Na poti do pravega sebe
Kristian Ranđelović si je pri devetnajstih letih izbral novo ime. Čeprav mu je bilo pri srcu ime Sebastian, se je bal, da bi takšno ime v Srbiji zvenelo čudno, zato se je raje odločil za Kristiana. To ime ga spominja na Christine Jorgensen, eno od prvih oseb na svetu, ki je spremenila spol. A zadrega z novim imenom je bila še najmanjša težava, s katero se je Kristian soočil na svoji poti do pravega sebe.
Danes se z vprašanji transspolnosti kot aktivist ukvarja v srbski nevladni organizaciji Gayten LGBT in evropski trans organizaciji TransGender Europe. V Sloveniji je gostoval letos avgusta na povabilo Legebitre.
Katarina Župevc, ki raziskuje transseksualno skupnost v Sloveniji, je na okrogli mizi v Cafeju Open pripovedovala o zanimivi zgodbi enega od svojih respondentov, ki ji je dejal, da je transseksualnost tako kot ura z alarmom: sproži se, a ti pritisneš na »snooze«. In potem se alarm ponovno sproži in spet ga prestaviš, dokler nekega dne ne moraš več prestavljati alarma in je potrebno vstati iz postelje. Kolikokrat in kdaj je alarm zvonil pri tebi?
Alarm je zvonil, ko sem bil star tri leta. Šlo je za nekakšen občutek nepripadanja. To je prva stvar, ki se je spomnim in bolje tega ne morem opisati. To je bil občutek nelagodja s samim seboj. Nekaj ni delovalo tako, kot bi moralo. Seveda takrat nisem vedel, kaj je to. Menil sem, da imam vse, kar mi pripada. Ko sem pozneje ugotovil, da to ni tako, se je pojavila želja, da glede tega nekaj naredim. Do svojega osemnajstega leta starosti sem že precej raziskal, kaj je mogoče in kako.
Je alarm z leti zvonil vse glasneje in so se občutki, ki jih opisuješ, intenzivirali?
Da, seveda. V puberteti je prišlo do eksplozije. Ampak pri meni se je puberteta – verjetno zaradi vsega tega – začela precej pozno. Tako sem iz ene pubertete vstopil v novo puberteto. Druga puberteta je bila povezana s spremembo spola pri devetnajstih letih starosti. S prilagoditvijo sem začel takoj, ko nisem več potreboval privoljenja staršev: sedem dni po svojem osemnajstem rojstnem dnevu.
Prilagoditev? Torej ni šlo za spremembo?
Sam temu ne želim reči sprememba. Medicinsko gledano je to sicer bila sprememba, ker so »zamenjali« organ, zame pa je bila to le prilagoditev, ker se sam nikoli nisem počutil kot deklica. Če bi šlo za spremembo, bi morali spremeniti moja notranja občutja – teh pa nihče ni spreminjal. Vedno so bila taka, kot so še zdaj. Rečeno drugače: nekatere organe sem prilagodil preostalim svojim organom.
Zgodba je pravzaprav še nekoliko bolj zapletena. Praviš, da si svoj spol spremenil oziroma prilagodil dvakrat. Zakaj?
Rojen sem bil kot interseksualen otrok, eden od mnogih, ki se rodijo na tem svetu, čeprav se to dejstvo na veliko skriva. Interseksualne otroke večinoma operirajo kmalu po rojstvu in jih spremenijo v enega od dveh spolov. V Srbiji deluje posebna komisija, ki v sodelovanju s starši na osnovi različnih parametrov določi, katerega spola si.
Kakšni so ti parametri?
Veliko jih je. Pomagajo si, recimo, s falometrijo, kjer velja – preprosto rečeno – da je dva centimetra in pol meja, kjer se začne organ, ki mu rečemo penis. S tem se ukvarjajo tako zdravniki kot ginekologi, genetiki, urologi. Kolikor vem, obstaja 23 različnih tipov interseksualnosti, in če je le mogoče, otroke operirajo v ženski spol, ker je to pač lažje. O tem se sicer skupaj odločijo starši in strokovna komisija, je pa še nekaj časa nazaj veljalo, da v primerih, ki so zahtevali manjši operativni poseg, starši o tem sploh niso bili obveščeni.
Kdaj so ti povedali, da si se rodil kot interseksualna oseba?
Nikoli, to sem sam odkril. In ravno v tem je težava interseksualnih oseb: ponavadi jim tega nihče ne pove in svojo interseksualnost odkrijejo bolj ali manj naključno na osnovi kakšnih indicev. Moji starši mi niso povedali ničesar. Oče mi je dal neke namige, ampak o tem nikoli nisva govorila. To je bilo pri nas zelo tabuizirano.
Interseksualno gibanje v svetu si prizadeva za pravico posameznika, da se sam odloči za operacijo, ko je polnoleten in lahko odloča o lastnem telesu. Kaj meniš o tej zahtevi? Bi lahko bil interseksualni otrok žrtev še večjega nasilja, kot je to, da ga brez njegove volje spremenijo v enega od dveh spolov?
Posameznik mora imeti pravico do samoopredelitve. Seveda pa bi bile lahko s tem povezane tudi težave. Ampak če nekdo intervenira v tvoje telo, potem si prikrajšan za samospoznanje, za izkušnjo svojega telesa takega, kot je. Jaz, na primer, nisem dobil možnosti, da bi se spoznal, da bi spoznal svoje bistvo … in zato sem moral narediti prilagoditev, da sem lahko našel samega sebe. Nivo samospoznanja s seboj zagotovo nosi probleme, ampak … zakaj bi sploh morali pristajati zgolj na dva spola? Samo zato, ker družba tako pričakuje? Ker nas deli na dve polovici, ki se tako ali tako pogosto ne marata? (Smeh.)
Je možno primerjati razkritje spolne usmerjenosti pri geju ali lezbijki z razkritjem pri transseksualni osebi? Ima razkritje enako pomembno mesto v procesu oblikovanja identitete, kot pri lgb-osebah?
Da, ima. Razlika je v tem, da se mora transspolna oseba kar naprej razkrivati oziroma je – še pogosteje – avtirana. Spremembe ni mogoče narediti drugače kot z medicinsko pomočjo in te ne dobiš, če zdravniku ne poveš, da se počutiš »ujet v telesu nasprotnega spola«.
Teorija o ujetju v telesu nasprotnega spola se sliši precej arhaično. Nastala je konec devetnajstega stoletja, ko se začne razvijati psihiatrija in to, čemur danes pravimo seksologija. Je ta prispodoba sploh resničen opis občutij transseksualne osebe?
Je. Jaz sem se zagotovo tako počutil – ujetega v nekem telesu. Pravzaprav je šlo za problem duše: moja duša se ni mogla izraziti, ker je bila ujeta v nekem tujem telesu. In to je pomembno: ljudje se prepoznavamo po telesih, kako smo videti, ne po dušah, ki jih ne vidimo. Seveda se z ljudmi družimo zaradi tega, kar so, ampak identificiramo pa jih vendarle prek teles in videza. A če se vrnem k vprašanju razkritja: pri gejih in lezbijkah je pri razkritju v ospredju vprašanje seksualnosti, pri transosebah pa je to v ozadju. V ospredju je vprašanje identitete spola. Prvi coming out je zato priznanje samemu sebi, da si »ujet« v napačno telo. Šele pozneje razmišljaš o tem, kdo te seksualno privlači in ali boš s tem telesom vstopil v seksualna razmerja z drugo osebo.
V procesu spoznavanja tega »ujetja v drugo telo« veliko transspolnih oseb najprej pomisli, da so morda istospolno usmerjeni. Zakaj?
Zato ker se je lažje prepoznati v nečem, kar je relativno dobro poznano in raziskano. Obstajajo besede, ki jih poznaš. »Transseksualna terminologija« zagotovo ni tako poznana v splošni javnosti, kot so izrazi homoseksualnost, gej, lezbijka … Skozi te identifikacije transoseba lahko pojasni del tega, kar občuti. A to je le faza, ki ji kmalu sledi vprašanje: če sem gej, zakaj mi potem moje telo ni všeč? In to je bistveno težje razložiti. Kako pojasniti samemu sebi, da organ, ki ga imaš, ni tvoj? Ko to razlagam drugim ljudem, mi takoj rečejo: pa saj marsikomu kakšen organ ni všeč. Ampak jaz ne govorim o všečnosti, govorim o ne/pripadanju.
