Intervju: Sephanie Coontz, sociologinja

Povprečna družina je zgolj statistični konstrukt

Stephanie Coontz, avtorica knjig Poroka: Zgodovina (Marriage, a History, 2005) in Strange Stirring (2011) o legendarni knjigi Betty Friedan The Feminine Mystique poučuje zgodovino in sociologijo družine na ameriškem Evergreen State College v mestu Olympia v državi Washington.  Deluje tudi kot vodja oddelka za javno izobraževanje in so-predsednica Sveta za sodobne družine (Council on Contemporary Families), neprofitne, neodvisne zveze raziskovalcev in strokovnih delavcev na področju družine iz univerze v Miamiju na Floridi. Njeni avtorski prispevki se pojavljajo v številnih publikacijah, časopisih kot je The New York Times, in znanstvenih revijah kot je Journal of Marriage and Family, pogosto pa je tudi vabljena komentatorka na temo družine v različnih drugih medijih.

koontz

Kakšne spremembe družin je mogoče zaznati danes?

V nekaterih pogledih se približujemo situaciji, ki je prevladovala v preteklosti. Družinska oblika, ki temelji na moškem preskrbovalcu, je pravzaprav zelo novodoben izum dvajsetega stoletja. Skozi večji del zgodovine so bile tako moški kot ženske odgovorni za preskrbo lastne družine. V večini družb, kjer sta prevladovala lov ali nabiralništvo, so pravzaprav ženske poskrbele za večino hrane, ki so jo družine zaužile. Tudi po izumu pluga, ki je povečal vrednost moškega dela, so imele ženske veliko vlogo pri proizvajanju dobrin, potrebnih za preživetje družine. Tako so družine, kjer oba partnerja skrbita za preživetje, zelo tradicionalen pojav, le da v preteklosti kljub enakovrednemu prispevku ženske niso imele enakovredne vloge niti v družini niti v družbi na splošno. Prav rastoča enakopravnost žensk pomeni veliko revolucijo.

Drug način, na katerega se vračamo v preteklost, je raznolikost družinskih oblik. Družine z enim staršem ali posvojiteljske družine so bile zelo običajne pred dvajsetim stoletjem, čeprav so nastale predvsem zaradi smrti (ne pa ločitev). Možnost ločitve, še posebej za ženske, je bila v preteklosti zelo omejena. Zelo običajno je bilo tudi starševstvo izven zakonske zveze. Sredi devetnajstega stoletja je bilo v različnih delih Evrope enako ali celo bolj številno kot danes. Vendar so hude kazni za nezakonski status vodile v visok delež zapuščanja otrok, pogosto tudi smrti novorojenčkov. Na ta način je pravica otrok do tega, da roditelji ali starši za njih tudi skrbijo (naj bodo poročeni, ali ne), nekaj novega. Podobno je tudi z vse večjim deležem otrok in mladih, ki imajo možnost izobraževanja, in obenem z upadom otroškega dela. Na žalost so rastoče neenakosti na globalni ravni v nekaterih delih sveta povečale delež otroškega dela v njegovih najbolj izkoriščevalskih oblikah.

stephanie1_by_kk_300

Foto: kk+

Kdaj v zgodovini pa so se zgodili največji premiki ali spremembe v družinskem življenju?

Družine so se od nekdaj spreminjale. Prevlada rigidnega patriarhalnega sistema v antičnih družbah je pomenila veliko spremembo glede na prakse prejšnjih družb. Tisoče let družine niso nastajale na podlagi ljubezni ali vzajemne naklonjenosti, ampak zaradi pridobivanja prednosti zaradi na novo sklenjenih zavezništev in povečevanja družinske delovne sile. Na Zahodu, ob koncu osemnajstega stoletja, je tako ideja o tem, da lahko mladi ljudje sami izberejo svoje partnerje in spodbuda, da se to zgodi zaradi ljubezni, pomenila velik in hiter premik, revolucijo.

V prvi polovici dvajsetega stoletja sta ukinitev otroškega dela in javno izobraževanje izjemno spremenila družinsko življenje. V obdobju po svetovni vojni so moški postali glavni preskrbovalci družine,  baby boom je spet pospešil demografsko rast, ki je upadala osem desetletij. Sedemdeseta pa so sprožila nove spremembe, ki so izhajale iz ženske revolucije, dostopnih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nosečnosti in širitev pravic tudi za rasne in etnične manjšine. Dandanes spremljamo tudi vse večje sprejemanje istospolnih družin.

Kaj pa bi lahko rekli o razširjeni sintagmi »propad družine?« Nam ne govori o tem, da se dogaja nekaj radikalnega?

To, kar lahko spremljamo – v slabem in dobrem – je propad institucionalne moči poroke. To pa zagotovo ni le slabo. V ZDA npr. je možnost ločitve brez krivdnih razlogov vodila v 8 do 16 % upad v stopnji samomorov poročenih žensk in v 30 % upad družinskega nasilja. Ukinitev kaznovanja nezakonskih rojstev in njihovo večje sprejemanje je vodilo v enakovrednejši položaj in možnosti otrok neporočenih staršev. Zavračanje ideje, da bi se moral prav vsakdo poročiti, pa pomeni, da ljudje gojijo večja pričakovanja glede enakosti in zvestobe v zakonu ali partnerstvu, kot je to veljalo (še posebej za moške) v preteklosti.

Obenem pa so prav iste sile, zaradi katerih zakon in družinsko življenje postajata bolj enakovredna in prijazna do obeh spolov in otrok, vplivale tudi na porast alternativnih oblik partnerskega življenja in odločitev – včasih z dobrim razlogom, včasih pa nepremišljeno – da sta ločitev in neporočeno življenje boljša kot nezadovoljiv zakon. Povečevanje števila kohabitacij ima mešane učinke. V nekaterih primerih gre zares za boljšo alternativo zakonu in se ponekod povezuje tudi z manjšim deležem ločitev ali razhodov. Na drugi strani pa je lahko povezano tudi z lažjo prekinitvijo skupnega življenja in virom večje nestabilnosti in nezaščitenosti otrok.

Velika sprememba pa je tudi to, da imajo izobražene ženske danes več možnosti kot kdajkoli – glede tega, da živijo zadovoljno življenje tudi izven zakona in glede tega, da dosežejo zadovoljiv zakon. V Veliki Britaniji in ZDA stopnja ločitev pada. Vendar pa v številnih delih sveta součinkovanje rastoče neenakosti med spoloma in rastoče ekonomske neenakosti (vključno z zniževanjem dohodkov in možnostmi za zaposlitev, posebej v primeru manj izobraženih moških) vpliva na to, da je zakonska zveza postala manj dostopna za ljudi z nižjimi prihodki, in da so trenja v zakonski zvezi v istih okoliščinah mnogo večja kot nekoč.

Kakšna pa je pravzaprav podoba ‘družine’ v glavi današnjega belega Zahodnjaka v srednjih letih? Če ta ideja pomeni ‘pravo’ družino, kako vidi potem ‘slabo’ ali ‘nepravo’ družino?

Za številne Zahodnjake podoba prave družine temelji na ameriških televizijskih nadaljevankah iz petdesetih in šestdesetih let – oče, ki ‘najbolje ve’, mama, ki skrbi za gospodinjstvo (in zato ni v plačani zaposlitvi) in dva otroka. Še pred tridesetimi leti je ta podoba veljala za edino pravo vrsto družine, vse ostale pa so bile ‘slabe’ ali neprave oblike. Čeprav vrednote variirajo od države do države, so bile spremembe v idejah v zadnjih tridesetih letih povsod zelo vidne: s porastom v sprejemanju mater, ki so tudi zaposlene, s podporo pravice do ločitve, z naraščajočim zavračanjem patriarhalne avtoritete in  s sprejemanjem večje raznolikosti oblik sobivanja, od samskega statusa do izvenzakonskih zvez in istospolnih partnerstev.

Bi bilo mogoče opisati, kakšna je povprečna družina v zahodnem svetu danes?

Mislim, da je zaradi vse močnejšega spoznanja, da obstaja preveč variacij oblik družinskega življenja, nesmiselno vse vreči v isti koš in govoriti o povprečju na kak drug način kot na primer v obliki statističnega konstrukta.

Kakšne pa so največje zmote, ki prevladujejo glede ‘tradicionalne’ družine?

Eno od velikih zmotnih prepričanj je že to, da sploh obstaja kaj takšnega kot ena oblika tradicionalne družine. Številne oblike družinskega življenja so se pojavljale vseskozi, vključno s sobivanji gospodinjstev, razširjenimi družinami, kjer vsi člani družine živijo skupaj, nuklearnimi družinami, ‘navideznimi’ porokami, poliandrijo in poligamijo. Pravzaprav je bila zgodovinsko najbolj zaželena oblika zakonske zveze tista, ki je vključevala enega moškega in več žensk, ne pa enega moškega in ene ženske. In tudi v okviru  vrednot in družinskih praks, ki se na površju zdijo podobne, obstajajo velike razlike.

Drugo veliko zmotno prepričanje je, da so imele družine v preteklosti boljše vrednote in so bolj kot danes varovale svoje člane. Pravzaprav sta bili nezvestoba moških in nasilje nad ženskami in otroci, ki ga izvaja glava družine, v preteklosti bolj pogosta. Res je, da so bile prej razširjene sorodniške vezi, ki so se nato omejile na nuklearno družino, nemalokrat v pomoč in koristne za ljudi, vendar so bile v enaki meri tudi vir zatiranja – kar bi lahko bil razlog, da danes številni starejši ljudje, tudi v azijskih družbah, kjer bolj cenijo razširjene družine, vse pogosteje raje živijo sami kot pa skupaj s svojimi odraslimi otroki.

Kako je zakonska zveza (kot pravni koncept) povezana z družino (kot vsakdanjo, življenjsko izkušnjo)?

Prav nič znotraj zakonske zveze kot pravnega razmerja ne zagotavlja izkušnje ali doživljanja dobre družine. Vendar pa v številnih družbah zakonska zveza ljudem zagotavlja določene pravice in privilegije, ki jim omogočajo, da bolj uspešno opravljajo dolžnosti do svojega partnerja ali partnerke in njunih otrok. Poroka pa prinese tudi družbena pričakovanja glede tega, da bosta zakonca dejansko izpolnjevala te dolžnosti. Zakonska zveza pomeni tudi pravila prekinitve, t. j., da ljudje, če se njihovo partnersko razmerje konča, ne morejo zgolj odkorakati stran od svojih obveznosti, ne da bi se ozrli.

Številne države v ZDA imajo referendume glede ustavnih sprememb, ki bi preprečevale določenim oblikam partnerstev dostop do poroke (npr. istospolnim partnerjem) ali ukinile določene pravice, ki veljajo za zakonsko zvezo (npr. izvenzakonskim skupnostim). Ali je mogoče identificirati glavni razlog, ki leži za tem – je ideološki, verski, ekonomski?

Glavni razlog za takšne pobude izhaja iz odziva na rastoče sprejemanje izvenzakonskih in istospolnih skupnosti. Del tega so ‘pobožne želje’: nekateri ljudje mislijo, da je s tem, da bi potegnili črto, mogoče ustaviti razvijanje in spreminjanje poroke, spolnih vlog, in družinskega življenja. Del tega pa je tudi poskus, da bi ustavili plimo sprememb, ki prihaja. Sprejemanje istospolnih partnerstev je v javnosti zraslo z nepojmljivo hitrostjo: pred šestnajstimi leti jim je v ZDA nasprotovalo 70 % ljudi (in samo 27 % sprejemalo), danes pa več Američanov in Američank istospolna partnerstva sprejema (po nekaterih raziskavah 50 % in po drugih 48 %), kot pa nasprotuje porokam istospolnih (43 %). Tako so referendumske zmage, ki preprečujejo istospolne poroke pravzaprav zavestno zavlačevanje na ozadju neizbežne zmage oz. javnega sprejemanja: takšni referendumski izidi namreč zahtevajo popolno večino, da bi jih bilo mogoče razveljaviti.

Zakaj ima pojem ‘poroka’ še vedno tako veliko vrednost, če pa se je na drugi strani tako preprosto ločiti, če je zakonska zveza zares samo ena od možnosti, ki se je ne poslužujejo vsi odrasli heteroseksualci? Kot kaže, nekatere skupine ali populacije ‘bežijo’ pred poroko, nekaterim drugim skupinam pa se vztrajno preprečuje vstop v poroko?

V svoji knjigi pišem o tem, da smo istočasno znižali svoja pričakovanja glede tega, da bi zakonska zveza lahko bila primarna institucija, ki ureja družbeno in osebno življenje, in zvišali pričakovanja v primerih, kadar ljudje poroko zares izberejo – da bo zgrajena na poštenem, intimnem in ljubečem odnosu. Prav zato, ker je poroka nekaj veliko bolj prostovoljnega kot v preteklosti in ker je mogoče izstopiti iz zakonske zveze, imamo lahko višja pričakovanja glede tega, kaj bi zakon moral biti. Ob tem imajo Američani in Američanke še posebej nasprotujoče si ideje o poroki. Na eni strani, kot narod, ki ceni pravice vsakega posameznika, vse bolj podpiramo idejo, da bi morali biti ljudje svobodni glede tega, da se ne poročijo ali da se ločijo, če so nesrečni v zakonu. Vendar nas individualnost dela tudi bolj odvisne od zakonske zveze. Ker zavračamo ali zmanjšujemo družbene obveze do širše skupnosti kot celote, sta zakon in družina tisti točki, kjer ljudje omejujejo svoje lastne interese in kjer se pričakuje altruistično vedenje. Tako nastane začaran krog. Npr. ZDA v socialnovarstvene sisteme za otroke vlaga veliko manj kot večina zahodnoevropskih družb. To pomeni, da morajo posamezni starši veliko bolj sami poskrbeti za sredstva in čas, ki ga namenjajo otrokovi izobrazbi, varstvu, dodatnim dejavnostim itd. Vendar to le povečuje neenakosti med ljudmi v Ameriki, in obenem tudi partnerski stres v odnosu med staršema-zakoncema.

Predsednik Nixon je potem, ko se je uveljavilo sprejemanje porok med zakoncema različnih barv kože dejal, da lahko istospolni partnerji sprejemanje pričakujejo z novim milenijem, torej leta 2000. Kaj bi rekli da je danes tisto, kar si v zvezi s poroko lahko predstavljamo kot nekaj nezamisljivega, nekaj v daljni prihodnosti?

Ne vem, kako naj odgovorim na to vprašanje. Moje UPANJE je, da bi lahko zmanjšali družbene neenakosti in da bi delo postalo razdeljeno bolj enakovredno, tako da bi vse družine, poročene ali ne, imele v svojih življenjih manj težav in stresa.

Tags from the story
More from Ana M. Sobočan

Srečanje mavričnih družin v Parizu

DRUŽINA 400 mavričnih balonov Foto; Ana M. Sobočan V čudovitem parku nekje...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja