Intervju: Kevin Sessums

Kdo je zdaj sissy, kaj?

Julliard School of drama je bila samo izgovor, da se je z nazadnjaškega juga preselil v Mesto. Newyorške fakultete, ki sta jo takrat, v poznih sedemdesetih, med drugimi žulila tudi Robin Williams in Christopher Reeve, nikoli ni končal. Raje je v Los Angelesu začel kot factotum v filmski industriji, kot se visokozveneče reče deklici za vse. Od Paramouta je v nekaj letih napredoval v tovarniškega delavca pri takrat še Warholovem Intervjuju, kjer se je v nekaj letih povzpel do mesta glavnega urednika. Sourejal je še Allure, Parade in Vanity Fair, pisal za Travel+Leisure, Elle, Out, Marie Claire in Playboy … intervjujal Madonno, Elisabeth Taylor, Emmo Thompson, Courntey Love, Penelope Cruz in številne duge zvednike in zvezdnice, naredil prvi nacionalno objavljeni intervju z Barackom Obamo, ko še ni bil nihče, in odigral manjšo vlogo v miniseriji Mestne zgodbe (Tales of the City). Pa kadil joint s Heathom Legerjem, (pomotoma) snifal sramne dlake Kurta Cobaina, razjezil Barbaro Streisand, ker ni zapisal, da je »fukabilna«, postal odvisen od meta-amfetaminov in HIV-pozitiven. Njegov večkrat nagrajeni prvenec Mississipi sissy, v katerem opisuje odraščanje homoseksualnega otroka, torej sebe na rednekovskem rasističnem jugu, smo lahko spoznavali lani poleti, ko je na povabilo Veleposlaništva Združenih držav Amerike za nekaj dni krožil po Sloveniji. Na obisku sem bil tako rekoč njegova senca. Od Kopra, Ljubljane do Maribora sem ga vodil po meandrih slovenske lgbt-scene. Jedla sva si iz rok in se pogovarjala brez prestanka. Brez dlake na jeziku. Do izčrpanosti. Intervjuval sem ga lahko šele čez tri mesece. Po povratku v ZDA. Prek Skypa. Na večer, ko so v New Yorku, Los Angelesu in San Franciscu, kjer zdaj živi in dela, simultano lansirali novo lgbt-revijo FourTwoNine, ki jo urednikuje. Prva številka je posvečena prijateljstvu.

Foto: Nada Žgank/Memento

kwvin

… ker sem moral poklicati res veliko prijateljic in prijateljev, da smo to stvar lahko spravili na svetlo (smeh). Težko je namreč prepričati ljudi, da sodelujejo s teboj, da so na naslovnici revije, ko še nimaš izdelka, ki bi jim ga lahko pokazal. Zato sem poklical prijatelja Andyja Cohena in Sarah Jessico Parker. Sarah, igralka, modna ikona, poslovna ženska, tako rekoč blagovna znamka v ZDA. Andy, ki ga vaši bralci in bralke najbrž ne poznajo (morda se ga spomnite po tem, da je lani zaradi diskriminatorne zakonodaje odklonil vodenje lepotnega tekmovanja Miss Universe v Rusiji, op. a.), pa je televizijski voditelj in producent, gostitelj pogovorne oddaje na kabelski televizijski mreži Bravo in je prvi razkriti gej, ki pri nas vodi pozno večerno pogovorno oddajo. Sarah in Andy prijateljujeta že dolga leta, oba sta tudi moja prijatelja. Torej, prvo številko posvečamo prijateljstvu, ker smo med vsem našim silnim bojem za civilne pravice istospolno usmerjenih, ki je v ZDA zdaj v celoti osredotočen na homoporoke, pozabili na pomen prijateljstva. Lgbt-osebe smo bile namreč vedno, vedno odvisne od naših prijateljev, od naših »družin izbire«, ki nam pomagajo skozi življenje. V zadnjem času pa smo prav na pomen teh prijateljstev pozabili.

Revija je zajetna, 160 strani zgodb, fotografij, oglasov. Ali zgolj 160 strani oglasov?

