Garbage – Not Your Kind of People
Po dolgem premoru so se na sceno vrnili prvaki alternativnega rocka devetdesetih z navidez vedno jezno Shirley Manson na čelu. Ob poslušanju najnovejše stvaritve legendarnih Smetkotov (po analogiji z »Začimbicami« Andreja Stareta) se zdi, kot da se zadnjih petnajst let sploh nikoli ne bi zgodilo. Garbage so vedno imeli precej prepoznaven zvok, zato se ne poslužijo nobenih revolucionarnih pristopov, ne izumljajo novega sloga in se ne bojijo oživljati tistega, kar se je nekoč že izkazalo kot uspešno. Pri prvih albumih jim je nedvomno pomagalo to, da so v svoji glasbi združevali vse bistvene različice takratnega alter rocka, od elektronike do punka in grungea v spremstvu glasnih kitar. Komadi so še vedno polni bolečine, tesnobe, prezira do sveta ter zloveščih trenutkov brezsramne ranljivosti in temačne čutnosti, ob katerih se mi je vedno naježilo tistih nekaj nepobritih dlak. Kljub vsemu naštetemu pa Garbage niti ne zvenijo pretirano zastarelo ali retro. Morda gre to pripisati pomanjkanju kvalitetnega uporniškega pop-rocka in enotirnemu razvoju popularne glasbe v zadnjem desetletju. Morda pa si zaradi silne nostalgije in spominov na najstniške čase to le želim(o).
Ocena: ♦♦♦♦
Blood on the Dance Floor – Evolution
Duo Blood on the Dance Floor sta že od vsega začetka glasbeni ekvivalent podrepnih muh. Nadležna, a neškodljiva. Očitno pomanjkanje glasbenega znanja in talenta ter brezštevilne pomanjkljivosti, ki pestijo njune glasbene zmazke, poskušata prikriti z zlorabo različnih bruhanje-povzročajočih pristopov. Tokrat sta se poleg brezsmiselno glasnega elektro-pop nabijanja in domnevno šokantnih besedil, po katerih sta zaslovela (»I’ll throw a dildo in your grave, party up and start a rave« je le en primer njune pesniške nadarjenosti), osredotočila še na plemenit cilj ozaveščanja o preprečevanju samomorov. Ta občudovanja vredni namen se nikakor noče uspešno spariti z njunimi siceršnjimi umotvori (»You always said you would die to be famous, but you never thought it would be because of your anus« je vsekakor med zmagovalnimi), ki sta jih tokrat sicer nekoliko omejila oziroma omilila, kljub temu pa neskončno kopičenje elektronske nesnage in neubrano petje še vedno ni vredno vaše pozornosti, tudi če se znajdete na samotnem otoku z le eno ploščo poleg te. Poslušajte tisto drugo.
Ocena: ♦
Sigur Rós – Valtari
Da so islandski glasbeniki čudaki, je dobro znano. Poleg Björk so za ta sloves zaslužni predvsem Sigur Rós, ki svoje vulkansko-ledeniško navdahnjene vizije uspešno pretvarjajo v obliko neobičajno dolgih komadov. Tokratni album, njihov šesti studijski izdelek, se po nekaj izletih v bolj pop vode vrača nazaj k ustvarjanju (poljubno) čudaških svetov v glavah poslušalcev. Glasba Sigur Rós je prav zato nadležno neopisljiva, saj močno sloni na ponujanju možnosti različnih interpretacij. Kot meglica lebdi nekje v zraku, vsa prekrasna in izmuzljiva. Tokrat je estetski vidik morda še bolj v ospredju kot sicer, saj album ni tako nepredvidljiv ali osupljiv kot nekatere predhodne stvaritve, je preprosto plošča, ki si jo predvajamo, zapremo oči in odpotujemo vsak v svojo smer. Brez pretiranih novosti, očitnega vrhunca ali zemljevida poti, po kateri naj bi poslušalci potovali, bo album morda koga razočaral. Tistim pa, ki uživate v razpoloženjskih glasbenih zagonetkah, bo služil kot dobrodošla podlaga za raznovrstne sanjarije. Prav tako si lahko tisti z manj domišljije/časa/potrpljenja na medmrežju ogledate, kako je posamezne komade doživelo dvanajst različnih režiserjev, ki so jih Sigur Rós povabili k sodelovanju. Zanimivo.
Ocena: ♦♦♦♦
Jessie Ware – Devotion
Čeprav bi nas njen res kvaliteten album lahko hitro zavedel, je Jessie Ware v glasbenem svetu precej novo ime. Gospodična prihaja iz Londona, ni tako rosno mlada kot večina novopečenih r’n’b-jevk, ima pa zato toliko bolj izdelan slog in nezmotljiv občutek za pravo mero. Njen prvenec ponuja umirjen, prefinjen pop s plesnimi podtoni, ki se nevsiljivo naseli v naših ušesih. Jessie ne čuti nobene potrebe po bombastičnosti in ritotresenju á la Beyoncé, navidez brez posebnega truda nas zvleče v svoj svet in dokaže, da ni nobene potrebe po preganjanju duše iz sodobne pop glasbe. Le-ta je tokrat potisnjena v ozadje, zgolj spremljava v službi pevkinega zanimivega glasu, zaradi česar pride do izraza vsaka najmanjša podrobnost ali sprememba, ki izkazuje čustveni naboj posamezne stvaritve. Manj je v tem primeru resnično več. Gospodična upravičeno velja za odkritje leta, njen topel, odkrit in eleganten album pa prinaša novo upanje v nekoliko zastali svet r’n’b-ja. Jessie Ware je njegova nova diva, in to v najbolj pozitivnem pomenu besede.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Priporočamo: Lovable Summer
Se tudi vi vsi bledični zavijate v plašče in šale? Vam je jesenski dež premočil še zadnji spodobni par čevljev? Se vam že toži po poletju? MTV vam ponuja brezplačno dolčkanje kompilacije Lovable Summer, ki prinaša vroče tuc tuc ritme in vas popelje nazaj na razgrete plaže. Se še spomnite, kako ste le nekaj mesecev nazaj s kokteljom v roki razkazovali svoje seksi zagorelo telo in se perverzno nastavljali sončnim žarkom? Na kompilaciji je svoje moči združilo pet ustvarjalcev iz štirih držav »bivše naše«: Slovenije, Srbije, Hrvaške in Makedonije. Podalpsko čast branita Matthew Hoag in nam dobro znana Nina Hudej, članica kolektiva ustvarjalk in izvajalk elektronske glasbe Female’s’cream. Kompilacija je dostopna na http://www.mtv.si/downloads/mtv-download-kompilacija-lovable-fairy-tale, lenuhi pa lahko preprosto poguglate geslo »Lovable Summer«.
