PODTEMA
Parada ponosa
Lanskoletna parada ponosa se je še pred uradno otvoritvijo začela s homofobičnim incidentom. Lastnik radijske postaje Dur Dušan Uršič je na uradno vabilo na tiskovno konferenco ob Paradi ponosa odgovoril tako, da je organizatorjem poslal elektronsko sporočilo z vprašanjem, če mora na tiskovno konferenco prinesti tudi vazelin. Organizatorji so zato na tiskovni konferenci še posebej opozorili na naraščajoče nasilje nad geji in lezbijkami in na legitimacijo sovražnega govora. A nihče od organizatorjev si ni mislil, da bo tokrat po Paradi ponosa potrebno organizirati še eno tiskovno konferenco. V petek, dan pred Parado, se je zgodil prvi napad – najprej na udeleženke in udeležence »Akcije strpnosti: Lezbijke in geji želimo lep dan!« v Mariboru. Po Paradi ponosa v Ljubljani naslednji dan pa sta se zgodila še dva napada. Najprej na avstralskega študenta Deana Vuletića in njegovega prijatelja Nina, nato pa še na Majo Mojškerc, so-organizatorko parade, njeno punco in prijateljice. Takoj po tiskovni konferenci so napade obsodili predsednik države Drnovšek, predsednik vlade Janša in predsednik parlamenta Cukjati. A to so storili šele potem, ko so bili k temu pozavni. Obsodili so jih tudi mariborski župan Sovič in ljubljanska županja Simšič ter varuh človekovih pravic Hanžek.
Napadalcev nikoli niso našli. Za Narobe smo na obeh policijskih upravah povprašali, kako poteka postopek preiskave, o samem dogodku pa smo se pogovarjali tudi z dvema žrtvama napadov.
Tiskovna predstavnica policijske uprave Ljubljana Martina Gramec:
»V dosedanji preiskavi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno 2. 7. 2006, policistom še ni uspelo identificirati storilcev. Z namenom izsleditve le-teh so policisti opravili večje število razgovorov, opravljena je bila prepoznava po fotografijah in druge aktivnosti. V zadevi je bila na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podana kazenska ovadba zoper neznane storilce. Policisti nadaljujejo z zbiranjem obvestil s ciljem izsleditve storilcev.«
Tiskovni predstavnik policijske uprave Maribor Franc Virtič:
»Policisti so v zvezi z napadom na stojnico, ki se je dogodil 30. junija 2006, evidentirali kaznivo dejanje kršitev enakopravnosti po čl. 141/I KZ in poškodovanja tuje stvari po čl. 224/I KZ. Na kraju in tudi kasneje so policisti izprašali večje število oseb, ki bi lahko dale koristne informacije o osebah, ki bi jih bilo mogoče povezati z omenjenim kaznivim dejanjem, vendar gotovih dokazov o tem ni bilo mogoče zagotoviti. Ker policistom ni uspelo raziskati navedenega kaznivega dejanja, so na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podali kazensko ovadbo, vendar z zbiranjem obvestil niso prenehali.«
Maja Pan, aktivistka Lingsiuma in soorganizatorica Akcije strpnosti v Mariboru
Eden od namenov napada, ki se je zgodil v Mariboru med »Akcijo strpnosti: Lezbijke in geji želimo lep dan!«, je bil ustrahovati udeležence. Kako je tako ustrahovanje delovalo na vas, ki ste bili tam prisotni? Je napad, gledano z več kot polletno distanco, pustil svoje posledice?
Seveda gre za ustrahovanje, za ustrahovanje z lastnim strahom in agresijo. O namenih napadalcev nimam kaj reči, ves njihov namen je izražen in vsebovan v samem dejanju: moč je banalna in je močnejša od pravice. Zamisli si, da ti lahko eno zmedeno revše tako »zajebe« življenje, z eno samo potezo … Kmalu po napadu smo se na licu mesta dogovorili, da pustimo stojnice prevrnjene, vse dokler ne pride policija. Trajalo je več kot dvajset minut, preden so organi prišli. Takoj po njihovem odhodu pa so lezbijke rekle: ‘Gremo dalje, razvijmo mavrično velikanko!’ Večina dušebrižnih bi verjetno rekla, da je šlo za čisto provokacijo. Meni, ki po naravi nisem ravno jurišnica, je šla skozi glavo misel: ‘Sranje, to bi lahko spet pritegnilo pozornost.’ Saj veš, take tipične preganjavice, ki jih ima vsak med nami, ki ga je ali jo je že kdaj zaskrbelo, da ji na čelu piše, da je … Potem pa sem kot aktivistka, ki strah imam in skupaj z njim na ramenih delam, kar pač delam, vendarle začutila, da gre za pogum. Da so ta mlada dekleta tako pogumna in ponosna, tako prepričana v pravico svojega obstoja sredi Grajskega trga, ali pa vsaj dovolj nora, da to enostavno moramo narediti. Ni umika, svoje pravice zahtevamo in od tega enostavno ne odstopimo. Sicer pa čutim, da tvoje vprašanje pravzaprav brska za bolj psihološko izkušnjo. Na kratko: što ne ubije, jača. Včasih pa ojači tudi tisto, kar ubija. In posledice gotovo so in se kažejo na raznih nivojih. Od tega, da rednih mesečnih srečanj v Galeriji Media nox ni več, do raznih individualnih stresov. Zato so se mladi v Mariboru organizirali drugače, dogajanje je na netu in po lokalih. Sicer pa spolne manjšine v tej državi nismo političen subjekt in že vsaj zato ta država ni demokratična. Pojav homofobičnega nasilja na javnem mestu v Mariboru sam zase potrjuje nujo, da še zmeraj stojimo na cestah in še naprej zahtevamo pravice.
Kako so na napad odreagirali ljudje, očividci, ki so bili takrat prisotni blizu vaše stojnice?
Akcija je potekala tretjič. Na splošno rečeno je bila vsa ta leta kar dobro sprejeta med mimoidočimi. Mislim, da se temu načinu sprejemanja reče strpno sprejemanje. Če ljudem ni bilo prav to, kar so videli, to so vabljive, pisane stojnice, se vsaj niso počutili poklicane, da nam razlagajo, kako smo bolni in podobno. Ob samem incidentu pa se je zgodilo marsikaj, predvsem to, da je raja še naprej lepo sedela na svojih kavarniških stolčkih, se muzala in verjetno mislila, prav jim je, so dobili, kar so iskali. Vendar je pritekel en možakar, Igor, in prosil za papir, da si zapiše registrske tablice vozil, s katerimi so se napadalci odpeljali. Bil je na poti v vrtec, šel je po otroka, a je počakal, da je podal izjavo policiji. Saj veš, najti razlog, da stojiš nemočno poleg ali se obrneš stran, ko se dan za dnem pred tvojimi očmi nizajo transporti v konc lager, ni težko. Marsikdo je pristopil in rekel, da je to sramota, neki starejši možakar pa, da se mu homoseksualnost ne zdi v redu, da pa je bil napad zločinska grdobija.
Kako ocenjuješ delo policije v primeru napada v Mariboru?
Nisem strokovnjakinja za ocenjevanje dela policije. Jasno je, da ni nobenega rezultata preiskave. Niso našli in identificirali nikogar od napadalcev, kljub temu, da se je zadeva zgodila pri belem dnevu, sredi glavnega mestnega trga, ter da so napadalci svoje dejanje priznali na internetnem forumu. Ali gre za pomanjkanje interesa ali pregovorno nesposobnost, ne vem. Doživeli pa smo tudi to »naključje«, da sta se policista s prizorišča odpeljala tako, da sta se režala. Saj veš, ljudje smo različni in ni nujno, da so vsi uslužbenci profesionalni in vedo, kako se vesti v uniformi. Kolikor mi je znano, ju ni nihče poučil o tem, klub temu, da sem se na takšno ravnanje pritožila komandirju. Tudi izjav nista vzela od vseh očividcev, sploh pa ne od bližnjih opazovalcev.
Maja Mojškerc, aktivistika Legebitre in soorganizatorica Parade ponosa 2006
Kako je policija sodelovala s teboj – predvsem po tiskovni konferenci, ko je bila tudi javnost obveščena o napadu?
Policaji so takoj po tiskovni konferenci stopili do mene. Šli smo na kavo in spraševali so me, kaj se je zgodilo. Naredili so zapisnik in povsem korektno sodelovali z menoj. Nihče se ni delal norca ali kaj takega. Pozneje sem šla na prepoznavanje slik in tudi takrat so bili povsem korektni.
Si na slikah prepoznala storilce?
Ne, nisem jih.
So ti razložili, kako bodo postopek vodili naprej?
Ne, nič konkretnega. Če bi prepoznala sliko, bi lahko ukrepali, tako pa niso, ker niso vedeli, koga iščejo. Od tu naprej ne vem, kako je bilo s preiskavo. Niso rekli, da me bodo o tem obveščali.
Na prepoznavanje slik naj bi odšla še ena od tvojih kolegic, ki je bila prav tako prisotna ob napadu.
Ja, vendar vedno, ko je prišla na policijsko postajo, da bi si ogledala slike, kriminalista ni bilo v pisarni. Potem je tudi ona odnehala, ker je videla, da nima smisla.
Ali to pomeni, da je bil kriminalist dogovorjen s tvojo kolegico za določeno uro, pa njega potem ni bilo?
Dogovorjeni so bili, da pride ob tej in tej uri, ampak kriminalista takrat ni bilo. Določili so ji drugo uro, pa ga spet ni bilo. Potem jih je še klicala, pa so se nekaj izgovarjali. Tako se je končalo.
Kako danes komentiraš dejstvo, da storilcev niso našli. Najverjetneje so bili to isti storilci, ki so na Vilharjevi pretepli Deana in njegovega prijatelja.
Prepričana sem, da so bili isti, vendar vem, da jih je težko najti. Meni se zdi povsem pričakovano, da jih ne bodo našli, da nikoli ne bodo vedeli, kdo je to bil. Mislim, da je šlo za priložnostni napad – fantje so se napili in si rekli: dajmo jih!
Že na tiskovni konferenci si omenjala, kakšen strah je ta napad zasejal. Kako je bilo prve dneve in tedne po napadu?
Napad je imel velik vpliv name. Še posebej po tiskovni konferenci, potem ko sem dala številne izjave za radio in televizijo in za časopise. Strah me je bilo. Nisem vedela, kaj pričakovati. Mislila sem si, da nekdo hodi naokrog z mojo sliko – ker je bila povsod objavljena. Nisem upala ven. Hkrati se je bližal Legebitrin in Dihov tabor in ljudje so me spraševali, če je sploh varno iti na tabor. Govorila sem jim, da je varno, da ni nobenih težav. Da naj pridejo na tabor. Naj se ne bojijo. Ampak mene je bilo hkrati tako strah, da sem se sama sebi zdela največja hinavka. Govorila sem jim, da je vse v redu, sama sem se pa tresla od strahu.
In kako je danes s tem?
Še zdaj je tako. Če le ni treba, potem ponoči raje ne grem sama ven. Strah je gotovo manjši. Saj ne, da bi pozabila, ampak take stvari pustiš za seboj, ker ne želiš več razmišljati o tem. Vsaj ne do naslednje parade (smeh).