Ah, oglasov ni nikoli dovolj. Veliko je branja, in ker nismo imeli ravno na pretek denarja za avtorje, smo se poslužili nekaterih inovativnih uredniških rešitev. Npr. namesto velikih intervjujev, smo posegli po drugačni novinarski zvrsti, po nekakšnih zapisih konverzacij, pogovorov med dvema starima prijateljema, npr. med Sarah in Andyjem. Tovrstni teksti so rdeča nit revije. Ne bom vam zdaj našteval imen, ker je revija zelo ameriška, in večine imen vaši bralci in bralke najbrž ne bi poznali. Še nekaj. Moja uredniška železna zapoved je: nobene mavrične zastave! Nočem videti niti ene v reviji. Ker so grde. In nočem nobene nage riti. Nočem, da ljudje listajo in zagledajo nagega moškega, ker nočem, da bi bralci in bralke revijo getoizirali kot gejevsko. Želim, da revijo razumejo, kot »po naključju lgbt«, ne pa kot »izključno lgbt«. Kot gej imam namreč veliko več interesov, političnih, kulturnih, estetskih, ki nimajo nič skupnega s tem, da sem gej. Ko bo revija ustaljena, upam, bomo okrog 60 odstotkov vsebin namenjali lgbt-temam, 40 pa vsem ostalim. Preseči moramo namreč predsodek, da lgbt-osebe zanimajo samo lgbt-teme.

Želite zaobiti, preseči meje, ki smo si jih nehote postavili.

Ne gre toliko za to, da bi želeli temo zaobiti, čeprav že leto in pol nisem seksal, in, kot kaže, me želi tema res dobesedno zaobiti! (smeh) To, da sem 57-letni razkriti gej, je en vidik tega, kar sem, to ni vseh 100 odstotkov mene. Me zaznamuje, je del mojega DNK-ja, je to, kar sem globoko v duši, takšen sem se rodil, tako gledam na svet, skozi to svojo »drugost«, vendar me bolj zanimajo stvari, ki niso izključno gejevske. Prejšnji večer sem bil v operi, v tem ni nič gejevskega (khm!, op. a.), bil sem na nogometni tekmi, v tem tudi ni nič gejevskega (khm!, op. a.), gledam določene televizijske oddaje, berem določene knjige, poslušam določeno glasbo, tega ne počnem, ker sem gej, ampak ker mi je to všeč. Želim, da bi bila revija bolj »splošnega interesa« z gejevsko noto, ne pa v celoti gejevska.

Torej biti gej je samo ena barva v mavrici vaše biti (smeh).

… bolj ena barva mavrične zastave, ki je nočem objaviti v moji reviji (smeh).

Vendar je naslov revije FourTwoNine (ŠtiriDveDevet), in če številke vtipkamo v (stare) telefone, dobimo besedo GAY.

Ko sem sprejel uredniško mesto, tega nisem niti vedel. In ime mi sploh ni bilo všeč. Če smo namreč postseksualni, postrasni, postgejevski, če torej te koncepte presegamo, bi morali preseči tudi koncepte numeričnih skrivnostnih kod. To je eden od razlogov, da smo številke v naslovju izpisali z besedami, da delujejo bolj naslov kot koda. Vendar je bilo ime revije že izbrano, določeno, dano in sem ga moral sprejeti. V ZDA, ne vem, če je tako tudi v Sloveniji, obstaja slengovska koda za marihuano, to je 420, zato sem najprej mislil, da hočemo sporočati, da smo trša doga od marihuane. Potem so mi pojasnili.

V Sloveniji imamo samo eno lgbt-revijo, ki izhaja redno. Zaradi majhnega trga in drugih izdajateljskih omejitev, je revija neprofitna, brez oglasov, distribuiramo pa jo brezplačno. Kakšno je stanje na področju lgbt-revijalnega tiska v ZDA?

Revije FourTwoNine seveda ne distribuiramo brezplačno. Naročnina za 5 številk, kolikor jih bo izšlo v enem letu, je 65 dolarjev, na policah pa jo bo moč kupiti za 12,99 dolarjev. Veliko ljudi pri nas meni, da je odločitev za izdajanje tiskane revije v času, ko je vse digitalno, popolna norost. Tiskanje je namreč izjemno drag projekt, papir in tisk staneta veliko, poleg tega smo se odločili, da bomo različne rubrike v reviji tiskali na različnih vrstah papirja. Bom pa na vprašanje odgovoril tako, da vam preberem del uvodnika iz prve številke: »Aprila me je poklical publicist in generalni direktor Dot429 Richard Klein in mi pripovedoval o novi reviji, ki naj bi jo lansiral jeseni. Bila naj bi tiskana na papir, z oštevilčenimi stranmi, ki jih lahko prelistaš, in ne samo pikselska verzija revije, po kateri na hitro »poskrolaš«, preden klikneš nazaj na svojo elektronsko pošto. Bil sem fasciniran, ne na staromoden način, temveč na brezčasnega. Revije sem ljubil že kot deček v Mississipiju, kjer so mi prinašale občutke čudenja in upanja, in so me tolažile z mislijo, da obstaja širši svet, ki presega moje ponižno otroško eksistenco. Mislim, da dobre revije to počno še danes. Računalniški ekrani nam omogočajo komercialnost in hitrost, strani revij z dobro ubesedenimi mislimi in izbranimi fotografijami pa nam omogočijo kontemplacijo in užitek. Čudenje, upanje in občutki prostranega sveta ne bodo nikoli zastareli, vedno bodo vredni, da se jih oprimemo, da jih dobesedno držimo v rokah.« Ja, nekateri menijo, da je ideja tiskane revije nora in so prepričani, da nikakor ne more uspeti. Osebno mislim, da je edini način, kako lahko revija danes uspe, da se osredotoča na izbrano nišo, da računa na luksuzne znamke, ki še vedno oglašujejo in potrebujejo prostor za oglase, in da ponudi nekaj, kar lahko posamezniki vzljubijo, gledajo, se navežejo, in ne morejo kar tako zavreči. V davnih časih, ko sem še pisal za Vanity Fair, sem se rad, recimo, pohecal, da ljudje berejo revije samo na dveh lokacijah: na letalu, ko so na potovanju, ali na toaletni školjki, ko serjejo (smeh). Obstaja pa še druga vrsta revij, to so tiste, ki jih ljudje shranijo in jih ne zavržejo. Prelistajo jih, ne želijo jih vreči v koš, postavijo jih na mizico ob zofo, kjer jih kupčkajo in nabirajo. In se občasno vračajo, da bi jih spet prelistali. Trudim se izdati takšen tip revije. Hočem revijo, ki bo postala trajen idol, objekt, na katerega se bodo ljudje navezali. Bistra, brihtna, ki te izziva in jezi. Ne bojim se jeziti ljudi. Recimo, v prvi številki objavljamo članek mlajšega pisca, ki piše o homoporokah. Jih kritizira in pravi, da ne prinašajo ničesar dobrega, da smo se z njimi kompromitirali, prodali, stopili s heteronormo. Prepričan sem, da bo ta članek marsikoga pošteno razjezil. In srčno si želim, da bi vsak bralec vsaj enkrat mojo revijo zalučal po sobi. Želim si, da bi ga tako razjarila, da bi zakričal »Jebeš ta drek!« A da bi jo potem pobral in se vprašal, zakaj me je ta tekst tako razjezil, in ga prebral še enkrat. Nočem, da bi ljudem bilo všeč vse, kar je v reviji, hočem, da bi bili bralke in bralci angažirani, da bi jim revija prinašala izziv, da bi jih dražila, da bi nekatere dele sovražili in se zaljubili v druge. Temu pravim, da bi imeli z revijo odnos. Želim, da bi imeli bralke in bralci z mojo revijo resnično emocionalno razmerje.

Ko ste obiskali Slovenijo, ste odkrivali predvsem lokalne lgbt-skupnosti, aktivistke in aktiviste različnih generacij, pisateljice in pisatelje, mlade in stare geje in lezbijke. Kakšna je v vaših očeh zdaj lgbt-skupnost v Sloveniji?

Ko sem prišel k vam, nisem imel nikakršnih pričakovanj. Bil sem presunjen od lepot vaše države. Tega ne pravim, da bi se prilizoval (v resnici je rekel: »tega ne pravim, da bi ti poljubljal debelo rit«, vendar avtor ni našel ustreznejšega prevoda, op. a.), ampak ker tako čutim. Mislim, da je Slovenija res lepa dežela, in da ste blagoslovljeni, da živite v tako lepih krajih. Vsakič, ko sem v predelih sveta, kjer naj ne bi bili tako napredni na polju lgbt-pravic, kot drugod, sem navdahnjen in ganjen, ko vidim pogum in zavzetost lgbt-oseb, ki so na čelu gibanja in ponosno izražajo zahteve po dostojanstvu in enakopravnosti. Mislim, da je za to potrebnega več poguma kot pri nas. In, kot vedno pravim, kadar obiščem kraje, kot so Albanija, Romunija in Slovenija, kot Američan nimam pravice pametovati in pridigati. Sem namreč iz Mississipija, kjer so veliko bolj nazadnjaški, kot v Sloveniji. V ZDA smo še daleč od enakopravnosti na federalni ravni, kar zadeva homoporoke. Dosegamo jo komajda v peščici držav, v nekaj žepih. Če. Denimo, živite v konservativnih predelih ZDA, morate odpotovati v drugo državo, da se lahko poročite, in ko se vrnete domov, ni zagotovil, da bodo razmerje priznali kot legalno. V nekaterih republikanskih državah na jugu obstaja celo gibanje, ki se upira uveljavljanju nekaterih pravic homoparov, čeprav jim federalna oblast ukazuje, da jih morajo zagotavljati. Gre za nekatere partikularne pravice na področju vojske, ki se urejajo federalno. Mimogrede, v Ameriki je, paradoksalno, tako kot pri gibanju za državljanske pravice temnopoltih, tudi pri gibanju za civilne pravice istospolno usmerjenih, vojska med najbolj progresivnimi. Sporno politiko »Don’t ask, don’t tell!« so namreč umaknili, še preden je vrhovno sodišče zakon, ki »ščiti« poroke (DOMA), razglasilo za neustavnega. In najbrž bo v nekaterih nazadnjaških državah na jugu prav vojska morala vsiliti spoštovanje pravic lgbt, kot je to storila pri temnopoltih. Pot do enakopravnosti homoparov v ZDA je torej še zelo dolga. Zato, ko obiščem kraje, kot je Slovenija, predvsem poslušam, se učim in občudujem.

Foto: Nada Žgank/Memento

kevin 2Na svojem zadnjem obisku Evrope ste obiskali Romunijo in Slovenijo, kjer ste v tukajšnjih lgbt-skupnostih med drugim predstavljali svoj prvenec Mississipi sissy. V enem od vaših intervjujev ste povedali, da je knjiga nastala zato, ker je bil vaš psihiater sit vašega nenehnega pripovedovanja o otroštvu in je predlagal, da o tem raje napišete knjigo. Kakšno je bilo torej otroštvo mladega geja na konservativnem jugu?

 

Šlo je predvsem za občutke drugosti. Veste, jaz sem bil otrok v 60-ih v Mississipiju, prav v času gibanja za državljanske pravice temnopoltih. Strast do politike in državljanskih pravic je bila zato zame kot tretja dojka. Odraščal sem ob njej, bila je moja hrana, moja uteha in tolažba. Videl sem, kako lahko politika spreminja življenja, kako lahko ljudje, ki so bili dolgo tlačeni, vstanejo za svoje pravice in dostojanstvo. Nisem temnopolt, vendar sem se z njimi lahko poistovetil, zaradi svoje vrojene drugosti, bil sem namreč homoseksualen otrok. In del mene bo vedno ta otrok. Otrok, ki ne poskuša samo posnemati poguma aktivistov za pravice temnopoltih, ki sem ga videl mladih nog, ampak ki tudi obžaluje, da sem bil belopolti južnjak v tistem času. Vzgojen sem bil namreč blizu ljudi, ki so civilnim pravicam temnopoltih nasprotovali. Veliko mojih pogledov na politiko je povezanih z občutki kesanja in obžalovanja, da sem bil belopolti južnjak, čeprav sem sissy.

V Mississipiju ste bili do svojega devetnajstega leta, potem ste se preselili v New York. S kakšnimi težavami ste se soočali kot otrok, kot najstnik?

Bil sem sirota. Očeta so ubili v prometni nesreči, ko sem bil star 7 let, mama je umrla za rakom, ko sem jih imel 8. Vzgajali so me stari starši, bili smo revni, živeli smo na podeležju, daleč na umazani cesti, bil sem drugačen, ker sem bil mali sissy-boy. A sem bil zelo dober v športu, kar je nekoliko olajšalo zadeve, saj sem bil najhitrejši fant na šoli. Bil sem član nogometne in košarkarske ekipi, treniral sem tek. Bil sem dober v vseh »fantovskih« rečeh, hkrati pa sem bil sissy. To je ponavadi zmedlo ljudi. Zaradi svoje drugosti sem bil zelo osveščen o predsodkih in sem razumel, kako je biti zunaj okvirov, ki jih je zate določila družba. Vedno sem bil ikonoklast, autsajder. In užival sem v tem.

Ste se razkrili?

Da, pri petnajstih. Tudi pred starimi starši.

In?

Niso odobravali, jasno. A so me imeli vseeno radi. Hkrati pa so nasprotovali pravicam temnopoltih. Bili so na strani zlobnih, fanatičnih ljudi, kljub temu pa so me ljubili brezpogojno. Kjub moji drugosti, homoseksualnosti. Ko smo osiroteli, so skrbeli zame, za mojega malega brata in sestro. Dobesedno so nam rešili življenje. Bili so zgolj starci s podeželja. Jaz sem bil star osem let, brat šest, sestra štiri. In ti moji stari južnjaški stari starši so morali vzgajati tri zelo majhne otroke. Staro mamo je nekoliko kasneje infarkt, zelo je zbolela, ampak so vseeno skrbeli za nas. Niso imeli ravno veliko denarja, a so nas kljub temu ljubili. Brezpogojno. Ko me je nekoč klicala Oprah Winfrey, da bi se z menoj pogovorila o knjigi, je dejala, da ni nikoli razumela, kako lahko kdorkoli ljubi pobožnjakarske in nestrpne ljudi, kot so bili moji stari starši. Dokler ni prebrala moje knjige. To je bil eden največjih komplimentov, kar sem jih kdajkoli dobil. Tudi Oprah je namreč iz Mississipija in je na jugu kot mala temnopolta punčka odraščala v približno istem času kot jaz. V knjigi nisem hotel olepševati in skrivati, kdo so bili moji stari strarši, marveč sem hotel bralca pripeljati do spoznanja, da svet ni črno-bel, ampak, da je v resnici zelo siv. Kjer so slabi ljudje še vedno lahko dobri, kjer so ljudje polni predsodkov še vedno sposobni dobrih dejanj, da je dobrota tudi v nestrpnih pobožnjakarskih ljudeh.

Rekla pa je tudi, da knjiga pripoveduje njene življenjske zgodbe, da je o njej …

Seveda, ker je narcisoidna kot jaz (smeh). Vsakdo, ki piše spomine, upa, da bo bralec mislil, da ne gre za avtorjev življenjepis, ampak da bo v knjigi videli predsvem svoje lastno življenje. Če delo dobro opraviš, se to tudi zgodi. Kot temnopolta oseba, ki prihaja iz Mississipija, je Oprah dejala, da je Mississipi sissy v resnici knjiga o rasizmu, napisana sicer skozi oči mladega homoseksualnega otroka, a gre za zgodbo o rasi. Mississipi sissy je knjiga o drugosti, drugačnosti v vseh njenih pojavnih oblikah. O rasi, gejevstvu, o tem, kako je biti avtsajder v kateri koli obliki. Neka druga znana temnopolta pisateljica je zapisala, da je literatura vedno pisanje o drugem: lahko se drugega boji, lahko ga sprejema, lahko je drugi. Vse velike teme v literaturi se vrtijo okrog teh treh stvari o drugem: bati se, sprejemati, biti. In mislim, da moj prvenec v precejšnji meri sledi tej shemi.

Knjigo ste na turneji predstavljali tudi v domačih krajih. Ste se tako na sofisticiran način želeli maščevati?

Ne, ne bi rekel, da je šlo za maščevanje. Šlo bolj za zavzetje pozicije, da je Mississipi enako moj dom kot njihov. Tako kot lgbt-osebe v Sloveniji jasno, javno in glasno poveste ostalim prebivalcem in prebivalkam Slovenije, ki se z vami ne strinjajo, da je to tudi vaš dom. Ne gre torej za dejanje iz sovraštva ali maščevanja, pač pa ravno nasprotno, za dejanje iz ljubezni. Ljubezni do države, do domovine. »Jaz sem tu doma. To je moj dom. In nihče me ne bo prisilil, da bom doma skrival, kar sem.«

Povsod v Mississipiju pa vseeno niste bili dobrodošli. Lastnik neke knjigarne ni dovolil, da bi pri njih predstavljali svoje delo.

Niso me hoteli, ker v knjigi pišem, kako sem spal z nekim temnopoltim moškim, ki je bil iz tistega kraja. Prizor je izrazito seksualen. Lastnik trgovine se je zelo razburil, saj je menil, da sem o tem človeku napisal nekaj zelo grdega. Jaz pa menim, da sem napisal zelo ljubeč portret te osebe, a so mi v Tupelu, kraju, kjer se je sicer rodil Elvis Presley, vseeno odrekli gostoljublje. Meni in moji knjigi. V nekem drugem mestu so slišali o tem, ker je šlo za precejšen medijski škandal, in so mi naredili majico z napisom »Prepovedan v Tupelu – kdo je zdaj sissy?«

V nekem intervjuju ste dejali, da je pisati knjigo kot podaljšano stanje molitve, in da je bilo za vas terapevtsko in katarzično. Ste s pisanjem ob vstopu v zrelost želeli enkrat za vselej pozdraviti rane iz otroštva?

Nikoli ne ozdravimo. Nihče od nas. Vsi umremo neozdravljeni. Ne glede na to, kako posebne so naše življenjske zgodbe. Ves naš proces bivanja zaznamujejo poskusi iskanja poti, kako ozdraveti. Nekateri to poskušajo preko religije, drugi preko izobrazbe ali terapije, pisanja, branja, seksa ali odvisnosti … veliko načinov iskanja poti iz naše bolečine obstaja. To je življenje. Življenju je preseganje bolečine. In potem umremo. Neozdravljeni. To spoznavam zdaj, ko se staram. In moja predstava o nebesih, če sploh obstajajo, je … je v trenutku, ko umremo … ko vstopimo v neko drugo dimenzijo … in smo ozdravljeni … to so nebesa. Nebesa so občutek, ki smo ga iskali vse življenje, da bi ozdravili.

Veliko pišete, ste polno zaposleni s projektom revije, skoraj nared pa je tudi nova knjiga.

Prihodnje leto bom izdal knjigo z naslovom Pustil sem jo na gori. Gre za nekakšno nadaljevanje prvenca, zgodba mojega odraslega življenja, opis poti do moje treznosti, odvajanja od odvisnosti o drog, zgodba o meni kot HIV-pozitivnem. O moji karieri … o mojem sobivanju z zvezdnicami in zvezdniki, o duhovnosti in o marsičem. Rokopis, ki sem ga oddal, je dolg 600 strani, zato ga bo treba za kakšnih sto strani skrajšati. Prva knjiga je bila o otroštvu, torej sem o sebi pisal že skoraj kot o liku. Ker je od otroštva minilo že veliko časa, sem lahko pisal z distance. Zadnja knjiga je težja, ker je o meni, ker gre za kopanje po sebi, sebi, kot sem zdaj. Potem je tu druga številka revije. Leto 2014 bo leto ustalitve v San Franciscu, kamor sem se zaradi službe preselil po dolgoletnem bivanju v Mestu. Bo tudi leto poskusa ne biti več tako osamljen. Tu namreč nikogar ne poznam, zato je San Francisco zame zaenkrat še kar samoten kraj.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Revolucija ljubezni 2009!

POLETJE 2009 Prolog Praznovanje 25. obletnice homo gibanja na Slovenskem, podpora ministrice...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja