Recenzije: Plošča 12

PLOŠČA

Adam Lambert – For Your Entertainment

adamPa smo dočakali prvi album čudežnega dečka in drugouvrščenega v osmi sezoni Ameriškega Idola, ki se je od svojih sotekmovalcev razlikoval predvsem po izjemnem glasu in izboru bolj rokerskih komadov, od Queenov do Led Zeppelin, pa tudi Michaela Jacksona je posnemal prav navdušujoče. Fant je že v času tekmovanja potrdil govorice, da je gej, kar ga je po vsej verjetnosti tudi stalo zmage, saj največ glasov v tej oddaji prejmejo iz konservativnih južnih zveznih držav, njegovemu (vokalno sicer manj sposobnemu) nasprotniku pa je, glej ga zlomka, mimogrede ušlo, da z ženo redno zahajata v cerkev. Da imajo ZDA še vedno velike težave s sprejemanjem homoseksualnosti, se je pokazalo tudi lanskega novembra, ko je Lambert med podelitvijo glasbenih nagrad AMA na odru poljubil svojega klaviaturista in se še malo pozabaval s plesalci, kar se je končalo s 1500 klici za moralo zaskrbljenih državljanov in odpovedjo nastopa v nekaterih televizijskih oddajah. Ko sta nekaj podobnega pred leti zakuhali Britney in Madonna, je MTV posnetke njunega poljubljanja seveda ponavljal v nedogled. Pa bodi dovolj o dvojni morali. For Your Entertainment ima kar pravšen naslov, čeprav je plošča presenetljivo raznolika in kvalitetna za nekoga, ki si je kariero zgradil s pomočjo oddaje, ki žali glasbeno in tudi siceršnjo inteligenco morebitnega gledalca/ke. Plošča je pop v najboljšem pomenu besede, za kar je mladenič poskrbel v sodelovanju z mnogimi znanimi tekstopisci (med drugimi Pink, Lady GaGa ter člana skupin Darkness in Muse). Poleg nekakšnega poskusa oživljanja teatralnosti glam rocka, kar se kaže tudi v Lambertovih nastopih, najdemo na plošči še žaganje rokerskih kitar, vplive diska in elektra, pa tudi kakšen R&B in celo operni moment, vse skupaj pa je spretno zapakirano v tržno pač najbolj perspektiven najstniški pop. Skratka, na ta album je Lambert stlačil čisto vse, kar se je stlačiti dalo, in nastal je zanimiv izdelek, ki pritegne prav s pretiravanjem na vseh področjih. Fantè je stvar zastavil karseda grandiozno, teatralno in pretirano spolirano, največje presenečenje pa je ob vsej tej kolobociji pravzaprav to, da plošča sploh ni zanič. Kdo bi si bil mislil.

Ocena: ♦

 

Brett Anderson – Slow Attack

slowČe ne bi bilo Bretta Andersona in njemu podobnih, bi razni Adami Lamberti danes precej bolj tenko piskali. Vendar pa nekdanji frontman po razpadu legendarnih Suede kar nekako ne najde več poti nazaj na glasbeno sceno. Najprej je v sodelovanju s kitaristom Bernardom Butlerjem poskušal z bendom The Tears, zdaj pa si je že s tretjo solo ploščo (resda boljšo od prejšnje polomije z naslovom Wilderness) nakopal slabe kritike v praktično vseh glasbenih medijih na Otoku, ali pa vsaj tistih, ki ga niso raje kar popolnoma zignorirali. Besedila so v najboljšem primeru prikupno butasta in človeku se kar milo stori, ko se spomni na Animal Nitrate in druge fantastične suedovske klasike iz devetdesetih. Slow Attack ni nikakršen glasbeni napad, je pa vsekakor božjastno počasen. Minimalistično glasbeno podlago (tolkal skoraj ni slišati), s katero nas plošča živcira vse od začetka do konca, rešuje zgolj Andersenov močan in prijeten vokal, ki pa nam ne zna povedati prav nič novega. Zateženo, nezanimivo in, predvsem za tiste seznanjene z Andersonovimi siceršnjimi glasbenimi sposobnostmi – travmatično.

Ocena: ♦

 

Imogen Heap – Ellipse

EllipseMorda bi se Brett Anderson po nasvet o temačnih glasbenih meditacijah na temo zateženosti vsakdanjega življenja lahko odpravil prav k britanski gospodični Imogen Heap, ki se po štirih letih vrača s tretjim studijskim albumom. Nehvaležne primerjave z Björk morda niso povsem zgrešene, vsaj kar se tiče inovativnega raziskovanja novih glasbenih pokrajin in odštekanih glasbenih pristopov. Zasanjana, eterična glasba na osnovi mehke pop elektronike in obogatena s številnimi nenavadnimi zvoki se prijetno zliva s toplim in na trenutke odmaknjenim vokalom pevke, ki nas popelje na zanimivo lirično popotovanje. Album na trenutke morda res preveč spominja na svojega predhodnika, Speak for Yourself, vendar Imogen Heap ponovno uspe ustvariti povsem svojstven svet, v katerem se zlahka izgubimo, čeprav njegove logike vedno ne razumemo povsem. Vokal se skozi celotno ploščo zelo všečno poigrava s svojimi sposobnostmi in lebdi nad malimi simfonijami, ki prikupno polzijo mimo. Elegantno, nežno, prijetno.

Ocena: ♦

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Emo je mrtev, naj živi emo

EMO Spominjam se neke deževne nedelje z začetka tisočletja, ko sem med...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja