POLITIKA
Leto 2007 je evropska komisija proglasila za evropsko leto enakih možnosti za vse. Uradno se je začelo 30. januarja v Berlinu na prvem evropskem vrhovnem zasedanju enakosti, pri nas pa 22. marca z otvoritvijo v Cankarjevem domu. V Sloveniji je za leto enakih možnosti zadolženo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Vsi ljudje v Evropski uniji imajo pravico do enakopravnega obravnavanja, ne glede na njihov spol, raso ali narodnost, veroizpoved ali prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost – to je ključno sporočilo, ki ga evropsko leto enakih možnosti skuša prenesti širši javnosti pa tudi posameznikom in posameznicam ter skupinam, ki so žrtve diskriminacije ali ji utegnejo biti izpostavljeni.
Strategija
Raziskava Eurobarometer, izvedena v okviru priprav na evropsko leto enakih možnosti, je pokazala, da se zaznavanje diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti med državami članicami Evropske unije zelo razlikuje. Na vrhu lestvice se nahaja Italija, kjer 74% anketirancev in anketirank meni, da je diskriminacija na osnovi istospolne usmerjenosti zelo razširjena. Sledita ji Ciper (72%) in Grčija (68%). Na dnu lestvice sta Danska (27%) in Estonija (26%), Slovenija pa je na šestem mestu. 61% vprašanih je zatrdilo, da je diskriminacija istospolno usmerjenih velik problem v slovenski družbi. Podatek kaže na določeno mero senzibilnosti slovenskega družbenega okolja na probleme gejev in lezbijk. Ampak kako senzibilni so za to vprašanje tisti, ki imajo v rokah škarje in platno?
Avtorji slovenske nacionalne strategije za enake možnosti so v dokumentu, ki je v letu enakih možnosti osnova za boj proti diskriminaciji, istospolni usmerjenosti namenili samo dobre pol strani – najmanj od vseh šestih okoliščin, ki jih obravnavajo – in še ta je skoraj dobesedno prepisana iz raziskave o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk (Mirovni inštitut, 2003). Že v uvodu priznajo, da je podatkov o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti razmeroma malo; kot največji problem, s katerim se soočajo istospolno usmerjeni, pa izpostavijo nasilje, predvsem v javnem prostoru. »Zaradi tega se nekateri homoseksualci prilagodijo javnim prostorom z določeno mero mimikrije, tako da se v javnem prostoru prelevijo v ‘zgolj prijatelja’ ali ‘zgolj prijateljici’«, je zapisano v strategiji, »medtem ko v zasebnosti ali ožjih prijateljskih krogih tudi fizično izražajo svoj partnerski in intimni odnos do partnerja ali partnerice.« Kar je na žalost res. Avtorji poleg tega izpostavijo še diskriminacijo gejev in lezbijk na delovnem mestu, za katero pišejo, da je redka, vendar je, po njihovem mnenju, treba upoštevati mnenja raziskovalcev, ki ugotavljajo, da večina ne prepozna nasilja in diskriminacije na delovnem mestu. Drugih oblik diskriminacije avtorji niso izpostavili. Verjetno niso »dovolj pomembne« … Kot izziv, s katerim se je treba spoprijeti, so izpostavili ozaveščanje javnosti, da človekove pravice pripadajo tudi gejem in lezbijkam. Strpnost, so zapisali, ne pomeni omejevanja gejev in lezbijk na zasebno sfero (tako da rečemo, naj v zasebnosti počnejo, kar hočejo), temveč vključuje aktivno sprejetje gejev in lezbijk v vsakdanjem življenju.
Pot k cilju
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je lani novembra razpisalo razpisna sredstva za izvedbo projektov v okviru leta enakih možnosti. Prijavile so se lahko organizacije, ki so zagotovile 30% lastnega sofinanciranja projekta, kar ni bila običajna praksa v drugih državah članicah Evropske unije. Tam so večinoma države same 100% financirale projekte. Ministrstvo je v razpisnih pogojih zapisalo, da morajo projekti s svojo vsebino naslavljali problematiko diskriminacije na osnovi vseh šestih osebnih okoliščin (narodna in etnična pripadnost, vera in prepričanje, starost, invalidnost, spol, spolna usmerjenost), najbolj pa se morajo posvetiti multipli diskriminaciji. Ob tem se zastavlja vprašanje, če je bil tovrsten pogoj najbolj pametna odločitev. Rezultati razpisa so namreč pokazali, da se bodo različne organizacije, ki se primarno ukvarjajo z diskriminacijo na osnovi ene ali nekaj osebnih okoliščin, v letu enakih možnosti ukvarjale z vsemi osebnimi okoliščinami. Malce za piko na i se bodo ukvarjale tudi z istospolno usmerjenostjo. Mar ne bi bilo pametneje izbrati projektov, ki se osredotočajo na eno osebno okoliščino in na ta način pokriti celoten spekter diskriminacije? Organizacije, ki se ukvarjajo z diskriminacijo na osnovi določene osebne okoliščine, so namreč tudi v stiku s to skupino in problematiko najbolje poznajo.
Nosilce projektov, ki so bili izbrani, smo vprašali, kako nameravajo v svoj program vključiti diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Pokazalo se je, da večina tematike ne pozna najbolje. Nekateri so ob našem klicu celo prosili za pomoč pri »pokrivanju« te problematike. To je seveda povsem legitimna prošnja, ki pa vendarle postavlja pod vprašaj kriterije na razpisu.
O poteku leta enakih možnosti smo se pogovarjali tudi s članico nacionalnega implementacijskega telesa Dano Batič. Zatrdila je, da aktivnosti v okviru evropskega leta potekajo v skladu s sprejetim terminskim planom, o uspešnosti projektov pa še ne more govoriti, saj bodo končno oceno poteka lahko posredovali po opravljeni celostni evalvaciji vseh aktivnosti v začetku leta 2008. Hkrati je zatrdila, da pričakujejo, da bodo »izbrani projekti zadovoljivo izpostavili tudi osebno okoliščino spolne usmerjenosti.«
Vse seveda ni povsem črno. Na otvoritev Leta enakih možnosti pri nas je bil kot sogovornik povabljen Miha Lobnik in nenazadnje je med »obrazi« leta enakih možnosti tudi Suzana Tratnik. Vsaj »na zunaj« je torej dobro poskrbljeno za istospolno usmerjene. Kako zadovoljivo – in ali je »zadovoljivo« dovolj dobro – pa bomo ocenjevali naslednje leto.
 Vsaka država članica Evropske unije je v pripravi na leto enakih možnosti izbrala ambasadorja leta enakih možnosti ter obraze leta. Slovenska ambasadorja leta enakih možnosti sta dr. Metka Klevišar in Vlado Kreslin, obrazi leta pa so Faila Pašić, muslimanka – intervju z njo smo objavili v prvi številki Narobe – Miha Zupan, mlad košarkar, ki je svojo športno kariero začel v moštvu gluhih in naglušnih, in »naša« Suzana Tratnik, ki pravi: »Obraz evropskega leta enakih možnosti za vse je prostovoljna in častna funkcija. Prosili so me, da s svojim likom in delom predstavljam tako LGBT skupnost kot ženske. Pojavila naj bi se na štirih akcijah, ki jih bodo v tem letu organizirali. Povabilu sem se odzvala, ker želim prenesti sporočilo naši LGBT skupnosti, zlasti pa (LGBT) ljudem izven nje, da je mogoče delati in ustvariti, kar hočeš, ne glede na to, kar si. V mojem primeru pa morda ravno zato, kar si. Kot sem zapisala že ob začetku akcije, ne verjamem, da obstaja kaj takega, kot so »samo ljudje«, pri katerih različnosti ne bi bile pomembne. Če sama ne bi reflektirala svojega položaja lezbijke ali bi ga potiskala le v sfero zasebnosti, ne bi zmogla napisati niti vrstice.«
|
Projekti
Na vprašanje, kako bodo v okviru svojega projekta naslovili tematiko istospolne usmerjenosti in doprinesli k aktivnejši vključitvi lezbijk in gejev v slovensko družbo, so se odzvale štiri organizacije, ki so na razpisu prejele sredstva.
Na Fakulteti za socialno delo (projekt 3. kongres socialnega dela »Socialno delo za enake možnosti za vse«) so odgovorili, da je program kongresa še v izdelavi, a do sedaj »o tematiki spolne usmerjenosti govori eksplicitno en prispevek, tematiko omenjata pa vsaj še dva prispevka. Eden govori o socialnem starševstvu in se dotika tudi gejevskih in lezbičnih družin, drugi pa o spodbujanju občutljivosti strokovnjakov na področju duševnega zdravja za vprašanja spolov in etničnosti. Raziskava, ki jo prispevek opisuje, je zajela tudi vprašanja občutljivosti strokovnjakov za vsakdanje življenje lezbijk in gejev in problematizira homofobijo pri strokovnjakih.« Na otvoritev kongresa bodo povabljeni vsi »obrazi enakih možnosti«, ki bodo pozneje odgovarjali tudi na novinarska vprašanja.
Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (projekt Dajmo prostor enakosti) bo izvedel 40 delavnic po vsej Sloveniji. Njihov namen bo »ozaveščanje, izobraževanje in informiranje o pojavnosti, oblikah in obsegu diskriminacije« in o pravicah do enakih možnosti. Z njimi želijo doseči posameznike, ki so diskirminirani, »predvsem pa vse njihove predstavnike na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; s tem bi dosegli tudi boljši prenos informacij in veščin na vse bodoče člane, kar bi kot ‘multiplikatorji’ izvajali njihovi predstavniki.« Delavnice bodo izvajali v sodelovanju s partnerskimi organizacijami, med drugim tudi z društvom Legebitra.
Na Mirovnem inštitutu (projekt Protidiskriminacijsko izobraževanje za medije in enakost) želijo s projektom izboljšati senzibilnost medijev za diskriminacijo, za katere pripravljajo posebne delavnice o diskriminaciji, ki bodo potekale po vsej Sloveniji. Izdali bodo tudi priročnik za medije, »v katerem je tematika istospolne usmerjenosti pomembno obdelana in predstavlja enega od vidnejših razlogov diskriminacije (vključena je na primer skozi opis zgodovinskih in aktualnih primerov diskriminacije, ki so se zgodili istospolno usmerjenim, opisana je nacionalna in evropska zakonodaja, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi istospolne usmerjenosti). Na ta način želimo medije, torej novinarje in urednike opozoriti, da je diskriminacija tako zaradi istospolne usmerjenosti kot tudi zaradi drugih osebnih okoliščin resen in pogost problem, ki ga je treba znati prepoznati in na katerega je treba opozarjati.«
Na Radiu Triglav (projekt Tedenski in mesečni programi) pripravljajo 50 tedenskih radijskih programov in 12 posebnih mesečnih programov, ki se bodo posvečali temi evropskega leta enakih možnosti za vse. Ena izmed oddaj bo posvečena tudi diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti.
