Naivno razumevanje človekovih pravic narekuje prepričanje, da bi morala vsaka vlada, ne glede na to, ali je progresivna leva ali konservativna desna , spoštovanje človekovih pravic prebivalk in prebivalcev Slovenije razumeti enako. In sicer, kot je zapisano v 14. členu Ustave. Nekoliko realnejše razumevanje politike narekuje prepričanje, da bi morale biti progresivne leve oblasti provokativne pri brezpogojni podpori vseh človekovih pravic za vse, desne,konservativne, pa nekoliko zadržane pri človekovih pravicah, ki nasprotujejo doktrini verskih institucij, konkretno, pri reproduktivnih pravicah, pravicah žensk, otrok in istospolno usmerjenih. A se po kratki analizi izkaže, da je tudi to prepričanje naivno. Bliže resnici je ugotovitev, da klerikalne desne oblasti človekove pravice rangirajo po lestvici, ki jo predpisujejo cerkve; kar je zunaj nje, nima statusa človekovih pravic. Leve oblasti pa temeljne pravice podpirajo predvsem deklarativno, politične volje udejanjiti njihovo spoštovanje v zakonodaji, pa ni. (Oboji vprašanja pravic instrumentalizirajo v (pred)volilnih izračunih in človekovih pravic ne uvrščajo visoko na lestvici prioritet, ob hkratnem zatrjevanju, da predstavljajo temelj njihovih vrednot.) Poglejmo nekaj konkretnih primerov.
Prvi
Novembra lani je Ministrstvo za zdravje članice in člane Komisije za aids seznanilo s sklepom, da je vanjo imenovan dr. Tadej Strehovec, »mag. aplikativne etike, asistent pri katedri za moralno teologijo na Teološki fakulteti, ki bo nadomestil pokojnega dr. Jožeta Štupnikarja.« Pustimo trenutno ob strani vprašanje, zakaj imata le Teološka fakulteta in Medicinska faulteta v Komisiji za aids svojega predstavnika, nimajo pa je Zdravstvena fakulteta, Fakulteta za družbene vede ali Filozofska fakulteta, ki vse po vrsti izobražujejo za poklice, pomembne v preventivi in zdravljenju HIV/aidsa. Posvetimo se raje vprašanju, kdo je frančiškan, pater dr. Tadej Strehovec. Google nam pove, da gre za generalnega tajnika Slovenske škofovske konference, torej vrha Katoliške cerkve na Slovenskem, AJPES pa, da gre za direktorja Zavoda Kul.si. Tistega zavoda, pod okriljem katerega deluje Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, ki jo vodi Aleš Primc. Zavoda, ki je torej koordiniral aktivnosti proti temeljnim človekovim pravicam LGBT-oseb med sprejemanjem Družinskega zakonika v letih 2009 –2012 in je odgovoren za referendum o Družinskem zakoniku, na katerem je, ob 30-odstotni volilni udeležbi, slabih 55 odstotkov tistih, ki so se referenduma udeležili, podprlo državno diskriminacijo istospolno usmerjenih. In kaj je poleg na sodišču dokazljivega laganja, zavajanja, manipuliranja in širjenja moralne panike, med referendumsko kampanjo počel Zavod Kul.si? Na svoji spletni strani 24kul.si je med drugimi objavlal zapise, kot so: »Otrok ima v istospolni skupnosti 435-krat večjo verjetnost, da bo srečal osebo, okuženo s HIV-om«. Logika: »Posvojeni otroci v homoseksualne skupnosti imajo 435-krat večjo verjetnost, da se bodo srečali z osebo, okuženo z virusom HIV, kot pa je to v heteroseksualni skupnosti. Prav tako imajo 435-krat večjo verjetnost, da bodo predčasno izgubil enega ali pa celo oba posvojitelja in bodo morali biti ponovno posvojeni.« Zato je treba Družinski zakonik, ki istospolnim parom omogoča posvojitev, zavrniti. Pri Strehovčevem zavodu so torej zavestno in načrtno širili in krepili stigmatizacijo in diskriminacijo oseb, ki živijo s HIV/aidsom, z namenom zagovarjanja sistemske diskriminacije istospolno usmerjenih.
V nacionalni Strategiji preprečevanja in obvladovanja okužbe s HIV za obdobje 2010–2015, ki so jo v času omenjenih zapisov spisali na Komisiji za aids, vlada pa jo je potrdila konec leta 2009, pravi: »Tretja faza pandemije aidsa na globalni ravni je označena tudi kot epidemija stigmatizacije, diskriminacije in zanikanja. Okuženi s HIV se morajo razen z boleznijo soočati še s številnimi dodatnimi stiskami zaradi stigmatizacije. To lahko predstavlja oviro za učinkovito preprečevanje, zdravljenje in obvladovanje okužbe s HIV.« Zato so v strategiji »omejevanje diskriminacije in stigmatizacije« HIV-pozitivnih uvrstili med prioritetne cilje. Strehovčev zavod torej krši temeljne postulate nacionalne strategije prizadevanj proti širjenju HIV/aidsa.
Povezovanje HIV-a in istospolnih družin se je med nasprotniki Družinskega zakonika hitro prijelo, tako smo, denimo, poslanko SDS Alenko Jeraj ali poslanca in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija v parlamentu in medijih večkrat slišati izražati podobne »skrbi«. Temeljne vrednote strategije je zavod patra Strehovca kršil tudi ob lanskem svetovnem dnevu boja proti aidsu, ko so na svojem portalu objavili zapis »Svetovni dan boja proti aidsu oz. zakaj kondomi ne ščitijo pred epidemijo HIV«. Za dosledno in pravilno uporabo kondoma, ki jo nacionalna strategija postavlja kot prvi cilj v boju proti širjenju HIV/aidsa, Strehovčev zavod pravi, da ne ščiti pred HIV-om. Zdaj pa je pater dr. Strehovec član Komisije za aids, in to kljub temu da sem kot član te komisije, slednjo z aktivnostmi Strehovčevega zavoda, osebno seznanil že leta 2010. Komisijo sem takrat pozval, da v izjavi pove, da je tovrstno pisanje v nasprotju z nacionalno strategijo boja proti aidsu, vendar so ugotovili, da komisija ni pristojna za podajanje takšnih izjav. Torej, da ni pristojna za izjave o strategiji, ki jo je sama napisala in poslala vladi v potrditev. Zgodba se nadaljuje. Na medresorski Komisiji za človekove pravice pri Ministrstvu za zunanje zadeve sem na srečanju z nevladnimi organizacijami konec lanskega leta prosil predstavnico Ministrstva za zdravje za pojasnila v zvezi z imenovanjem patra dr. Tadeja Strehovca v komisijo za aids. Dva meseca kasneje so v pojasnilu med drugim zapisali: »Dr. Tadej Strehovec je bil v Komisijo za aids imenovan skladno s 4. členom Poslovnika Komisije za aids pri Ministrstvu za zdravje z dne 9. 9. 2009, ki ga je komisija potrdila na svoji redni seji, dne 17. 9. 2009. Vsaka organizacija sama odloča o tem, koga bo predlagala v komisijo kot svojega zastopnika. /…/ V Komisiji za aids že od začetka sodeluje tudi Teološka fakulteta. Ker je njihov dolgoletni predstavnik dr. Jože Štupnikar preminil, je dekan Teološke fakultete dr. Christian Gostečnik za predstavnika Teološke fakultete predlagal dr. Tadeja Strehovca. Izbira člana komisije, ki bo zastopal Teološko fakulteto, je v pristojnosti omenjene organizacije, in ne Ministrstva za zdravje.« Vse je torej zakonito, skladno s sprejetimi procedurami, protokoli in paragrafi. Ali so procedure, protokoli in paragrafi skladni z namenom in duhom strategije, pa najbrž ni relevantno.
Drugi primer
Maja 2012 je vlada Janeza Janše ukinila medresorsko Komisijo za človekove pravice pri Ministrstvu za zunanje zadeve, ki so jo sestavljali predstavnice in predstavniki različnih ministrstev in izvoljeni članice in člani nevladnih organizacij. Komisija je delovala kot stičišče civilne družbe in oblasti za vprašanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predvsem pa je bila njena naloga poročanje odborom OZN in Sveta Evrope o uresničevanju ratificiranih konvencij. Med drugim je komisija poročala tudi o uresničevanju 97 priporočil, ki jih je naša država dobila v okviru Univerzalnega periodičnega pregleda, mehanizma Sveta OZN za človekove pravice. Eno od sprejetih priporočil je priporočilo Norveške, ki pravi, da bi morala Slovenija »sprejeti amandmaje k Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki bodo izenačili istospolne partnerske skupnosti in ostale družinske skupnosti ter bodo prepovedali fizično kaznovanje otrok.« Za ukinitev komisije smo njeni članice in člani izvedeli iz medijev, uradno pa smo bili obveščeni sedem mesecev po ukinitvi. Podobno potiho je vlada Alenke Bratušek aprila lani Medresorsko komisijo za človekove pravice ponovno ustanovila, vendar brez predstavnic in predstavnikov nevladnih organizacij. Predvideli so samo občasna srečanja s civilno družbo, iz postopkov soodločanja pa so nevladnike in nevladnice popolnoma izključili. Šele po tviteraškem negodovanju je vlada obljubila, da bo civilno družbo ponovno vključila v Medresorsko komisijo. Do zaključka uredništva svoje obljube še ni izpolnila.
Še več primerov
Naslednji primer je primer Zagovornika načela enakosti, ki bi moral biti ena osrednjih državnih institucij za zaščito državljank in državljanov pred kršitvami človekovih pravic v zasebnem sektorju, pa je po zaslugi levih in desnih oblasti izolirani brezzobi tiger. Peti primer je primer oklevanja Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti pri podpisu pobude članic EU, da od Evropske komisije pričakujejo celovit pristop k odpravi diskriminacije na podlagi istospolne usmerjenosti. Slovenija je svoj podpis februarja letos prispevala šele po posredovanju nevladnih organizacij. Šesti primer je delovanje levih vlad na področju odpravljanja sistemske in strukturne diskriminacije LGBT-parov in družin. Prva prizadevanja za uveljavitev popolne enakopravnosti so se začela konec leta 1989, po 25-ih letih dela in dveh odločbah Ustavnega sodišča; področje še vedno ni urejeno. Sedmi primer je umik obveznosti enomesečnega izkoriščanja starševskega dopusta za očete iz novele Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih zaradi nasprotovanja dela civilne družbe (mimogrede, gre za isto t. i. civilno družbo, ki se je aktivirala med referendumom o Družinskem zakoniku). Osmi primer je bila preložitev obravnave predloga zakona o enakosti žensk in moških na matičnem državnozborskem odboru »na eno od prihodnjih sej«. In še bi lahko naštevali.
In? Kaj zdaj?
Se moramo z navedenimi izvršenimi dejstvi sprijazniti in resignirano sprejeti agendo vrednot leve ali desne sredine? Ne. Kar nas pripelje do analize delovanja civilne družbe na področju zavzemanja za uveljavitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin za vse. Pometanje pred lastnim pragom torej v prihodnjem, predvolilnem razmisleku.
