Report: Nikaragva, Salvador in Kuba po naše

kuba1_600

Fanta na plaži Mi Cayito

 

Že kar nekaj let je minilo, kar sem potoval po svetu na lastne stroške. Potovanja, na katerih sem si lahko privoščil anonimnost in seveda oddih. Skoraj sem že pozabil, kako lagodno si je ogledovati mesta, pokrajine, ljudi, zvečer pa neopažen skočiti v »naše« lokale, savne, štrikališča in kar še takega ponuja glbt-scena. Moja potovanja so postala le še »literarni turizem«, kot temu pravijo nekateri. Zaradi svoje eksplicitno gejevske literature seveda nisem mogel več biti seksualno nedoločen, gostitelji so vselej vedeli, koga vabijo, in nemalokrat so me vabili prav zaradi tega. Pomislil sem že, da iz mene delajo nekakšnega »pedrskega misijonarja«, še zlasti zato, ker so me in me še vabijo v dežele, kjer glbt-poezija ni prav pogosta ali pa je sploh ni. Ne samo to, da potrebujejo nekoga, ki bo izrekel tisto, česar v njihovi deželi nihče ne izreče, hkrati jih glbt-vprašanje tudi zanima. Tu je treba dodati, da so ti gostitelji skoraj vedno strejt, a očitno dovolj vedoželjni, včasih tudi nagajivi, ali celo ljubitelji malih provokacij. Zato verjetno ni čudno, da povabil iz držav bivše Juge ne dobivam, tam verjetno takih organizatorjev ni. Se mi pa zato dogodijo tudi stvari, ki jih v svetu literarnih prireditev ne bi pričakoval, saj je nenazadnje ta svet precej bolj tradicionalen, konformističen in konvencionalen, kot bi človek pričakoval. Tako si bom zapomnil gejevsko-lezbični lokal v kolumbijskem Medellinu, velikosti Tiffanyja, ki je bil v nočnih urah nabito poln. Organizator tamkajšnjega največjega svetovnega pesniškega festivala je imel celo toliko takta, da mi je za branje prevodov izbral igralca geja, in ta me je pripeljal v omenjeni lokal, se dogovoril z lastnikom in zimproviziral mali literarni nastop, ki je prekinil žur, a bil vseeno gromko pospremljen z aplavzom in odobravanjem. Ne prej ne kasneje nisem imel tako poskočne glbt-publike. Ali pa pravega eksperimenta v Indiji, ko smo v Majsuru brali pred kakimi dvesto seksualnimi delavci in delavkami, ki so nas prekinjali z vzkliki in s ploskanjem. Kje drugje pa so gostitelji ostajali na pol poti, dajali so mi posebna navodila, kje in kdaj sem lahko bolj direkten in kdaj manj, v deželah Magreba, kjer je poleg arabščine prisotna tudi francoščina, se je ta delitev pojavila celo na nivoju jezikov, torej v arabščini bolj in v francoščini manj diskretno. V neki odročni španski vaški cerkvici so mi naročili, naj berem le v slovenščini, brez prevoda, kar me je seveda tako ziritiralo, da sem sam prebral španski prevod, njih pa je to krepko ujezilo.

kuba3_300

Nikaragva

Ko sem prejel vabilo pesniškega festivala v Granadi, v Nikaragvi, sem takoj vedel, da tam ne more biti tako. Spomnil sem se, da so imeli svojo socialistično revolucijo, ki jo je Jugoslavija podpirala, bili so nekakšni naši bivši bratje. Kake druge predstave pa o tej državi nisem imel. Sedanji predsednik je res bivši revolucionar (menda to revno državo financira kar s trgovino mamil), toda od te revolucije je kaj malo ostalo. Morda izredna dojemljivost in ljubezen do poezije, ki ju malokje srečaš. Njihov veliki pesnik Ernesto Cardenal, tudi nekoč revolucionar, je pravi narodni junak, čeprav njegova preprostost tega ne odraža. Granada je slikovito staro kolonialno mestece, s komaj nekaj več kot sto tisoč prebivalci in enotedenski pesniški festival z več kot sto pesniki iz petdesetih držav je za njih osrednji dogodek. Večernih branj na osrednjem trgu se udeleži staro in mlado, kot se reče, več kot dve uri zbrano poslušajo tuje jezike in seveda prevode. Glbt-scene tu ni ali je ni zaslediti. Kasneje mi je bilo žal, da nisem ostal še par dni v prestolnici Managua, kjer je nočno življenje pestrejše. Strani za stike na medmrežju so navadno dober pokazatelj stanja v določeni deželi ali mestu in brskanje po Gayromeu tudi veliko pove o odprtosti dežele. Po drugih kanalih sem odkril, da premorejo vsaj enega pesnika, ki vsaj na glbt-straneh ni v klozetu. Šlo je za mlajšega, že uveljavljenega pesnika Hectorja Avellana, ki se na samem festivalu ni tako razkrival. Med udeleženci so bile vsaj tri lezbijke, ki sem jih poznal že od prej, dve bolj prikriti, in pa Američanka kubanskega rodu Achy Obejas, že zelo amerikanizirana, ki je kupovala obleko za svojo ženo in mi kazala slike njunega dojenčka, hm. V ZDA je izdala že več lezbičnih proznih del – žal mi kljub obljubam ni poslala še nobene svoje knjige. Določeno zadržanost vseh štirih pa je presenetljivo presekal 65-letni majhen in droben pesnik iz Salvadorja, Ricardo Lindo. Večerno branje na valentinovo, preko tisoč poslušalcev na trgu, ki so dosti bolj kot jaz razumeli njegov nagovor v španščini, da bo prebral pesem za svojega dolgoletnega partnerja, s katerim se ljubita že vrsto let. Še celo meni so se odprla usta, zdelo se mi je nekaj neverjetnega, nekje v mestecu Srednje Amerike ima nekdo tak pogum, da se pred tolikšno množico takole razgali. In doživel je buren aplavz. Ter seveda vse moje simpatije, saj sem poznal prakso razvitega Zahoda »ne sprašuj, ne razlagaj«, ki mi ni bila nikoli simpatična. Kasneje sem od njega izvedel, da izvira iz diplomatske družine, da je živel marsikje po svetu, nekaj časa v Parizu, in da ima kar odgovorno funkcijo na kulturnem ministrstvu Salvadorja – ali je razkrit tudi doma, mi tedaj ni bilo jasno. Ker festival poskrbi tudi za veliko glasbe in pijače, so se s pomočjo slednje še komu razpletle besede. Prevode tujcev so brali učenci gledališkega profesorja srednjih let iz Manague in ta mi je šele proti koncu festivala zaupal, da ima rad fante oziroma da je eden od bralcev v bistvu njegov ljubček, da živi pri njem itd. V svetu latino krvi seveda ne gre brez dram, tako da sem bil zadnjo noč, ki smo jo preživeli ob plesu in poceni rumu, lahko priča njunim komedijam in tragedijam. V bistvu me je potem profesor še kaka dva meseca po mejlih obveščal o sprotnih dogodkih njunega pestrega življenja. Festival je pripravil še celodnevno pesniško parado skozi mesto in vse do obale ogromnega Nikaragovskega jezera, največjega v Srednji Ameriki. Poleg pesnikov in publike so svoje barve in plese prikazovale številne skupine iz vse države in nekje čisto na repu celo gejevska skupina. Imel sem občutek, da v tej revni (infrastrukture je malo, nobene železnice, nobene avtoceste), a lepi neokrnjeni državi vulkanov (vsepovsod se kadi iz zemlje) in potresov ne gojijo posebnega sovraštva do glbt-populacije. Ljudje, bolj čokoladni in sloki, so prijazni, zazibani v svojo glasbo, plese in rum, kot da jim ni kaj dosti do tega, da bi imeli kaj več, kot da jim ni do pridobitništva in potrošništva. In to je gotovo dober razlog za potovanje v to deželo.

kuba2_300

Z Ricardom sva ostala v stikih in kaj kmalu je prišlo vabilo na pesniški festival v Salvador – v tem delu sveta strašno ljubijo festivale in jih imajo celo vrsto. Ker se je datumsko dopolnjeval s podobnim na Kubi, sem seveda oba združil, saj sem zelo naključno prejel vabilo tudi od tam. Festival v San Salvadorju ni bil državno podprt, pač pa je to bolj projekt zanesenjakov, levo usmerjenih, kot so nasploh vsi organizatorji podobnih festivalov Srednje in Južne Amerike. Država je bistveno bolj kapitalistična in katoliška, to je čutiti na vsakem koraku. Brali smo večinoma po šolah, da so se dijaki lahko muzali, a vseeno srečevali s temo, o kateri bolj malo slišijo. Glbt-scena v tem velikem razvlečenem in precej brezobličnem mestu sicer obstaja, a nekako nisem našel volje zanjo. Več časa sem preživel z Ricardom in njegovimi mladimi prijatelji, ki brezskrbno živijo iz dneva v dan. Če sem odkrit, mi je bilo kaj malo všeč, teden se mi je vlekel, zabavala me je le pesnica iz Kostarike, ki me je prosila za mojo knjigo v španščini. Najprej je rekla, da sumi, kasneje da ve, da je njen brat gej, a se o tem še nikoli nista pogovarjala. Hotela mu je podariti mojo knjigo, da bi ta zid molka nekako narušila. In seveda, po branju na fakulteti sta nekje v temi pritekli k meni dve dekleti, vidno v zadregi, in se mi strašno zahvaljevali za branje, tako da mi je bilo jasno, kam sodita. A ju nisem želel spraviti v še večjo zadrego. Zadreg pa nisem čutil od ostalih pesnikov festivala, ne tu ne v Granadi, kar je name delovalo zelo blagodejno, saj sem vajen zadreg slovenskih kulturnikov.

kuba4_300

Jezero v Nikaragvi

Havana je bila sploh brez zadreg in me je takoj prevzela. Festival sicer sploh ne, zdel se mi je projekt zvitega zakonskega para, ki zadevo spretno izrablja za polnjenje lastnega žepa. Seveda dobi za to državno in mestno podporo, pa vendar je vse skupaj precej slabo organizirano, zato ne bom izgubljal besed. Ker je o Kubi že bilo govor v tej reviji, mislim da pred leti, se bom omejil le na nekaj koristnih podatkov – in seveda le na Havano. Preko Gayromea sem si našel gejevsko zasebno namestitev, ki jo moram priporočiti – http://www.hospedajeslahabana.blogspot.com ali preko profila habanaboy. V hiši živita Arian in njegov partner ter oddajata več opremljenih sob. Po želji priskrbita vse informacije o glbt-zabavah, ki jih je v mestu kar nekaj, ali vam nudita informacije o drugih glbt-namestitvah po vsej Kubi. V sobo lahko pripeljete gosta in za vašo varnost mu do odhoda pobereta osebno izkaznico. To je še posebej pomembno, saj v hotelih ni možno, da ne omenjam njihovih cen. V mestu lahko zapravite veliko, če se boste gibali v restavracijah, lokalih in hotelih za tujce. Če pa se boste pomešali med domačine, boste živeli zelo poceni. Kubanci niso nadležni, vam bodo pa radi kaj ponujali, od droge do lastnega telesa, seveda tudi Kubanke. Sicer je v samem mestu kar nekaj štrikališč, okoli Capitolia, ki je bil za vogalom mojega domovanja v starem mestu, je bilo zvečer na desetine fantov, vseh starosti, transvestitov, mačotov  in drugih, ki so vsi iskali seks, pa seveda manjšo nagrado po njem. Vprašanje, kaj jih je bolj zanimalo, saj so cene lahko nenavadno spuščali, tudi pod pet evrov, samo da bi prišli do seksa. Dobil sem občutek, da zelo radi dobro in veliko seksajo, da ne gre za zahodnjaško podobo prostituta, pač pa prej za podobo strastnega latino ljubimca. Take najdete tudi na gejevski plaži Mi Cayito, do katere pridete z busom, ki vozi izpred hotela Inglaterra sredi mesta. Proti plačilu dobite ležalnik in senčnik, v ozadju pa je prisoten policaj, ki skrbi za vašo varnost. Očitno je bilo, da od vseh fantov pobira dajatve, preden jih spusti na plažo na lov za turisti.

kuba5_300Čeprav naj bi bila Kuba mačistična družba, pri fantih, ki sem jih lahko opazoval, ni bilo čutiti kakih frustracij, zadreg in vseh psihičnih motenj, ki so mi znane iz zahodnjaških okolij, morda pa pridejo na dan kasneje. Na plaži, v parku in v lokalih so sproščeni, po mestu pa morda ne bodo hodili z vami, že zato, ker je policija dolga leta preprečevala stike domačinov s tujci. Sam sem opazil zelo malo policije ali drugih znakov režima. Vsekakor se morate za Kubo posebej pripraviti in izvedeti za vse drobne malenkosti, od tega, da je težko priti do interneta, da je težko telefonirati iz države, lahko pa pošiljate sms-e, da boste s karticami bolj malo opravili in je treba prinesti evre ter jih zamenjati v njihove konvertibilne pesose itd. A kljub vsem težavam, razrušenim hišam in cestam, kljub vročini, prahu, nalivom, je zelo verjetno, da se boste v Kubo zaljubili. Žal do njihove literature nisem prišel, tudi jezik je velika ovira. A gotovo po Reinaldu Arenasu in Lezami Limi obstajajo še drugi avtorji, ki govorijo o naših temah. Konec prejšnjega leta je izšla posebna antologija kubanske lezbične proze in videl sem jo kar v par vitrinah knjigarn – kar veliko pomeni. Tudi pri filmu se premika. Leta 1994 so posneli znani film Jagode in čokolada, ki so ga predvajali na državni televiziji šele leta 2007. Toda lani so posneli nov film Zeleno, zeleno, ki ga bomo videli na letošnjem filmskem festivalu. Da ne omenjam, da je velika borka za glbt-pravice prav hčerka sedanjega predsednika Raula Castra, Mariela Castro. Ali kot pravi skoraj 80-letni režiser najnovejšega filma: »Stvari se strahovito spreminjajo na bolje«.

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

Prevajalska delavnica lezbične poezije

              Foto od leve: Alicia, Kallia,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja