Recenzije: Plošča 2

Eurovision

Eurovision Song Contest 2007

Evrovizijska vročica se je počasi polegla in končno si lahko z nekaj distance ogledamo izjemen doprinos letošnjih skladb k razvoju avtorske glasbe. A da se hecam? Bo kar držalo. Letošnji Evrosong je bil že X-ta reciklaža vseh prejšnjih prireditev, tako kot so bile vse prejšnje reciklaže še prejšnjih. Ko v predvajalnik vtakneš tale plošček, je porazno stanje na področju glasbene in vokalne kvalitete še toliko bolj očitno. Evronsong brez osladno lepih ksihtov, prsatih gospodičen, pirotehničnih strandenarmetanj ter impozantnih ozadij namreč premore le peščico res dobrih komadov, ki jih ne bi bilo sramotno vrteti tudi ob drugih priložnostih. Najbolj izstopa madžarski komad Unsubstantial Blues, prav tako je nadpovprečno dobra srbska zmagovalka, pa tudi Slovenci smo končno poslali v ta cirkus nekaj res solidnega. Kjub mojemu nerganju vam je, tako kot meni, gotovo jasno, da je bistvo Evrosonga pravzaprav ravno vsa ta lažna bleščavost in pesmice, ki gred takoj v uho, ker smo jih v taki ali drugačni različici že večkrat slišali. Besedila, kot ponavadi, na najnižji možni ravni. Tako so bili nepogrešljivi plešoči dečki, kopije Rickyja Martina, in seveda ”naši”, med katerimi so se znašli danski transvestit in srbska zmagovalka, pa še cel kup osumljencev. Kljub temu je treba poudariti, da smo bili letos deležni več raznolikosti kot ponavadi, saj so se klasičnim klišejem pridružili še kvazi-metalci ter operni vložki, pa tudi glam rock si utira pot nazaj. Od 42-ih skladb, ki se nahajajo na dveh nosilcih zvoka, je približno pol poslušljivih celo brez vizualne obogatitve, četrt bi jih lahko porabili za plesanje na kakšni zabavi, kjer imajo gostje že rahlo pordele beločnice, preostanek pa je bolj ali manj neuporaben za kakršnekoli druge namene. Tudi v tem je čar Evrosonga.

Ocena: ♦♦
 

Ark

The Ark – Prayer for the Weekend

Vedno poskočni Švedi se po Evrovizijskem polomu, ki jih je doletel kljub dobremu nastopu, vračajo z novo ploščo. Kič, perje, bleščice in pretiravanje na vso moč ostajajo zaščitni znak skupine. Besedila so kot vedno igriva, a se tokrat za spoznanje manj ukvarjajo z družbenimi krivicami in se bolj posvečajo pevčevim osebnim travmam, pri tem pa ohranjajo neposrednost in humor. Naslovna pesem je nova himna vseh tistih, ki živijo za žurerske užitke ob koncu tedna in ki se jim bodo v bodoče gotovo predajali tudi ob pomoči tega ploščka. Dobre stare disko viže v rokovski preobleki delujejo sveže in hkrati značilno za to skupino. Evrovizijska The Worrying Kind je vsekakor ena izmed njih, v to kategorijo pa sodita tudi All I Want is You ter Gimme Love to Give. Gejevska in biseksualna tematika je v besedilih zopet prisotna na duhovit način – ”Your eyes are watery, a mouth made for joy, Always quoting Morrisey but did you ever do it with a boy?” – čeprav tokrat pogrešamo pesmi z bolj izrazito aktivističnim nabojem, ki smo jih bili vajeni s prejšnjih plošč. Skupina je tako morda izgubila trohico ostrine, vendar posledic skorajda ni čutiti, zahvaljujoč še vedno domiselnim besedilom. Manjše presenečenje je zadnja skladba, alternativna melanholična rock balada Uriel, ki umirjeno zaokroži sicer energičen album. The Ark vas torej vabijo, da se naličite, obleščičite ter nadanete svoj ”amazing leotard” ter tako pričakate ”the new pollution… a hairspray revolution”. Če bi The Ark živeli v Sloveniji, bi verjetno pozivali še h kakšni drugačni revoluciji.

Ocena: ♦♦♦♦

Piaf

 La Môme Original Soundtrack

Zgodbo ‘’pariškega slavčka’’, ki je kar kričala po fimski upodobitvi, so končno kvalitetno prenesli na velika platna. Naloge se je lotil režiser Olivier Dahan, ki je med branjem o razburljivem življenju velike francoske šansonjerke že na daleč zavohal vse bistvene elemente uspešne drame: tragiko, patetiko, ljubezen in romantiko. Ter glasbo. Film o Edith Piaf bi bil brez njenega glasu, njenih edinstvenih interpretacij in žara bržkone povsem brez vrednosti, odličnim igralskim dosežkom navkljub. Ni torej presenetljivo, da so se na albumu s filmsko glasbo znašle vse njene največje uspešnice, od Non, Je Ne Regrette Rien, Milord in Hymne a l’Amour do La Vie en Rose, ki je dala ime tudi slovenskemu prevodu filma. Dobro zastopanih je več obdobij pevkine kariere, posnetki pa so kvalitetni in skrbno izbrani, zato album predstavlja poslastico tako za Piafofile kot tudi za Piafolaike.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

FerryBryan Ferry – Dylanesque

Bob Dylan je eden izmed najboljših tekstopiscev našega časa. In eden najslabših izvajalcev lastnih skladb. Tudi to dejstvo botruje nastanku mnogoštevilnih priredb, ki smo jih bili deležni v zadnjih petdesetih letih. Med drugim obstaja več kot 150 različic njegove Blowin’ in the Wind, skoraj vse boljše od originala. Morda se je tudi zato zdaj izvajalcem, ki menijo, da lahko naddylanajo Dlyana, pridružil še Bryan Ferry. Njegov album Dylanovih priredb sicer v ničemer ni revolucionaren, saj ne ponuja pretirano novih interpretacij. Kar pa ne pomeni, da le-te niso dobre. Prav nasprotno, verjetno gre za eno izmed boljših kompilacij Dylanove glasbe, kjer njegova odlična družbenokritična besedila res pridejo do izraza. Vsekakor pa gre za hvalevreden, čeprav nekoliko nenavaden poizkus obuditve kariere v zatonu.

Ocena: ♦♦♦♦
 

Menson

 Marilyn Manson – Eat me, drink me

Ne samo, da ima šok rocker Marilyn Manson srce, ampak je le-to tokrat celo zlomljeno. Po ločitvi od prelestne plesalke Dite Von Teese (za skrbništvo nad mačkami se še borita) se je Manson podal v studio in po štirih letih zopet posnel album, tokrat zagrenjeno-romantično-suicidalen, podkrepljen z dobrim starim rockom in nekoliko elektronike. Anti-ameriška drža je tokrat skoraj potisnjena ob stran, prav tako kritika družbe, staršev in ostalih zlobnih elementov v življenju mladine, ki so Mansonovi največji oboževalci. Album je skoraj povsem osredotočen na objokovanje propadlega razmerja, včasih z obupanimi in skesanimi, spet drugič z jeznimi besedili. Po nekaj bolj kot ne povprečnih albumih zadnjih let je MM spet v formi, čeprav na nekoliko drugačen način, kot smo ga vajeni. Za ljubitelje morbidnih besedil in žaganja. Weltschmerz gothique kot se šika.

Ocena: ♦♦♦♦ 

Rufus

Rufus Wainwright – Release the Stars

Če ne spadate med zatežene osebke, ki jim gre na živce jamrajoči glas gejevskega kantavtorja Rufusa Wainwrighta, potem ga gotovo obožujete. Ali pa ga še boste. Srednje poti pač ni. Mladeničeva kreativnost na petem albumu prav nič ne popušča, besedila so domiselna in dovršena glasbena podlaga je pravi balzam za ušesa. Wainwright se že tradicionalno spogleduje z opero in klasično glasbo, hkrati pa njegovim izdelkom nikoli ne manjka svežine. Ljubitelji predalčkanja se zopet tolčejo po glavi – Release the Stars je namreč edinstven plošček. In to odličen. Tokrat so pesmi bolj umirjene, melanholične in romantične, ključna beseda pa je, kot vedno doslej, hrepenenje. Med baladnim preganjanjem ljubezenskih, drogeraških, seksualnih in še kakšnih osebnih demonov mladega Kanadčana se (preverjeno) odlično priležejo jagode in šampanjec.

Ocena: ♦♦♦♦

 

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Sindikat: nepresežen vzor

PLOŠČA Sindikat: nepresežen vzor V zadnjih štirih letih se je hiper-ustvarjalni, vsestransko-talentirani...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja