Recenzije: Film 2

Saturno contro

Grenko-sladka komedija o vezeh, ki ne vedo, kako bi kljubovale času; o bolečih izgubah, s katerimi se ne znamo spoprijeti; o občutku varnosti, ki ga nočemo izgubiti, čeprav vemo, da “večnost ne obstaja”.

 
Produkcija: Italija, 2007
Režija: Ferzan Ozpetek
Scenarij: Ferzan Ozpetek, Gianni Romoli
Igrajo: Pierfrancesco Favino, Margherita Buy, Stefano Accorsi, Ambra Angiolini, Luca Argentero 

 

Saturno conto

Zadnje čase je med italijanskim občinstvom in kritiko prevladalo prepričanje, da je italijanska kinematografija mrtva (glej letošnji Cannes), a kljub temu se tu pa tam najde kak ogleda vreden film (La sconosciuta, Notturno bus, Mio fratello è figlio unico) in med mlajšimi režiserji, ki zaradi izvirnosti, senzibilnosti, sloga in vsebinskosti v morju povprečnih in pogosto grozljivo banalnih izdelkov močneje odstopajo, je vsekakor 48-letni Ferzan Ozpetek. Simpatični režiser turškega porekla se je uveljavil pred desetimi leti s filmom Il bagno turco (Turška kopel) in je postopno postal eden najbolj priznanih sodobnih ustvarjalcev v Italiji. Od šestih celovečercev, ki jih je doslej posnel, so štirje izrazito gejevski (in v tokratni številki vam jih želimo predstaviti), a poleg gejevske skupnosti same je nad njegovimi deli pogosto navdušena tudi širša publika, velik ugled pa uživa tudi med strokovno kritiko. Njegovi filmi so zadnja leta med favoriti (včasih celo med dobitniki) najpomembnejših italijanskih filmskih nagrad David di Donatello. Čeprav mu nekateri očitajo nedovršenost, pretirano čustvenost in ponavljanje prežvečenih tematik, gre bistvo Ozpetkovih filmov pravzaprav iskati nekje drugje.

Kar Ozpetka predvsem zanima, so osebne zgodbe njegovih likov, njihovi notranji konflikti, njihov odnos do zunanjega sveta, njihov duhovni razvoj. Tja skuša usmeriti gledalčevo pozornost preko dialogov, ki jih pogosto tudi v hudo dramatičnih trenutkih okrasi z osvežujočim humorjem, preko simbolike, izgubljenih pogledov, prodorne glasbe, ostrega molka. S tega vidika je tako vsak njegov film lahko popolnoma novo doživetje, naj obravnava še tako poznano ali vsakdanjo temo. Ozpetkovi glavni junak ni nikoli glavni. Stranski liki so več kot le dodatek za popestritev, kajti o vsakem izvemo dovolj, da se lahko z njim ali njo poistovetimo, da začutimo povezanost med liki, da se lahko preko doživljanja posameznih osebnih zgodb poglobimo v širše dogajanje, o katerem nam Ozpetek pripoveduje.

To še najbolj velja za njegov najnovejši film, Saturno contro (v prostem prevodu “Nenaklonjeni Saturn”), v katerem se (če si sposodim prispodobo, ki jo je skoval “kultni” duo iz osemdesetih) kot vodene barvice v dežju prepletajo življenja devetih prijateljev: prijetna skupinica med seboj zelo različnih ljudi, ki jih združujejo ljubezen, navezanost, tradicija. Tu sta zakonca Angelica in Antonio (Margherita Buy in Stefano Accorsi, dva izmed najbolj priljubljenih italijanskih igralcev, ki sta z Ozpetkom že sodelovala v filmu Le fate ignoranti), jezikava prevajalka turškega porekla Neval (Ozpetkova “redna gostja” Serra Yilmaz) in njen mož karabinjer (Filippo Timi); mlad, nedavno pridobljeni član (Michelangelo Tommaso), gej srednjih let, oziroma kot se pozneje opredeli: staromodna tetka (Ennio Fantastichini); mlada džankica Roberta (nekdanja najstniška TV zvezdica, presenetljivo dobra Ambra Angiolini), ki je med vsemi videti najbolj potrebna ljubezni in ki v živahni skupini vidi svojo edino pravo družino, in gejevski par (Pierfrancesco Favino in Luca Argentero), ki predstavlja steber, ob katerega se naslanja celotna skupinica.

Kot je za take filme značilno, tu ne smemo pričakovati hujših zapletov in vznemirljivih preobratov. Potrebujemo le enega. Tistega, ki v Ozpetkovih filmih sproži niz notranjih plazov, razkolov, zamer, begov – in nazadnje vrnitve (a skoraj nikoli na isto mesto). Smrt. Najbolj boleča od izgub je šok, ki pretrese ravnovesje pisane družbe med veselo skupinsko večerjo. Nenadoma se marsikaj začne rušiti: skupno življenje, sanje, načrti; zakonski par naleti na oviro, ki pa je že dolgo stala; Robertin zid se začne krušiti in morala se bo odločiti, ali ga bo raje dokončno razdrla ali pa ohranila kljub razpokam; dolgoletno prijateljstvo zavije v slepo ulico; in kljub temu da življenje teče naprej, vse stoji, kot bi vsi čakali, da vesolje uredi zmedo, ki je nastala. Nenaklonjeni Saturn, torej. Planet, ki naj bi predstavljal človekovo omejenost. A časa ne moremo ustaviti, in tudi ko mirujemo, se marsikatera rana zaceli.

Ganljiv, duhovit, melanholičen, predvsem izrazito življenjski film, ki spremlja svoje like, kot bi jih hotel pobožati, potolažiti, bodriti, kljub temu da se mu kar naprej izmikajo. Ali pa se kamera (torej gledalec) nazadnje odloči, da se likom ne sme preveč približati, da mora ohraniti določeno razdaljo, jih opazovati brez poseganja. Zato jih ne sodi, naj bodo prijazni, pametni, neumni, zoprni, živčni, smešni, prizadeti ali namerno osorni. Ozpetek nam tako pomaga doumeti ozadje vsakega prizora, vsakega pogovora – in vsakega molka. So praznine, ki jih zapolnimo z ljubezenskimi aferami, osamljenost, ki jo preženemo z drogami (nekateri s kokainom, drugi s kvačkanjem), jeza, ki jo potlačimo s prepirom … In je globoka, moreča bolečina, ki čaka na osvobajajoči krik, ki bi jo pregnal.

Ocena: ♦♦♦♦

Ozpetkovi filmi na DVD

La finesta di fronte

La finestra di fronte

Produkcija: Italija, 2003
Režija: Ferzan Ozpetek
Igrajo: Giovanna Mezzogiorno, Raul Bova, Filippo Nigro, Massimo Girotti, Serra Yilmaz
 

Giovanna in Filippo sta že osem let poročena in imata dva otroka. Ona je računovodkinja, on nima redne službe, a nekako je videti, da shajata. Giovanni se sicer pozna, da je v določenem trenutku v življenju sklenila kompromis, ki ga danes morda obžaluje. Ne moremo zanesljivo vedeti, ker tudi sama ni prepričana. S svojo rutino se je očitno sprijaznila in kljub pogosti napetosti in nejevolji v njej ne zaznamo posebno močne želje, da bi kaj spreminjala. Slabo voljo prežene s peko (nekoristne opuščene sanje), ob utrujenih večerih pa si vzame trenutek zase tako, da si prižge cigareto in izza kuhinjskega okna opazuje čednega moškega iz sosednjega bloka.

Nekega dne se v njeno življenje nenamerno vsili starec, ki je izgubil spomin. Giovanna se ga hoče najprej znebiti po čim hitrejšem postopku, nazadnje pa se pred neznancem zmehča (za starca, ki se o sebi nič ne spomni, je Giovanna odprta knjiga, češ: ljudje se lahko še tako trudimo zakriti obraz z neštetimi maskami, a človek brez spomina je kot nedolžen otrok, pred očmi katerega vsaka maska izgine) in ko mu pomaga sestavljati preteklost, da bi ugotovila, kdo je, naposled spozna samo sebe (in moškega iz sosednjega bloka). Prestižni David di Donatello (italijanski oskar) za najboljšo igralko in najboljši film leta.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Le fate ignoranti

Le fate ignoranti

Produkcija: Italija, 2001
Režija: Ferzan Ozpetek
Igrajo: Margherita Buy, Stefano Accorsi, Serra Yilmaz, Gabriel Garko, Filippo Nigro
 

Ko nenadoma izgubi moža, se življenje mlade Antonie (Margherita Buy) obrne na glavo. Ovije se v moreč molk, iz katerega ne vidi izhoda, dokler ne odkrije, da jo je mož varal. Šok ji vlije nepričakovano moč in presenečenje postane povod za nov začetek. Antonia sklene izvedeti, kaj je njen skrivnostni mož iskal v drugi zvezi, a naposled ugotovi, da ji je tajil pravo pravcato družino, v katero se tudi Antonia sama postopno vključi.

Film, ki se nenehno giblje na meji med komedijo in (melo)dramo, se spretno izogne pastem sentimentalnosti in nas z Antonio vred posrka v razgiban vrtinec pisanih likov in njihovih prisrčnih zgodb, za katerimi se skrivajo večje ali manjše tragedije (humor, ki si prizadeva ozdraviti duševne rane iz preteklih dni; ravnodušnost, ki si prizadeva preboleti izgubljeno ljubezen in odmisliti neozdravljivo bolezen; zadirčnost, ki skriva močno željo po ljubezni; odločnost, ki išče pot do družinske naklonjenosti). Čudovita glasba; najboljši film na newyorškem festivalu lezbičnega in gejevskega filma.

Ocena: ♦♦♦♦

Hamam

 Hamam – Il bagno turco

Produkcija: Italija, 1997
Režija: Ferzan Ozpetek
Igrajo: Alessandro Gassman, Francesca d’Aloja, Halil Ergün, Serif Sezer

Francesco (italijanski lepotec Alessandro Gassman) – ugleden arhitekt iz Rima, dokaj premožen in poročen z nejevoljno Marto (Francesca d’Aloja), s katero je bolj ali manj na bojni nogi – izve, da mu je pokojna teta, ki je živela v Istanbulu, zapustila tradicionalno turško kopališče, hamam. Francesco se tako odpravi v Turčijo, da bi čim prej uredil vse potrebno za odprodajo poslopja, a ko spozna prijazno družino, ki upravlja tetino zapuščino, prvotno odločnost in ravnodušnost nadomesti radovednost. Francesco si sčasoma premisli in sklene stavbo obnoviti ter se prepusti novemu življenju, ki mu postopno zleze pod kožo, in nepričakovani novi ljubezni.

Ozpetkov prvi film je bil deležen številnih pohval že ob predstavitvi na festivalu v Cannesu. Predvsem gre poudariti tankočutnost režiserjevega osebnega pristopa in očarljivo vzdušje, ki ga ustvarja njegova izrazita ljubezen do rodnega mesta. Šibka točka je sicer nekoliko nedovršen režijski slog, tudi glavna igralca nista v najboljši formi, vendar duhovna pot glavnega lika in čutnost ključnih prizorov zadostno prispevata k učinkovitosti Ozpetkovega pripovedovanja.

Ocena: ♦♦♦
 

 Filmske novosti na DVD … doma

Igra solz

Igra solz

Produkcija: VB, 1992
Scenarij in režija: Neil Jordan
Igrajo: Forest Whitaker, Miranda Richardson, Stephen Res, Jaye Davidson
Podnapisi: slovenski, hrvaški, angleški, nemški

Po dolgem času (in distributerski rošadi) je končno izšla slovenska DVD izdaja znamenitega filma Igra solz.

Skupina pripadnikov IRE ugrabi temnopoltega angleškega vojaka Jodyja (Whitaker), da bi zahtevali izpustitev irskega zapornika. V skrivališču, kjer je ujet, se Jody spoprijatelji z enim od ugrabiteljev, Fergusom (Stephen Rea), a kljub temu, da si uspe pridobiti njegovo naklonjenost, se Jody ne uspe izogniti tragičnemu koncu. Da bi uresničil Jodyjevo poslednjo željo in odnesel njegovo sporočilo njegovi veliki ljubezni, Fergus nekaj časa zatem v Londonu, kjer zdaj dela na gradbišču, poišče njegovo dekle, Dil (Jaye Davidson), frizerko, ki ob večerih nastopa v baru. Dil in Fergus se začneta videvati in si postaneta všeč; toda oba drug drugemu marsikaj skrivata.

Odlično odigrana, ganljiva zgodba, posneta v značilnem tankočutnem in treznem slogu Neila Jordana (Zajtrk na Plutonu, Intervju z vampirjem). Od šestih nominacij si je film prislužil oskarja za izvirni scenarij.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 
Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Film – Vnovič v Bridesheadu

Produkcija: VB, 2008 Režija: Julian Jarrold Scenarij: Andrew Davies in Jeremy Brock...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja