Zamišljene resnice

UVODNIK

jodySredi decembra je Ben Brown za BBC News intervjuval britanskega političnega aktivista in blogerja Jodyja McIntyreja. Jody je hendikepirana oseba – na vozičku je zaradi multiple skleroze. Po študentskih protestih v Londonu, ki so potekali zaradi napovedanih povišanj šolnin, se je na internetu pojavil posnetek, na katerem Jodyja med protesti štirje policisti brutalno potegnejo z vozička in ga – povsem nemočnega – zvlečejo čez cesto na drugo stran.

Novinar ga je na začetku intervjuja vprašal, če je res, da se je z vozičkom vozil proti policajem. McIntyre je odgovoril: »Mislim, da je opravičevanje tega, da je policija hendikepirano osebo potegnila z vozička in jo vlekla čez cesto na drugo stran, smešno in presenečen sem, da ste pravkar želeli storiti prav to.« A novinar ni odnehal: »Torej ni res, niste se vozili proti policiji?« McIntyre mu je nato pojasnil, da vozička fizično ne more premikati sam. Porival ga je njegov brat. »S posnetka pa je povsem jasno, da nikogar nisem ogrožal,« je še dodal. Po vsem tem, ko smo gledalci izvedeli, da se McIntyre ne more premikati sam in da nima nikakršne fizične moči, ga je novinar še vedno vprašal: »Ste morda v policijo metali kakšne predmete?« McIntyre je mirno odgovoril, da v policijo ni metal ničesar. Ampak novinar še vedno ni odnehal: »Ali ste morda vpili kakšna žaljiva gesla?« McIntyre, ki zaradi multiple skleroze težko govori, je izgubil živce: »Ali res mislite, da človek z multiplo sklerozo na vozičku lahko kakorkoli ogrozi vojsko oboroženih policajev?« Na vprašanje ni dobil odgovora, novinar pa je še kar naprej želel dokazati resnico, ki si jo je zamislil v svoji glavi: »Ampak zase pravite, da ste revolucionar,« je zatrdil. McIntyre odgovori: »To je beseda, to ni fizično dejanje, s katerim bi lahko napadel policijo.«

Ves ta novinarski fiasko me je spomnil na baje paradno oddajo RTV »Pogledi Slovenije«, v kateri je novinar Bojan Traven s prižgano kamero vstopil v pisarno Urada za enake možnosti in trdil, da je njihova pisarna javni prostor in zato tam lahko nenapovedano snema. (Le zakaj je potem sprva snemal na skrivaj?) Ker direktorice ni bilo v pisarni, je svoj prispevek sklenil z namigom, da so prijetni pomladni sončni dnevni kot nalašč za sprehod po Ljubljani. Ni ga zanimalo, ali je direktorica morda na službenem sestanku izven hiše. Edino dokazilo, da nekdo dela, naj bi bilo dejstvo, da sedi v svoji pisarni. Podobno kot BBC-jev novinar je imel svojo zamišljeno resnico – ki jo je pač »dokazal« s populističnim paberkovanjem.

Slednjega je v slovenskih medijih kolikor želite. Eden od novinarjev v desničarskem (oprostite: medijsko-pluralizirano-uravnoteženem) mediju je reportažo z letošnje Parada ponosa sklenil z besedami: »Na paradi sem zdržal do začetka rajanja. S seboj sem imel listek z napisom »Tut jst sm lezbika«. A si ga nisem pripel na prsi, pa ne zato, ker bi se bal, da me bodo zaradi sovražnega govora prijeli policisti ali pretepli geji, pač pa zato, ker sem se bal, da bi me naskočile lezbijke. Pa med njimi ni bilo niti ene greha vredne.« Zaključek tega zapisa naj bi bil zabaven – in verjetno so se kakšni heteroseksistični prasci ob tem celo nasmejali. Meni pa tovrstno pisanje in opisani novinarski fiaski sporočajo le eno: novinarstvo (v Sloveniji) je danes … u kurcu.

Ostane nam samo še to, da beremo aktivistične bloge. In depeše, ki nam jih pošilja Julian Assange.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

V telovadnici doma za ostarele

SLEHERNICA Katarina Višnar Tole bi moral biti tekst o Katarini Višnar. Zgodovinarki...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja