Ne vem, ali sem pretekla leta bolščala v ekran polna predsodkov, ali pa je letošnja filmska bera Festivala LGBT filma res izjemna. Vnaprej sem se odločila opisati samo tri filme, zato sem malce v škripcih, ker bi jih zlahka tudi več. Letos za spremembo glasujem, zato me strašno matra firbec, kateremu filmu bo občinstvo dosodilo Rožnatega zmaja. Jaz bi ga za zdaj vsekakor finskemu Odpri se mi (Kerron sinulle kaiken), ki razgrinja zgodbo o transseksualki Maarit, ki je hčerka noče niti videti, Maarit pa se, ko se izdaja za psihoterapevtko, zaplete s poročenim Samijem. Odlično upodobljen lik Maarit sem sama dojemala kot vpleteno v vse drame, ki jih film obdela, hkrati pa izločeno iz še kako dramatičnih prepletov ostalih likov, ker je pač zmeraj nekje vmes, včasih kot najbolj jebena stranka, spet drugič kot brezspolna svetnica na piedestalu. Samo da brezspolna nikakor ni. Maarit je od samega zapleta naprej »pomota«, a ravno zaradi svojega sublimnega védenja o odnosih ima vpogled v osebne drame, ker vidi onkraj in vidi več, kar protagonistka z veseljem in ob izvrstni igri Leee Klemola srčno in levjesrčno deli z liki, na katere se naveže.
Če je Odpri se mi tankočutna študija medčloveških odnosov, ob kateri dvorana ni bila niti napol polna, je po mojem nestrokovnem mnenju upičena komedija Hude sramne lasulje (The Foxy Merkins), z nekoliko bolj zamegljeno, a vseeno družbenokritično poanto, podžgala lgbt smisel za zabavo. Znabiti, da bo zmagala pri občinstvu. Sramne lasulje »malo skelijo«, ampak: ali nočete, da bi vas vsaj malo skelelo? Lezbična in mogoče malo manj lezbična prostitutka se srečata na delovnem mestu, ob čemer suha in bolj ženstvena Jo, hči premožnih staršev, vzame debelo in blazno simpatično lezbijko Margaret pod okrilje, da je deležna samih hilarično slabih nasvetov o nastavljanju pred tekstilno trgovino Talbot’s in o lezbičnih strankah, ki jih je Jo že vse obdelala. Zaslužita bolj malo, zato spita v newyorškem pristaniškem stranišču in vsaj Margaret ves čas gazi v zadreg polne zaplete s pohotnimi republikankami. Zgovoren je epilog, v katerem izvemo, da ima Jo biserčke okoli vratu in vzgaja otroke z bogatim soprogom, Margaret pa gledalec ali gledalka iz srca privošči veselo lezbično »kompostiranje« z lepo in ljubeznivo potencialno stranko iz prvega kadra.
Meni je bil med ljubšimi še film Gerontofilija Kanadčana Bruca LaBruca, čeprav režiserja od prej poznam edinole iz filma My Name Is Janez Janša in sem torej povsem neuka, ko gre za njegova zgodnja kontroverznejša dela. Film Gerontofilija namreč zame ni bil kaj prida kontroverzen, četudi bi vsebina utegnila razhajkati marsikateri predsodek. Uživala sem predvsem v liku gospoda Peabodyja (Walter Borden), ki je ostareli »queen« v domu za obnemogle, v katerega se zaljubi najstnik Lake (Pier-Gabriel Lajoie), ki nazadnje mobilizira vse sile, da starega spravi iz holokavstovskega doma na pravcati road-trip, kjer pa hitro butne na plan tudi mladeničevo ljubosumje. Nezanemarljivo vlogo pri reševanju gejevskega para odigra Lakova punca, za katero je gledalcu ali gledalki kaj hitro jasno, da so ji precej pomenljivo všeč ženske. Meni se je film zdej res lepo kadriran in posnet, kar je najbrž moč pripisati dejstvu, da je to LaBrucov prvi višjeproračunski projekt. Téma je najbrž koga dregnila, koga zbodla, ampak film sam ne izpostavlja kakšnega posebnega razvrata. Samo ljubezen. Sumim pa, da ne bo dobil Rožnatega zmaja občinstva.
