Slovenska avtorja Andrej Skubic in Brane Mozetič ter avtorici Stanka Hrastelj in Suzana Tratnik so se med 30. oktobrom in 2. novembrom 2013, v organizaciji Centra za slovensko književnost, Javne agencije za knjigo in tamkajšnje univerze mudili na ukrajinski literarni turneji. Obiskali so študentke slovanskih jezikov na kijevski univerzi Taras Ševčenko, na povabilo lektorice srbščine in hrvaščine, gospe Dziouba, ki ima tudi pet študentk slovenščine. Na isti univerzi se je Brane Mozetič srečal še s študenti in študentkami francoščine. Gostje so se naslednjega dne predstavili na zgodovinski univerzi v mestu Nižin, Gogoljevem rojstnem kraju. Čeprav se na tej univerzi ne učijo slovenščine, je veličastno predavalnico napolnilo več kot sto študentk in študentov, ki so pokazali veliko zanimanja za slovenske goste, eden od slušateljev pa je celo prebral svoj sonet, ki ga je posvetil »velikemu slovenskemu poetu« Francetu Prešernu! Po ogledu univerzitetnih muzejev, med drugim tudi Gogoljevega, si je slovenska delegacija ogledala še bližnje mesto Černihiv.
Pod Leninom, ki so ga demonstranti že podrli
Drugega novembra so se Skubic, Mozetič, Hrastelj in Tratnik predstavili na večernem branju in pogovoru v priljubljeni kijevski knjigarni Je. V pogovoru, ki ga je ponovno vodil gostitelj profesor, pesnik in prevajalec Dmitro Čistjak, so slovenski pisatelji predstavili svoja besedila, natisnjena v ukrajinskem prevodu v priložnostni brošuri, za katero je občinstvo pokazalo veliko zanimanja, ravno tako za Mozetičevo zbirko Banalije v ukrajinščini. Urednik založbe Raduga je pokazal izredno zanimanje za nadaljnje izdajanje del iz sodobne slovenske literature – ne nazadnje je bil doslej knjižno izdan le Drago Jančar. Prireditev sta spremljala tudi ukrajinski nacionalni radio in televizijski program Kultura.
Tako pravi uradno poročilo, kateremu naj bi dodal še kaj bolj zanimivega. Prvič sem Kijev ugledal verjetno leta 1979, ko sem z vlakom preko Beograda in Budimpešte potoval v Moskvo. Vlak se je le ustavil, tako da sem res lahko le ugledal kupole nekaterih cerkva. Seveda tedaj o Ukrajini nisem imel pojma. Dolga leta kasneje se je na našem festivalu glbt-filma pojavil fant, morda je bil Ljoša, ki je soustvarjal queerovski program Sunny Bunny, tradicionalnega mednarodnega filmskega festivala Molodist v Kijevu. Program so na tem velikem festivalu uvedli leta 2001, kar je bilo za vse nas prijetno presenečenje, saj imajo tovrstni filmi na ozemljih bivše Sovjetske zveze nenehne težave. Da se stvari spreminjajo na bolje, je dokazovala tudi literarna antologija 120 storinoh sodomy, ki je izšla konec leta 2009 v Lvovu – k njej so me povabili, saj sem tik pred tem iskal ukrajinske pesnike za svojo gejevsko antologijo Moral bi spet priti. Pa vendar je menda na predstavitvi te mednarodne antologije prišlo do incidenta in celo pretepa.
Podiranje Lenina
Več o tem sem izvedel leto kasneje, ko sem v prevajalski rezidenci v Belgiji naletel na sumljiva mlada ukrajinska fanta, ki sta imela sicer ločeni sobi, pa vendar me je njuno vedenje napeljalo do konkretnega pogovora o glbt-temah. Izkazalo se je, da sta par, kar se mi je zdelo za zadrto belgijsko podeželje nekaj izjemnega. Pa vendar, Ivan, starejši, je bil dosti bolj zgovoren, da ne rečem kar militanten zagovornik glbt-tem, Dmitro, mlajši, pa bi to plat življenja raje zapiral med štiri stene. Ves čas je poudarjal svoj strah pred nestrpno ukrajinsko družbo. Glede na to, da je bil kljub svoji mladosti že profesor na univerzi, sem si predstavljal, da ga zadržuje tudi njegov poklicni položaj. Oba sta se izkazala kot zagrizena prevajalca, tudi sama literata, polna energije za svet knjig – predvsem pa neumorna popotnika.
Gogolj v ženski preobleki
Kljub svojim strahovom se je Dmitro lotil prevajanja mojih Banalij, preko francoščine in tudi slovenščine, in jih v 2012 tudi knjižno izdal pri mali založbi Raduga, s katero je sodeloval. Ob svojem obisku na prevajalski delavnici v Danah istega leta mi je sicer dejal, da je moral kaj izpustiti, ali cenzurirati, omiliti, kasneje pa se mi je zazdelo, da je bilo tega verjetno kar več kot pol. Kakorkoli, naše vezi se niso pretrgale, naredila sta celo predstavitev v edini glbt-reviji Oden z nas – in za finale organizirala še tole mini turnejo, s katero sem začel. Seveda je Dmitro, ki je vodil vse predstavitve, nama s Suzano posebej zabičal, da ne smeva ničesar, res ničesar prebrati ali omeniti na glbt-temo, ker naj bi bila to pri njih še vedno tabu tema. No, v uradnem delu sva se tega držala, kaj nama je pa preostalo. Zato pa sva z Ivanom zbarantala še vzporeden program, ki bi potešil najino radovednost.
Lastnik Pomage in kelner
Tako se je Ivan dogovoril z lastnikom enega od treh glbt-klubov Pomada, da ga obiščemo in seveda kaj povprašamo. Klub v centru mesta je odlično opremljen, daleč od naših alternativnih placev. Tokom pogovora z lastnikom Igorjem se je dodobra napolnil, tako da je bilo jasno, da bo bučna zabava trajala do jutra. Igor Tičenko je eden od pionirjev ukrajinske glbt-scene. Nekoč je bil tudi eden od lastnikov revije Oden z nas, ki pa se ni dobro prodajala. Prodajalci na kioskih so se je bali, tako da so jo držali pod pultom (kot nekoč pri nas Revolver!), zato je kasneje postala na voljo zastonj v redkih lokalih, organizacijah in po pošti. Igor je pred 15 leti odprl prvi klub, Androgin, ki še vedno deluje, v rokah drugih lastnikov. Klub sprejme tudi do 800 obiskovalcev in je seveda konec tedna nabito poln. Pomada, ki jo vodi sedaj, je polovico manjša. V njej prirejajo različne šove, povezujejo se z aktivisti, nudijo kondome, različna informativna gradiva, menda občasno tudi hitri test za HIV. V lokalu, ki je bil tokrat v vzdušju noči čarovnic, je bilo veliko gejev, pa tudi nekaj lezbijk. O njih je dejal, da imajo občasno tudi svoje večere. V vseh letih svojega dela, pravi, ni imel dosti težav, tudi napadi na obiskovalce so dokaj redki. Za večino družbe pravi, da je postala dokaj strpna in da so samo politične sile tiste, ki podpihujejo nestrpnost.
Razgeljena brata Kličko
Pa vendar, ukrajinska družba ne pozna javno razkritih gejev ali lezbijk. Če seveda ne štejem slavnih boksarskih bratov Kličko. Vitalij Kličko, ki se je vrgel v politiko in je eden glavnih govornikov sedanje opozicije, ter njegov mlajši brat Vladimir sta pred leti razgaljena pozirala za neko nemško revijo, šušljati se je celo začelo, da sta geja. Na vprašanja novinarjev je mlajši odgovoril nekako takole: Ne, seveda nisva geja. V mladosti sva sicer nekaj eksperimentirala, toda za mlade je normalno, da so v svojih letih radovedni, kar se tiče seksa. Poskusila sva, a nama ni bilo všeč … Vsa ta zgodba je seveda polnila rumeni tisk, prav pa je prišla tudi političnim nasprotnikom. Poskusila ali ne, njun odnos je nedvomno strpnejši kot odnos sedanje oblasti. Geji, ki sva jih s Suzano povprašala o tem, pa so seveda mnenja, da je vsaj mlajši od bratov res gej.
Aktivista Točke opore
Najina naslednja postaja je bila ena od desetih glbt-organizacij v Kijevu (v vsej Ukrajini naj bi jih bilo 42). Točka opori, kot pove že ime, se ukvarja s podporo, in je kot druge financirana v glavnem iz tujine. Njih podpira fondacija Eltona Johna. Če sem prav razumel (ker glbt-birokracija mi je vselej nekako nedoumljiva), delujejo na političnem področju, preko interneta nudijo informacije (stran ima 30 tisoč ogledov na mesec), vodijo različne skupine, tudi za glbt-starše, predvsem pa imajo zavidljivo ljudsko moč: kar 12 zaposlenih, v glavnem gejev, ter nekaj prostovoljcev. Seveda je eno od področij delovanja tudi aids. V Ukrajini (45 milijonov prebivalcev) naj bi bilo 200 tisoč okuženih, pri čemer kot v Rusiji prednjačijo narkomani, okuženih gejev naj bi bilo 40 000. Ti imajo zadovoljivo zdravstveno oskrbo, seveda pa javno o tem ne govori nihče.
In da je javno kazanje res problem, govori tudi podatek o paradi ponosa. Prva, v letu 2012, je bila odpovedana. Na drugi, lani, naj bi bilo 10 domačih, 40 tujih, 1500 policajev in kar 3000 nasprotnikov … tako da je bila kar hitro zaključena. – Toda v Ukrajini vre in ni vrag, da ne bi politični preobrat prinesel pomlad tudi za glbt-populacijo. In s tem manj avtocenzure pri prevajalcu načrtovane knjige Suzane Tratnik …
