PORTRET
»Na tisoče ljudi zahteva pravico za Alana Turinga in priznanje, kako grozljivo so ravnali z njim. Čeprav ga je sodstvo obravnavalo po črki tedanjega zakona in čeprav ure ne moremo zavrteti nazaj, je vseeno naša dolžnost reči, da so z njim ravnali popolnoma nepravično. Vesel sem, da imam priložnost povedati, kako globoko nam je žal za stvari, ki so se mu zgodile. V imenu britanske vlade in v imenu vseh tistih, ki danes živijo svobodni zaradi Alanovega dela, želim reči naslednje: oprosti; zaslužil si si mnogo več.«
Tako se je glasilo opravičilo, ki ga je 10. septembra 2009 izrekel tedanji britanski premier Gordon Brown kot odgovor na 30.000 podpisov pod peticijo programerja in pisca Johna Grahama-Cumminga. Grozljivo ravnanje, ki ga omenja Brown: sodni pregon in kemična kastracija. Razlog: homoseksualnost. Žrtev: eden od genijev 20. stoletja, eden od začetnikov računalništva in umetne inteligence, eden od najpomembnejših borcev proti nemški vojski v drugi svetovni vojni, Alan Turing.
Leta 2012 mineva sto let od rojstva Alana Mathisona Turinga. Rodil se je 23. junija 1912 v Londonu, kamor sta se njegova starša, Ethel Sara in Julius Mathison Turing, preselila iz Indije tik pred njegovim rojstvom. Poleg posebnih znamk, ki jih je izdala britanska pošta, in prizadevanj za opravičilo in posmrtno pomilostitev ga v tem letu obeležujejo predvsem ustanove, s katerimi je bil povezan. Organizirajo posebna javna predavanja, konference, tekmovanja. Največja konferenca, ki jo je organizirala univerza v Cambridgeu, se je končala 23. junija, na Turingov rojstni dan.
Turing je pri šestih letih začel obiskovati šolo St Michael, pri trinajstih pa se je vpisal na Sherborne, deško šolo v juhozahodni Angliji. Učitelji so že zgodaj videli, da je nadarjen, bil je tudi zagnan – ker zaradi stavke leta 1926 niso vozili vlaki, je prekolesaril skoraj 100 kilometrov, da ne bi zamudil začetka pouka – a svojih idej velikokrat ni znal prikazati na razumljiv način. Pri šestnajstih je že študiral Einsteinovo teorijo relativnosti, pri dvaindvajsetih pa je diplomiral na slovitem King’s College v Cambridgeu. V svoji diplomski nalogi je dokazal centralni limitni izrek (ta – v poenostavljeni obliki – pravi, da so pri velikem vzorcu rezultati meritev približno razporejeni po Gaussovi krivulji), ne da bi vedel, da ga je že leta 1922 dokazal finski matematik Lindeberg. Doktorski študij je sicer začel v Cambridgeu, a je med 1936 in 1938 večino časa preživel v Princetonu, kjer je doktoriral pod mentorstvom še enega pionirja teoretičnega računalništva, Alonza Churcha.1 Njegova doktorska disertacija in druga zgodnja dela so bistveno pripomogla k razvoju modernih računalnikov.
Po vrnitvi v Cambridge je začel sodelovati z Vladno šolo za kode in šifriranje (Government Code and Cypher School). Ta je igrala ključno vlogo v drugi svetovni vojni z dešifriranjem sporočil Enigme, kodirnega stroja, ki ga je uporabljala nemška vojska. Po vojni mu je Jurij VI., oče sedanje kraljice, za zasluge podelil viteški naziv (OBE, Order of the British Empire).
Med 1945 in 1947 je Turing živel v Londonu in sodeloval pri ustvarjanju računalnika ACE (Automatic Computing Engine), ki sicer ni bil nikoli zgrajen, pomeni pa pomemben korak v razvoju teh danes tako nepogrešljivih naprav. Bil je namreč prvi model, ki bi lahko shranil programe v svojem elektronskem spominu (in ne, denimo, na preluknjanih trakovih, s katerimi so »krmili« računalnike v 50-tih in 60-tih letih). Leta 1948 je z Davidom Champernownom, angleškim matematikom in ekonomistom, začel pisati verjetno prvi program za igranje šaha. Ker računalnika, na katerem bi program tekel, še ni bilo, je Turing leta 1952 na roko izračunaval poteze v več tednov trajajoči igri proti nekemu kolegu in izgubil; premagal pa naj bi Champernownovo ženo.
Od leta 1948 do smrti je Turing živel v Manchestru in delal na tamkajšnji univerzi. Januarja 1952 je spoznal devetnajstletnega Arnolda Murraya in ga povabil k sebi domov. Nekaj tednov kasneje je Murray s prijateljevo pomočjo vlomil v Turingovo hišo. Turing je zločin prijavil, policija pa je začela preiskovati njuno razmerje. Po Razdelku 11 Britanskega kazenskega zakonika iz leta 1885 je bil Turing obsojen hude nespodobnosti in je bil prisiljen izbirati med zaporom in hormonsko terapijo, ki bi mu zmanjšala libido. Izbral je slednje; posledice so bile, med drugim, impotenca in rast prsi, izgubil pa je tudi dovoljenje za nadaljnje delo za vlado na področju šifriranja.
Junija 1954 so Turinga našli mrtvega. Ob njegovi postelji je bilo na pol pojedeno jabolko, avtopsija pa je pokazala smrt zaradi zastrupitve s cianidom. Jabolka sicer niso testirali v laboratoriju, a mrliški oglednik je razsodil, da je šlo za samomor z zastrupitvijo. Čeprav večina zgodovinarjev meni, da je bila razsodba pravilna in da je Turing padel v depresijo ter naredil samomor, dokončnega odgovora verjetno ne bomo nikoli poznali. Jack Copeland, profesor filozofije in avtor več knjig o Turingu, meni, da je možno tudi, da je Turing umrl zaradi kalijevega cianida, ki ga je uporabljal v svojem domačem laboratoriju; več prič namreč trdi, da je svojo usodo sprejel dokaj mirno in da je bil v dneh pred smrtjo dobro razpoložen.
Čeprav je bil Turing že takoj po smrti prepoznan kot eden izmed pionirjev na področju računalništva (po njem je imenovana Turingova nagrada, ki jo za dosežke na področju računalništva podeljujejo od leta 1966 in ima podoben prestiž kot Nobelova nagrada v fiziki ali kemiji), pa njegovo delo na področju kriptografije in doprinos k zmagi nad nacistično Nemčijo kot državna skrivnost še vrsto let po vojni nista bila splošno znana. Po tem razkritju, pa tudi s silovitim razvojem računalnikov v zadnjih desetletjih, se je njegova slava samo večala, hkrati pa so se stopnjevali tudi pritiski na britansko vlado, da Turinga posthumno pomilosti. Čeprav je peticija, ki je zahtevala pomilostitev, pritegnila podobno število podpisov kot peticija, omenjena v uvodu, jo je Tom McNally, pravosodni minister, zavrnil z utemeljitvijo, da je potrebno zagotoviti, da se kaj podobnega nikoli več ne zgodi, ne pa poskušati spremeniti zgodovinskih dejstev.
Maja letos je John Sharkey, član zgornjega doma britanskega parlamenta in liberalnih demokratov, vložil predlog zakona, ki bi Turinga pomilostil. Usoda tega zakona pa seveda ne bo spremenila tragike življenja in zgodnje smrti enega največjih znanstvenikov vseh časov.
Pet let po Turingovi smrti je njegova mama napisala prvo biografijo, osredotočeno predvsem na njeno videnje briljantnega, a nekoliko neprilagojenega sina v njegovih mlajših letih. Precej podrobnejša je Hodgesova več kot 600 strani dolga Alan Turing: the Enigma, ki bolje predstavi Turingove znanstvene rezultate, pa tudi njegovo ljubezensko plat. Hodges ureja spletno stran http://www.turing.org.uk/turing/index.html, na kateri lahko najdemo odlomke iz knjige, kratek opis Turingovega življenja, dodatne informacije o nastajanju knjige in številne zanimive povezave. Tudi angleška verzija Wikipedije ima izvrstne (tehnične) članke o Turingovih znanstvenih dosežkih.
O Turingu sta bila napisana drama Breaking the Code Hugha Whitemora iz leta 1986 (BBC je deset let kasneje posnel tudi verzijo za televizijo, ki si jo lahko ogledate na http://www.youtube.com/watch?v=S23yie-779k) in roman Cryptonomicon Neala Stephensona. Filma The Imitation Game, v katerem naj bi Leonardo di Caprio igral Turinga, pa zaenkrat ne bodo posneli, kot so letos avgusta sporočili iz Warner Bros.
doc. dr. Matjaž Konvalinka, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani
Doprinos k znanosti
Turingov stroj
Turing je odločilno vplival na razvoj računalništva: teorije izračunljivosti, umetne inteligence in kriptografije. V teoriji izračunljivosti je najbolj znan po konceptu Turingovega stroja (ki mu je sam rekel automatic machine ali a-machine, na sliki). To je teoretični model stroja s končno mnogo stanji ter bralno-pisalno glavo na neskončnem traku. V vsakem koraku se na podlagi trenutnega stanja, simbola pod glavo ter vnaprej podanih pravil premakne v novo stanje, na trak pa vpiše nov simbol ter ga premakne za največ eno polje v levo ali desno. Dejanski računalnik ima na voljo samo končno mnogo spomina, zato Turingovega stroja ne moremo zgraditi, pač pa ga uporabljamo za modeliranje računanja samega, zato daje pomembne teoretične rezultate o tem, kaj je mogoče izračunati. Turing sam je z njegovo pomočjo dal (nikalen) odgovor na Entscheidungsproblem (problem odločljivosti) Davida Hilberta (ki ga je sicer leto pred njim našel tudi Alonzo Church): ali obstaja algoritem, ki za dano logično izjavo ugotovi, ali je resnična ali ne? Pred njima je Gödel dokazal svoj znameniti in sorodni izrek o nepopolnosti, ki pravi, da obstajajo resnične izjave, ki jih ne moremo dokazati. Omenimo še Church-Turingovo tezo, nedokazano trditev, da so vse (tudi še neodkrite) definicije izračunljivosti (npr. Turingov stroj ali Churchev lambda račun, funkcije, izračunljive s kvantnimi računalniki itd.) ekvivalentne. Vse do sedaj odkrite definicije so dokazano ekvivalentne, zato je trditev na splošno sprejeta. V umetni inteligenci se uporablja izraz Turingov test. Turing je namreč predlagal, da se pri ocenjevanju, ali je stroj inteligenten, ne vprašamo, ali zna razmišljati (koncept razmišljanja je namreč zelo težko definirati), temveč ali zna tako dobro oponašati ljudi, da se človek, ki se hkrati pogovarja s človekom in strojem, ne more odločiti, kateri je kateri.
Enigma
Njegov največji prispevek na področju kriptografije je bil izjemno pomemben tudi za potek druge svetovne vojne. Proti koncu prve svetovne vojne je nemški inženir Arthur Scherbius izumil elektromehaničen šifrirni stroj, ki je zaslovel pod imenom Enigma (na sliki). Osnovni princip je, da se vsaka črka v sporočilu zamenja z drugo; s katero, pa je odvisno od nastavitve rotorjev, ki se neprestano spreminja. Od začetka dvajsetih let naprej so Enigmo uporabljale številne vojaške in državne službe, tudi nacistična vojska pred in med drugo svetovno vojno. Poljski znanstveniki so leta 1932 dešifrirali prva nemška sporočila, a od leta 1938 naprej je nemška vojska Enigmo izpopolnjevala, tako da je bilo dešifriranje vedno težje. Po začetku vojne je skupina britanskih strokovnjakov pod Turingovim vodstvom nadgradila delo poljskih kolegov in uspešno dešifrirala veliko število nemških sporočil; proti koncu vojne so skoraj vsako sporočilo lahko razvozlali v dnevu ali dveh. Ocenjuje se, da je bila zaradi tega druga svetovna vojna krajša vsaj za dve leti, če ni celo, kot je menil Churchill, prevesila tehtnice na stran zaveznikov. Nemška vojska skoraj do konca vojne ni vedela, da njihova skrivna sporočila berejo britanski in ameriški generali; zavedali so se sicer, da Enigma ni nepremagljiva, vendar so domnevali, da nasprotniki nimajo dovolj časa in ljudi, da bi jim to tudi zares uspelo. Turingov prispevek je bil tajen do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. |
Turingove ljubezni
V zgodovino se je zapisal predvsem Arnold Murray, zaradi katerega je bil Turing obsojen. Poleti leta 1952 je obiskal Norveško; po tem je za svoje programe pogosto uporabljal norveška imena, na primer Ibsen5 po slovitem dramatiku in Kjell po mladem Norvežanu, ki naj bi bil njegov ljubimec. Omenimo lahko še Joan Clarke, Turingovo sodelavko, ki jo je zaprosil za roko, a ji je hkrati tudi povedal za svojo homoseksualnost; do poroke ni prišlo. Zelo blizu sta si bila tudi z Robinom Gandyjem, njegovim edinim doktorskim študentom, ki je po njem podedoval njegove knjige in članke, vendar nista bila ljubimca. |
Medtem ko biografija, ki jo je o Turingu napisala njegova mati, ne omenja ne njegove homoseksualnosti ne kakšne njegove zveze, pa je matematik in gejevski aktivist Andrew Hodges dokumentiral kar nekaj njegovih ljubezni. Prva naj bi bil Christopher Morcom, sošolec v Sherbornu. Ni indicev, da sta bila tudi ljubimca, je pa Christopher pri osemnajstih letih umrl (za posledicami tuberkuloze v otroštvu), kar je Turinga zelo pretreslo in hkrati omajalo njegova verska prepričanja. Pozneje je, delno morda tudi zaradi te izgube, postal ateist. Njegov prvi ljubimec naj bi bil James Atkins, matematični kolega na univerzi v Cambridgeu, a Turing je bil z mislimi še vedno pri Morcomu in razmerje ni trajalo dolgo.1Dana Scott, še en Churchov študent, je častni doktor Univerze v Ljubljani in mentor pri doktorski disertaciji dveh slovenskih matematikov, Andreja Bauerja in Marka Petkovška, ki sta tako Turingova (akademska) nečaka.