Kje si se naučil pravih besed, s katerimi lahko opišeš svoje občutke? Ko si bil star devetnajst let, informacije o transseksualnosti bržkone niso bile dostopne za vsakim vogalom.
Takrat ni bilo skoraj nobenih informacij, a v Srbiji je vendarle izšlo nekaj časopisov s članki o transseksualnosti. Vse to sem zbiral in natančno preučeval. Zdi se mi zanimivo, kako ti članki, ki so izhajali v osemdesetih, niso bili napisani tako senzacionalistično, kot jih pišejo danes. Ampak zame je bila ključna neka televizijska oddaja, ki je nikoli ne bom pozabil. To je bila ena od tistih zdravniških oddaj, ki so jo predvajali ob poznih večernih urah, od desetih do polnoči. Spomnim se, kako me je bilo strah, da kdo od domačih ne bi videl, da gledam to oddajo. Televizijo sem dal tako potiho, da sem komaj še slišal, kaj so govorili. Zapisoval sem si vse informacije, ki so jih posredovali, in zabeležil sem si imena vseh zdravnikov, ki so nastopili v oddaji, da bi z njimi lahko vzpostavil kontakt. Ker sem bil takrat star sedemnajst let, nisem imel osebne izkaznice, zato tudi nisem mogel dobiti napotnice za zdravnika, ne da bi bili o tem obveščeni moji starši. Razmišljal sem, kaj lahko storim in akcijo sem izpeljal prav po partizansko: zlomil sem si roko in tako dobil napotnico za zdravnika. Potem sem zanalašč zamudil na zdravniški pregled, tako da sem na vrsto prišel čisto zadnji. Zdravniku sem povedal, kaj me teži in ta me je napotil k psihiatru – in tako so bila vrata končno odprta.
Pred vsem tem pa o svoji transseksualnosti nisi govoril z nikomer?
Sem. Takrat sem bil sicer zelo asocialen in se nisem veliko družil z drugimi ljudmi, a v šoli sem se zaljubil v sošolko. Zame to takrat ni bil problem, ker sem sebe razumel za moškega in mi ni bilo povsem jasno, zakaj drugi iz tega delajo problem. Takrat je bila živa še moja mama, ki me je peljala k nekemu psihologu, da bi se o tem pogovorila. Njemu sem poskušal razložiti, kako se počutim, a mu vse skupaj ni bilo preveč jasno. No, ta terapevtski proces smo potem kmalu zaključili.
Proces prilagajanja si začel pri osemnajstih, pri devetnajstih si bil operiran. Kakšen je bil postopek, ki je pripeljal do operacije?
To je standardni postopek. Najprej psihiater naredi evaluacijo tvojega stanja. Ključno pri tem je, da mora dati »diagnozo«, da si transspolna oseba in da je s teboj vse v redu, kar je skregano z osnovnimi principi človekovih pravic …
… ampak taka diagnoza je potrebna, da se postopek sploh lahko začne, kajne? Transseksualnost je namreč še vedno definirana kot duševna motnja.
Res je, čeprav je to neumna definicija. Saj nas ne boli duša. Nenazadnje, duševne bolezni se ne zdravijo s kirurgijo – pri transseksualnosti pa je operacija ključna. No, ta postopek pri psihiatru je trajal vzporedno z raziskavami pri endokrinologu. Medtem mi je umrla moja mama, tako da so na pogovor poklicali samo mojega očeta …
… torej mimo staršev zgodba vendarle ni mogla iti …
Ne, ni, ampak tukaj je šlo za vprašanje podpore. Če oseba živi sama, potem gre skozi proces sama. Če živi s starši ali s partnerjem, potem so ti ljudje del procesa – transosebi naj bi nudili podporo. No, moj oče o vsem tem ni hotel ničesar slišati, kar sem tudi pričakoval.
Tranzicija je zelo naporna in človek takrat potrebuje podporo. V času tranzicije se, na primer, pojavi tako imenovana faza ogledala. To je takrat, ko oseba na svojem telesu opazi, da se nekaj spreminja. V prvih treh mesecih se skoraj nič vidnega ne spremeni, od tretjega do šestega meseca pa so že vidne spremembe. Takrat ogledalo končno postane tvoj dober prijatelj: ogleduješ si vsako najmanjšo spremembo. Vsi ljudje, ki jih poznam in so spremenili svoj spol, so v tej fazi izredno poudarjali vsako spremembo – na primer prvo dlako na obrazu – in ljudje okrog njih, bodisi starši ali partnerji, so morali te spremembe potrjevati, si jih ogledovati in tako naprej. Za ljudi okrog nas je to zelo naporno in že skoraj tečno, mi pa se takrat obnašamo kot pubertetniki. Hormoni namreč igrajo pomembno vlogo v puberteti in tako se zgodi tudi ob ponovni puberteti, ko si v procesu spreminjanja spola. Ko je meni zrasla prva dlaka, sem jo gledal ves dan. (Smeh.)
Kako te danes kliče tvoj oče?
Kristian, ker je po nekem času vseeno prišel do spoznanja, da drugače ne gre. Ampak imava zelo površen odnos. Me je pa pred leti obiskala teta iz Kanade, ki me je vztrajno naslavljala za žensko, čeprav sem imel takrat že brado, sem bil neobrit in tako naprej. Rekel sem ji, glej, ljudje tebe čudno gledajo, ne mene, ker ne vedo, koga naslavljaš. Sam s tem nisem imel težav, tako kot tudi ne s tem, da sem sebe naslavljal v moški obliki. V svoji glavi sem se tako ves čas naslavljal. Po tranziciji je bilo torej lažje, probleme sem imel pred tem, ker sem moral o sebi govoriti kot o ženski. Vem, da sem poskušal govoriti čim bolj nevtralno, kar je v naših jezikih, ki poznajo spol, zelo težko. Spomnim se, da sem govoril v nekem idiotskem arhaičnem jeziku, vse se je dogajalo v nekem čudnem slovničnem pol-času … (Smeh.) Res sem komaj čakal, da se na telefon oglasim … kot jaz. Moški.
Kako reagirajo znanci, ko jih po tranziciji prvič srečaš na ulici?
Mene se ljudje zapomnijo po mojih očeh, zapomnijo si nekakšen obris. Neštetokrat se mi je zgodilo, da so me gledali v oči, jasno je bilo, da se jim v možganih nekaj dogaja, da obstajam nekje v njihovi kartoteki, ne morejo pa ugotoviti, kdo sem. In potem gredo samo naprej po ulici. Ampak dobivam poglede, ki mi govorijo: od nekje te poznam … Sam sicer nisem spremenil mesta prebivališča, čeprav sem nekaj časa živel v tujini, sicer pa obstaja pravilo ali vsaj nekakšno priporočilo, da oseba v času tranzicije spremeni mesto bivanja. Temu se reče »real-life test« in je del psihološkega postopka, v katerem oseba poskuša živeti v spolu, v katerega se spreminja in se tako pripravlja na svoje novo življenje. No, jaz sem zamenjal prijatelje in ljudi, s katerimi se družim, nisem pa spremenil kraja bivanja.
Kakšne so tvoje izkušnje s transfobijo? Si bil po tranziciji žrtev tovrstnega nasilja?
Sam sem v Srbiji precej javna oseba: intervjuji na televiziji, v časopisih in tako naprej. Poskušam sicer, da se ne pojavljam pogosto s svojim obrazom. A ne zaradi tega, ker bi me bilo strah, pač pa zato, ker so moji prijatelji začeli dobivati grožnje, ko se je nekajkrat moj obraz pojavil na televiziji.
Ključno vprašanje je, kakšne medijske podobe se sprožijo, ko nekdo začne govoriti o transseksualnosti, kakšne asociacije so glede tega vzpostavljene v določeni kulturi. V Srbiji je prva asociacija s trans – transvestit – in kmalu za tem seksualno delo. Konkretno pri nas je prva asociacija Merlinka, ki je v javnosti najbolj poznan transvestit in ki je bil deležen grozljivih, tudi nasilnih reakcij. Žal se prepogosto transfobija izteče v smrt – tudi pri nas sta poznana dva smrtna primera. Potrebno je poudariti, da transseksualnci najpogosteje ne izberejo seksualnega dela, pač pa so v njega prisiljeni zaradi denarja, nemoči in podobno.
Po drugi strani pa je Beograd znan po tem, da imate tam precej razvito kirurgijo, povezano s spreminjanjem spola. Kako to?
To se tudi sam sprašujem. No, v Beogradu smo imeli genialnega zdravnika dr. Sava Perovića, ki je umrl pred tremi leti in je bil zagotovo pionir v tovrstnih operacijah. Bil je zdravnik in raziskovalec, ki je poskušal uresničiti svoje ideje. No, v resnici je na ljudeh izvajal eksperimente, le da ti niso vedeli za to. Perović je sodeloval tudi z ljubljanskim zdravnikom Markom Gotovino. Skupaj sta izvajala operacije. Perović je imel odlične ideje, kako oblikovati organ, kje kaj vzeti … kajti organ, ki ti ga naredijo, je narejen iz tvojega telesa, ne iz silikona. Z vsemi temi idejami in eksperimenti pa so se seveda zgodile tudi napake …
Si bil tudi ti njegov eksperiment?
Da, a tega nisem vedel. Se je pa k sreči vse dobro končalo. Meni je samo povedal, da je vse mogoče … ampak to ni res. No, eksperiment sem bil v tem, da sem po operacijah imel določene komplikacije, ki so zahtevale še vrsto novih operacij. Sicer pa se transfobija pojavlja tudi med zdravniki samimi. Vem, da so se v devetdesetih zdravniki, ki so delali operacije spola, skrivali pred svojimi kolegi. Operacije so izvajali popoldne po četrti uri, ko je bilo konec delovnega časa. Po drugi strani pa so bile te operacije kot nekakšen javen dogodek. Pri moji operaciji je bilo, na primer, prisotnih osem zdravnikov. Eden od njih se mi je naslonil na glavo in gledal, kako me operirajo. Samo še kokice so manjkale, pa bi bilo, kot da smo v kinu.
In bržkone transfobija obstaja tudi v gejevski in lezbični skupnosti …
Seveda. V Beogradu obstajajo gejevska in lezbična zbirališča, bari, v katere niso spuščali transoseb. Razlika je v tem, da geji lahko skrijejo svojo spolno usmerjenost, transosebe pa ne morejo skriti, da so trans. Če ne drugega, morajo kdaj pokazati osebne dokumente, na katerih je jasno vidno, da so se rodili v drugem spolu. Kulturološko gledano gejevska skupnost išče določen spolni organ – vem, zveni grdo, ampak … in transosebe jim tega ne moremo dati. Transmoški v gejevski skupnosti tako rekoč nimajo nobenih »šans«, ker nimajo dovolj dobrega organa. Seveda pa med transosebami obstajajo tako heteroseksualci kot homoseksualci.
Zakaj so transosebe tako pogosto žrtve nasilja?
Transosebe so najpogosteje napadene zato, ker napadalci ne morejo ugotoviti, ali je ta oseba moški ali ženska. Nedoločljivost jih iritira.
Pred kratkim sem prebiral poročilo o pravnem položaju transoseb v Evropi. Poleg tega, da v marsikateri državi sploh ne obstajajo politike, ki bi uravnavale to področje, v oči bode dejstvo, da veliko držav zahteva sterilizacijo kot pogoj za spremembo spola.
V večini držav je sterilizacija obvezna. V organizaciji Transgender Evropa, v okviru katere delujem, si prizadevamo, da bi transosebam ohranili reproduktivne organe. Ta prizadevanja so pomembna tudi s sociološkega vidika, ker se na tej točki prepletajo vprašanja, kaj je biološki, kaj družbeni spol, in kaj je družina. V ozadju vsega tega je seveda tudi vprašanje, kaj je svoboda. Ta je zagotovo omejena, če si prisiljen v sterilizacijo. V večini držav sicer ne obstajajo posebni zakoni glede tega. Gre za vprašanje zdravniških standardov in k sreči vse več zdravnikov v Evropi transosebam pušča izbiro glede reproduktivnih organov. To v praksi pomeni, da transmoški lahko zanosijo. S tem je sicer povezano vprašanje, kako so hormoni, ki so del terapije, vplivali na te organe, ampak na tem področju še ni narejeno veliko raziskav.
Se je v Srbiji mogoče dogovoriti z zdravnikom, da te ne sterilizirajo.
Zadnja informacija, ki jo imam, je, da zdravniki v tem primeru transosebam priporočajo, naj rodijo otroka, preden spremenijo spol.
Kateri spol je zapisan na tvoji osebni izkaznici?
M. Ampak pred tem je bilo Ž. To sem spremenil takoj, ko sem lahko. Glede na to, da je bilo to v času vojne, je stvar potekala relativno hitro. A ker niso imeli nobene pravne podlage za tako spremembo, so si domislili svojo birokratsko rešitev: spremenili so dokumente, češ da je bila na izvornih dokumentih narejena napaka. Šlo je torej za popravo napake.
V Srbiji osebne izkaznice torej niso problem?
Pri nas je možna sprememba imena, emša in oznake spola na osebni izkaznici šele po spremembi spola. Za to potrebuješ dokazilo, ki ti ga napiše zdravnik. Z njimi smo se zdaj dogovorili, da to potrdilo izdajo takoj, ko se začne operativni postopek, ki ima več korakov, kar pomeni, da oseba hkrati lahko začne tudi s pravno spremembo. Sicer pa si prizadevamo, da bi bila pravna sprememba možna takoj, ko posameznik pride k psihiatru. Posameznik se namreč lahko že oblači v skladu z nasprotnim spolom, na osebni izkaznici pa ima še vedno svoje stare podatke. Pomislite, kako je, ko vas ustavi policist in zahteva vozniško dovoljenje.
Kaj pa se dogaja na evropski ravni. Kaj je na politični agendi Trangender Europe, prve evropske trans organizacije?
Vzpostavljamo mrežotrans oseb po vsej Evropi in širše. Hkrati pa beležimo tudi nasilje nad transosebami, umore itd. Številke umorov so, žal, zelo velike. Eden od ciljev organizacije pa je seveda tudi vzpostavljanje večje zavesti o obstoju transosebe. S tem področjem je povezanih tudi kup pravnih vprašanj – od zaposlovanja do statusa starša in partnerja, če si pred operacijo poročen ali imaš otroke, vprašanje dedovanja, vdovske pokojnine in tako naprej. Čisto konkretno si trenutno prizadevamo, da bi bilo po vseh evropskih državah mogoče spremeniti osebne dokumente. To zaenkrat ni mogoče povsod. In tudi tam, kjer je, ni nujno regulirano. V Beogradu, na primer, dokumente lahko spremeniš v petnajstih dneh, na severu Srbije v Subotici v dvanajstih dneh, na jugu Srbije pa v šestih mesecih. Tudi to je problem. Če hočeš dobiti zaposlitev, potrebuješ dokumente. Jaz sem, recimo, brez težav spremenil dokumente, moji kolegici na jugu Srbije pa so pred dvema letoma pred spremembo dokumentov zmerili genitalije … Uradnica na občini je zahtevala, da gre na sodno medicino, kjer so ji zmerili genitalije, čeprav je s seboj imela celotno medicinsko dokumentacijo, ki je potrebna za spremembo dokumentov. In ta punca je seveda vse to naredila, ker ni vedela, da je to kršitev človekovih pravic in da ji tega ni potrebno storiti. Transosebe doživljajo najrazličnejše stvari: od tega, da uradnik, ki mu prineseš papirje, na glas pred vsemi reče: a vi boste pa spremenili dokumente, ker ste spremenili spol … do tega, da uradnica komaj zadržuje smeh, ko ji prinesete zahtevo za spremembo dokumentov.
