Ich bin ein lesbian

AKCIJA

Amnestyjeva mednarodna mladinska izmenjava »Z znanjem nad nestrpnost!«

V začetku septembra je v Kranjski Gori potekal mednarodni mladinski aktivistični tabor, ki ga je organiziral Amnesty International Slovenije. Ves teden je skupina mladih prostovoljcev iz Poljske, Nizozemske, Romunije in Slovenije pripravljala javno akcijo Proti homofobiji: Z znanjem nad nestrpnost, ki je potekala 6. septembra opoldne na Šuštarskem mostu v Ljubljani.

Tabor

Udeleženke in udeleženci tabora so v slabem tednu izoblikovali koncept akcije, izdelali gradiva in pripomočke ter tudi aktivno sodelovali pri izvedbi dogodka. Vse skupaj so zabeležili na filmski trak in dokumentarni film o taboru in akciji bo kmalu na ogled.

Dogajanje na taboru sta začinila tudi dva gostujoča predavatelja. Predstavnik AI Blaž Kovač je predaval o lobiranju, nato pa s skupino udeležencev sestavil dopis, ki poljskega veleposlanika v Sloveniji naslavlja, naj se aktivneje zavzame za pravice LGBT oseb na Poljskem. Tatjana Greif iz Škuc LL je v svojem predavanju med drugim izpostavila vprašanje zaposlovanja GLBT oseb in problem t.i. tihe žrtve: ljudje, ki so na delovnem mestu diskriminirani, zaradi strahu ali neinformiranosti pogosto potonejo v molk, čeprav so zaščiteni z raznimi pravnimi mehanizmi.

Akcija

Na Šuštarskem mostu so udeleženci in udeleženke tabora postavili improvizirano učilnico, v klopi pa so tokrat sedli znani Slovenke in Slovenci: Franci Kek, Jerca Mrzel, Boštjan Gombač, Jani Kovačič, Brane Završan, Lučka Počkaj, Brane Potočan, Nataša Posel, Maja Weiss, Jure Longyka, dr. Andrej Kastelic, Urban Golob, Lara Baruca in Ali Žerdin.

»Gospa učiteljica« Kasia s Poljske je učencem povedala, da bo tema tokratne učne ure diskriminacija GLBT oseb. Povabila jih je, naj se za kratek čas vživijo v življenje homo-, bi- ali trans-seksualne osebe, ki je polno tabujev, prisilnega molka in skrivanja. To so storili tako, da so si usta prekrili z lepilnim trakom, 15 minut sedeli v tišini in Šuštarski most potopili v tišino. V tem času so prostovoljci mimoidočim delili letake, ki so razkrivali namen akcije in na katerih je bilo zapisano:

»Prosim, razumite moje razloge, da danes molčim. Sodelujem v Dnevu tišine, mednarodnem protestu proti molku, s katerim se soočajo lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci ter njihovi prijatelji in prijateljice. Namenoma molčim, v odmev na tišino, ki jo povzročajo nadlegovanje, predsodki in diskriminacija. Verjamem, da je prekinitev molka prvi korak k doseganju enakosti za vse posameznice in posameznike. Razmislite o glasovih, ki jih danes ne slišite – lahko bi bili vaši. Kaj boste storili, da prekinete molk?«

Po petnajstih minutah je tišino prekinila Tadeja, prostovoljka Amnestyja: »Mislim, da je obsojanje ljudi zaradi njihove spolne usmerjenosti čisto brez veze. Človek je človek zaradi svojih vrednot in ne zaradi izbire partnerja ali partnerice.« Nato so se proti homofobiji drug za drugim izrekli vsi prisotni. Jerca Mrzel je v svojem sporočilu zatrdila, da je povsem nesprejemljivo, da se sramujemo ljudi, ki ljubijo. »Ljubezen je največje darilo v našem življenju. In da ne bi ljubezni dovolili komurkoli, ki nikogar ne ovira, se mi zdi zares primitivno. Bodimo boljši!« Maja Weiss je opozorila na grafit na podhodu železniškega mostu na Celovški, kjer je zapisano »smrt pedrom«, ki po njenem mnenju poziva k iztrebljanju homoseksualcev. »To ni edini homofobični napis v Ljubljani in Sloveniji. Pozivam k odstranitvi teh napisov.« Brane Završan je zatrdil, da je »edina napaka pri homoseksualnosti in drugih nepovprečnih oblikah seksualnosti ta, da o njej sploh lahko še kdo govori kot o napaki«. Franci Kek pa, da so »predsodki posledica nevednosti, nepoučenosti, neumnosti, lastne neuravnovešenosti in sovraštva«. Parafrazirajoč znamenito Kennedyjevo izjavo je dejal: »Ich bin ein lesbian!« Nanj se je odzval Ali Žerdin, ki je spomnil, da je Tomaž Mastnak že v osemdesetih zatrdil, da je po političnem prepričanju homoseksualec. V času, ko se lahko opredeliš le kot levi ali desni, pravi Žerdin, je potrebno, da se več ljudi opredeli tako, kot sta se Mastnak in Kek.

Svojo podporo akciji so izrazili še številni drugi, med drugim tudi košarkarska ekipa Union Olimpija. V svoje sporočilo so zapisali: »Športni kolektivi so sestavljeni iz igralcev, zbranih iz različnih kulturnih in ideoloških ozadij, vsako leto, beli in črni, takšni in drugačni, skupaj prepotujemo celo Evropo, se potimo na treningih, se veselimo zmag in se skupaj jezimo po porazih. Na podlagi vseh teh profesionalnih in življenjskih izkušenj se zato zlahka opredelimo proti vsakršnim diskriminacijam – in ena izmed njih je tudi homofobija.«

Kljub zavzetemu delu in množični podpori znanih državljank in državljanov Slovenije je jasno, da bo za resnično enakopravnost LGBT potrebno še kar nekaj časa; tega se morda najbolj zavedajo udeleženci tabora, ki se morajo iz (žal zaenkrat še umetno zgrajenega) sveta, kjer so lahko svobodno izražali svoje spolne preference, vrniti v stare vzorce skrivanja, pritajenega glasu in zvijanja besed – da te ne bi povedale preveč.