepoznavaš sebe, se v odnosih do drugih bogatiš ter notranje zoriš. Najpomembnejši je sprejem pri publiki in v zadovoljstvo mi je, če stvar tako uspe, da po predstavi občutim prijetno utrujenost. Podobna je stanju po dobrem seksu (smeh).

Kako pa združuješ vloge v TV nadaljevankah z delom v nacionalnem teatru?

Težko. Najprej zato, ker se sezona v gledališču konča šele junija, snemanja pa so običajno vse do konca avgusta. V času torej, ko bi si pravzaprav želel počitka, potovanj, kakšnega izpopolnjevanja v tujini, dela za svojo dušo. Drug problem je majhna produkcija in za vsakega režiserja ali žanr tudi nisi zanimiv. Vseh avdicij časovno niti ne zmorem ali pa enostavno ne grem, tako da se prostor dodatno zoži. Če pa že snemaš za neko hišo, se potem za delo pri drugi kaj hitro lahko obrišeš pod nosom. Včasih imaš občutek, da je vse tako že dogovorjeno, da so posredi igrice, podtikanja, neke posebne vrste ljubosumje. Vsi se te potem na neki način začnejo lastiti, je pa končna odločitev o tem, s kom boš delal, še vedno tvoja.

Ali je za slovenskega igralca običajen angažma v različnih gledališčih in medijih?

To sploh ne bi smelo biti vprašljivo, ker gre pri tem za drugo vrsto obrtniškega znanja, ki ga je potrebno prav tako nadgrajevati. Redki so s tako dobrimi igralskimi potenciali, da lahko delajo tudi drugje. Kot tudi ni vsak filmski igralec tudi gledališki igralec. Zaposleni v gledališču smo uradno javni uslužbenci, zato so osnovne plače take kot so. Čedalje več nas je na pogodbah za določen čas, akademija ti kake druge izobrazbe ne daje. To nam pomeni edini dodatni vir zaslužka. In če danes lahko že vsi delajo vse, ne vem, zakaj bi se potem jaz kot poklicni igralec izogibal tej različnosti medijev. Včasih pa posledice pretirane navzočnosti in pojavljanja niso nujno tebi v prid.

Kaj igraš trenutno poleg Služkinj?

Že drugič igram v Cankarjevih Romantičnih dušah. Tokrat Delaka. Emšo prinese svoje, hehe. Čeprav smo v tem trenutku izpolnili samo direktorjevo številčno prezastavljeno repertoarno obveznost in smo imeli le premiero – predstavo bomo igrali šele oktobra –, te dni začnem z novim študijem Zajčeve Jagebabe, katere premiera bo že konec septembra. Tako gre to pri nas.