Petindvajset let lezbične sekcije ŠKUC-LL

Nomadstvo sui generis

skuc1_300Konec osemdesetih še pomislila nisem, da bomo kdaj praznovale tako pomembno obletnico lezbičnega gibanja. Da bi to sploh bilo kdaj mogoče. Da bi gibanje sploh obstalo. Da bi sploh kdaj prišlo tako daleč, kot je petindvajset let. Petindvajset let lezbičnega aktivizma – natančneje: ustanovitve Lezbične sekcije LL pri Škucu in njenih dejavnosti – je zame tudi petindvajset let svojevrstnega nomadstva. Čeprav uspešnega nomadstva. Petindvajset let življenja in preživetja v nenaklonjeni, zlasti pa v tuji družbi, ki je bolj ali manj še danes takšna, tuja in nenaklonjena, čeprav na nove in bolj perfidne načine, zato naj se gredo solit vsi tisti medmeti o tem, kako da je danes že čisto drugače in boljše, še malo pa bomo ukinili lgbt-skupnost in razglasili konec gibanja, bojda homofobije skorajda ni več opaziti, razen če si histerik ali histeričarka in se tako rekoč hraniš z »napačnimi predstavami« o homofobijji. Če na začetku aktivistične poti leta 1987 lezbištvo ni smelo obstajati v javnem prostoru oziroma se je o tem le vljudno šepetalo, pa danes ne sme več biti homofobije, ne sme se je preveč poudarjati in ne sme se je »videti povsod«. Tudi s prajdom in drugimi ekscesnimi prireditvami se ne sme izzivati, pa bomo še hitreje enakopravni – saj to so že stare zgodbe, čeprav mlajše od petindvajset let.

Zakaj nomadstvo posebne vrste? Vstop v lezbični aktivizem oziroma na porajajočo se sceno leta 1987 je bil zame in za mnoge druge kot odhod v drugo deželo. Kot prestop. Leta 1986 sem šla na lezbično konferenco ILIS v Ženevo, ki je bila zadnja tovrstna lezbična masovka z več kot 800 udeleženkami, in ta izkušnja mi je za vedno spremenila življenje in utrdila mojo, prej bolj megleno lezbično identiteto. Po konferenci sem se vrnila v takratno Jugoslavijo, vrnila sem se k študiju, staršem, prijateljem in prijateljicam, v »svojo« domovino, jezik in kulturo – ker mi ni preostalo nič drugega. A v resnici se nisem nikoli zares vrnila. Kajti okolje, v katerem sem živela, ni bilo več isto kot prej, ker sem se sama počutila tako predrugačeno. Imela sem državljanstvo, a bila sem apatrid. Lezbična apatridka z neuporabnim strejtovskim državljanstvom. Ne da bi bilo to mogoče pojasniti, ne da bi mi kdo to verjel. Oziroma so mi/nam govorili enako, kakor govorijo tistim, ki fizično zapuščajo svojo domovino, ker so se odločili za življenje ali za potepanje drugod: ne hodi nikamor, doma je najlepše, potem se ne boš mogla več vrniti, razdvojena boš – ne tu ne tam, vse domače ljudi boš izgubila, pozabila boš naš lepi jezik, nekaj se ti bo zgodilo, ugonobili te bodo, v tujini ti bo hudo, ostala boš sama in osamljena …

Pogledi_300Veliko »dobrohotnih« svaril pred razkritim lezbičnim življenjem in udejstvovanjem sem bila deležna tudi sama. Presenetilo me je, da so mi celo najbližji prijatelji – no, zlasti prijateljice – svetovali, naj se »v svoje dobro« ne izpostavljam, naj nikomur več ne razlagam, kako živim, in naj ne obešam na veliki zvon tega, da sem lezbijka, a ne bi vendarle še malo razmislila, ali sem res to, »kar se mi zdi«, saj pri meni ni bilo nikoli opaziti, da bi res sovražila moške, naj pomislim na svoje starše in najbližje, naj pomislim na to, da bom zaradi neprikrite homoseksualnosti postala nezaposljiva oseba, da bodo vsi izvedeli, kaj sem, in potem se tega ne bo več dalo popraviti za nazaj. Že zdavnaj se ni dalo več popraviti. A ugotovila sem, da je moje svetovalke še bolj strah kot mene. Potem me je bilo včasih strah že zato, ker se mi je zdelo, da se morda premalo bojim. Kaj če res obstajajo policijski seznami? Brez rdeče partijske knjižice pa še lezbijka – četudi mi bo uspelo diplomirati, morda res ne bom imela nobene šanse dostojno preživeti s svojim delom … Kakor koli že, s takimi izjavami so mi moji bližnji in daljni nehote potrdili, da sem res apatridka in da lahko le še emigriram ali pa poiščem sebi podobne. Izstopim iz anonimnosti in upam, da nas bo več. Ki bomo izbrale to neizgovorljivo ime in ga nadele tudi skupini, četudi se nam sprva skoraj nobena, razen nekaterih iz feministične skupine Lilit, ni hotela pridružiti. Najprej je bil mali krog v okviru Lilit, iz katerega je 30. oktobra 1987, ko je izšla priloga »Ljubimo ženske« v Mladini, nastala podskupina Lezbična Lilit – LL. Pravzaprav smo jo razglasile ravno v prilogi. Svoj manifest smo potem objavile še večkrat in z vsako objavo dobile vsaj eno članico, ki si je upala priti »v živo« na sestanek LL. Predstavitev skupine z vabilom smo pošiljale tudi na tako imenovane »male oglase« v revijah in časopisih, saj v tistih časih ni bilo druge možnosti za zmenkarije.

Ko danes vstopim na lezbično sceno v Monoklu, Cafeju Open, na Festivalu lezbičnega in gejevskega filma … in zagledam tudi več kot dvesto lezbijk na kupu, pomislim, da za nami ni le prestop, ampak tudi zares velik preskok. In da smo bile zraven! Toliko obrazov, toliko srečnih, nesrečnih, zabavnih in neverjetnih zgodb, toliko tekstov, poljubov, namigov, razmerij, seksualnih srečanj, knjig, razhajanj, pesmi, iniciativ, politično in organizacijsko obarvanih sporov, projektov, odhodov, videoklipov, ustanavljanja drugih skupin in iniciativ izven ŠKUC-LL, socialnih, političnih in kulturnih projektov in podvigov, da je nemogoče našteti vse in to tudi ni namen tega razmisleka. Vse to je natančno popisano v sveži knjigi Lezbična sekcija LL: kronologija 19872012 s predzgodovino (Škuc-Vizibilija, 2012) Nataše Velikonja in Tatjane Greif. Nastanek lezbičnega gibanja in aktivnosti sekcije LL kot prerez časa v osemdesetih pa vse do danes so v dokumentarnem filmu Razmerja. 25 let lezbične sekcije ŠKUC-LL Ljubljana ovekovečile avtorice Marina Gržinić, Aina Šmid in Zvonka T. Simčič (Produkcija: Zavod CCC, Ljubljana 2012). Podobno kot prvi bilteni, prvi plesni žuri in sploh prvi projekti lezbične sekcije LL sta tudi jubilejni dokumentarni film in knjiga narejena tako rekoč brez ficka, samo z močno voljo in s sposojeno opremo. Pa saj sem že na začetku govorila o kulturnem nomadstvu in lezbičnem apatridstvu, za katerega skorajda ni mogoče dobiti omembe vredne finančne podpore. Vse nekdanje »pionirke« lezbičnega gibanja sekcije LL smo zvečine še vedno krepko v časovno omejenih projektih in svobodnih oziroma umetniških poklicih na robu preživetja. A to je pač davek, ki ga terja zgodnji aktivizem: da namreč seješ tisto, kar sam bržkone ne boš mogel obrati. Tako kot tudi ne bomo doživele »konca gibanja«, saj je tak konec morda dobronamerna, a povsem utopična laž.

Konec osemdesetih sem le počasi zaključevala študij, ki se mi je nenehno podaljševal tudi zaradi aktivizma – seveda, moja lastna krivda. In bila sem prepričana, da po diplomi ne bom ostala v Jugoslaviji, pač pa bom šla nekam na Zahod, kjer je lezbična skupnost že vzpostavljena in lezbična eksistenca razmeroma varnejša. Bilo nas je vse več, ki smo želele na tuje. A neka Nemka nam je rekla, da smo zelo pomembne za položaj lezbijk v Jugoslaviji. Ta državna tvorba je resda kmalu razpadla in pristale smo v demokratični državi Sloveniji. Še vedno nomadke in apatridke. (Razen nekaterih družbeno uspešnih, skritih ali heteroseksualiziranih lezbijk, kakopak, a tale jubilejni prispevek ne govori o njih.) Od daleč podobno temu, da so nekateri ostali izbrisani. In da še danes kot suhe veje odpadajo mnogi drugi, neprilagojeni kapitalistični miselnosti. To, da je nekdo ali nekaj »in«, pač vedno zahteva, da je nekdo ali nekaj na drugi strani »out«.

Lezbično gibanje je še kako »in«, vedno znova so aktualne lezbične in feministične iniciative, še posebej v časih manipulativnih in tudi nevarnih trditev, da je vsaj feministično gibanje že doseglo vse, zato se preprosto mora končati, lezbijke in geji pa potrebujejo le še poroko in kup otrok, kar je pač njihova »osebna odločitev«, zato lahko s političnimi zahtevami končajo že zdaj. Toda vse te navidezno osebne izbire so vedno bile in še vedno so politične odločitve.

Tudi zato je moj zapis ob petindvajsetletnici lezbične sekcije LL tako oseben.


Program praznovanja 25. letnice Škuc LL

29. oktober 2012

Galerija ŠKUC, 11:00

Predstavitev knjige Lezbična sekcija LL: kronologija 1987 – 2012 s predzgodovino (Nataša velikonja, Tatjana Greif)

skuc_ll_25_1003. november 2012

Kinoteka, 18:00

Projekcija dokumentarnega filma Razmerja. 25 let lezbične sekcije Škuc LL.

2_100Kinoteka, 20:30

Performans Dol s praznovanjem belske queerovske prevlade (Marissa Lobo)

Monokel, 23:00

Uvodni žur Anamneza s parado DJ in VJ (Nina Hude & ekipa)

Otvoritev razstave Dokumentirana preteklost (odprto vsak dan od 17-ih do 19-ih)

Monokel, 24:00

Stand-up tajnice Lezbične mafije (Urška Sterle)

4. november 2012

Open, 14:00 – 16:00

Delavnica poslikave majic

skuc_ll_25_2_150Open, 18:00

Projekcija kratkih filmov (Marina Gržinić, Tjaša Kancler)

5. november 2012

Open, 18:00

Okrogla miza o lezbični umetnosti

Open, 20:00

Otvoritev razstave Lezbične vizualije

6. november 2012

Open, 19:30

Literarni večer lezbičnih avtoric

7. november 2012

Open, 18:00

Projekcija filma Rojena v plamenih (ZDA, 1983), režija Lizzie Borden, 90′

8. november 2012

Open, 19:00

Okrogla miza Refleksija ob 25. obletnici gibanja

9. november 2012

Open, 18:00

Slepi tir (Ponovi vajo), 20′

Open, 18.30

Moderirana skupščina in pogovor o sceni (vodita Nataša Sukič in Suzana Tratnik)

Open, 20:00

DJ Kamasutra

10. november 2012

Monokel, 23:00

Kabaret z Meto E. & Co.

Monokel, 24:00

Zaključni žur Hospitalizacija s parado DJ in VJ (Nina Hudej & ekipa)

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Brane Mozetič: Nedokončane skice neke revolucije

Brane Mozetič, Nedokončane skice neke revolucije, Škuc-Lambda, 2013. Zadnja pesniška zbirka pesnika,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja