Intervju: Dr. Marina Gržinić

Ne vrtimo se v krogu, vrtimo se nazaj

Foto: Nada Žgank/Memento

Marina Gržinić je doktorica filozofije, raziskovalka na ZRC SAZU, kritičarka, kuratorka, profesorica na dunajski Akademiji za likovno umetnosti … in, kot so ji nekoč rekli, militantna video delavka. Že od začetka osemdesetih je namreč video – poleg znanstvene produkcije – njen najpomembnejši izrazni jezik. In prav njen zadnji dokumentarni film Razmerja o 25. letnici Škuc LL, ki ga je pripravila skupaj z Aino Šmid in Zvonko Simčič, je bil izhodišče za najin pogovor.

Grzinic 600

Najino prvo srečanje sva morala odpovedati, med drugim tudi zaradi tega, ker je bila za tisti dan napovedana Druga vseslovenska vstaja, ki sva se je oba želela udeležiti. Ali v teh vstajah vidite potencial politične reformacije v Sloveniji? Verjetno že, sicer se jih ne bi udeleževali … ali pa ste vendarle morda skeptični?

Konec je pravljice o samostojni Sloveniji kot oazi demokracije in blaginje. Imamo turbo oropano realnost, v kateri so izginile skorajda vse socialne in ekonomske pravice, manjšini (tistim, ki jih je sistem naredil za manjšine) pa je večina odvzela pravice kar na referendumih. Zadnja sramota je Družinski zakonik. Enostavno rečeno: obstaja zgodovina te velike zgodbe o fašizaciji neoliberalne slovenske države, če si sposodim ta zgodovinski pojem za opis procesov diskriminacije, rasizma, razlaščanja. Prav refleksija te zgodovine mora biti vgrajena v osnovi sedanjih emancipacijskih zahtev. Hočem reči: strinjam se, da te naše kriminalce-politike in ostalo kohorto zapremo v zapor in ne le da jih zamenjamo. A naše emancipacijske zahteve ne morejo biti zavite v retoriko nacionalne države in v njeno patriarhalno in rasistično matrico. Še posebej to sklicevanje na moralo nima nobenega smisla. Kapital nima morale, oblast nima morale, cerkev nima morale – vsem trem gre za oblast, deregulacijo, razlaščanje in nenehno politiko diskriminacije. Nacionalna država je danes le neoliberalna, kapitalistična, rasistična struktura, ki nenehno diskriminira in marginalizira vse tiste, za katere meni, da so »drugi« – kot so to izbrisani, migranti, LGBTQI populacija. Resnica pa je, da se ta produkcija drugega (rasizem) nikoli ne ustavi, in da ko ni več »drugih«, na vrsto pridejo »naši«. Prav to se dogaja zdaj: na vrsti ni samo delavska scena, na vrsto je prišel tudi srednji razred. Toda to se ni zgodilo čez noč, ta proces traja že dobrih dvajset let. Lahko ga opišem v urbanem slengu aktivistične teorije: gre za proces, ki je spremenil nekdanji javni socialni sistem v zasebno neoliberalno retorto, ki rabi le še poceni prekarno delovno silo, tako poceni, da jo niti plačati ni treba več. To je proces spremembe blaginje (welfare) le še v delovno silo (workfare), ki je vse bolj gola in bosa. Tako da je odgovor z naše strani jasen: boj (warfare)! Boj za pravice, enakost in drugačen socialni sistem, ampak tega ni brez refleksije zgodovine.

Islandci, ki so pred časom prav tako protestirali v t. i. kuhinjski revoluciji, pravijo, da moramo vztrajati. Ampak njihova politična kultura (in tudi zgodovina) sta vendarle drugačni od naše …

Ne verjamem, da nam lahko značaj pri tem pomaga. Prej nam lahko pomaga analiza matric moči, ki nenehno reproducirajo sisteme diskriminacije, izkoriščanja. Če vemo, da je krščansko-heteronormativna logika v srcu zahodnega kapitalizma, ki se je reproduciral s pomočjo brutalnega kolonializma in se potemtakem še globoko »zlizal« s fašizmom in nacizmom, potem ne preseneča, da so postopki nespoštovanja osnovnih človekovih pravic, skorajda naturalizirani v nacionalnih identitetah. Pred kratkim so Francozi množično protestirali proti predsedniku Hollandu: »V Parizu več sto tisoč protestnikov proti istospolnim porokam«. Čeprav naj bi bila velika razlika med Francozi in Slovenci, Slovence naj bi namreč domnevno desetletja kolonizirani, Francozi pa so, nasprotno, znani kot kolonizatorji, vidimo, da smo si še kako podobni, ko gre za teptanje osnovnih pravic. Ni čudno, da so nas tako odprtih rok sprejeli v EU.

Ko sem bral pogovor z organizatorjem islandskih protestov, igralcem Hörðurjem Torfasonom, me je posebej vznemiril podatek iz njegove biografije: Torfason je namreč gej, ki je prvi na Islandiji v sedemdesetih letih javno spregovoril o svoji spolni usmerjenosti in zahteval enake pravice za homoseksualce. Je zgolj naključje, da je nekdo s tako izkušnjo organiziral revolucijo? Hočem reči: je prav v marginaliziranih identitetah skrit potencial za družbene spremembe – bolj kot v vseh drugih?

Strinjam se, da če imaš v svoje življenje vtkano izkušnjo diskriminacije, pa naj si v Gani ali v Franciji ali v Sloveniji, to lahko pomaga v procesu politično praktičnega boja. Čeprav to ni garant (spomnimo se homokonzerv, kot bi rekla Nataša Velikonja), je to vendarle ena od možnosti oblikovanja in vztrajanja na emancipatoričnem procesu (ki mu gre za enakost, če je emancipatoričen), in ki ne bo klonil pod zahtevami nacionalnih interesov. Čeprav se moramo zavedati, da današnji kapitalizem neguje (socialno) politiko, gre tej le za discipliniranje sub-alternih pozicij. Njena tendenca je revolucija, a le taka, kot jo je poimenoval Gramsci: pasivna revolucija, saj je politika neoliberalnega kapitalizma klientelistična in korporativistična.

Je torej Foucault imel prav, ko je malo pred svojo smrtjo trdil, da homoseksualnost ni »oblika želje«, pač pa nekaj, kar si je »vredno želeti«? Hotel je reči, da je prav v izkušnji homoseksualnosti skrit potencial za množenje različnih načinov bivanja, za iskanje alternativnih možnosti življenja …

Odgovorila bom z zgodbo. Pred enim tednom sem na Dunaju gledala odličen dokumentarni film Rose von Praunheima Trilogija o aidsu iz leta 1990. To trilogijo je Praunheim naredil v devetdestih letih prejšnjega stoletja v New Yorku ter orisal samo-konstitituiranje gejevske NGO scene v boju prosti aidsu. Film pokaže, da je veliko gejev umrlo prav zaradi povsem homofobne scene v ZDA, ki je omogočila, da so institucije in njeni predstavniki več let zadrževali informacijo, da bi takojšnja uporaba kondomov rešila veliko gejev v prvem valu aids-morije. Film sem gledala v okviru razstavnega projekta z naslovom Aids kot oblika govermentalnosti. Projekt sta organizirala umetnika Ivan Jurica in Miltiadis Gerothanasis, ki sta želela pokazati na težo te bolezni v novih oblikah regulacije in diskriminacije gejevske populacije – ta se je danes spremenila vzdolž geopolitične delitve sveta. Stanje glede aidsa v Evropi ali Afriki je danes, na primer, diametralno nasprotno. Hočem reči, da se je prav znotraj homoseksualne scene same razvil celoten sistem boja proti tej bolezni za pravico ne le preživeti, ampak tudi živeti svoje življenje.

Vas potem preseneča dejstvo, da je dvajset, trideset let po Foucaultovem pričakovanju, da bo gejevska in lezbična skupnost skreirala nove oblike skupnega bivanja in pobegnila patriarhalnim normam, ostala bolj ali manj samo še borba za vstop v institucijo, ki jo poznamo prav iz te kulture: v zakonsko zvezo?

Menim, da gre za različne oblike boja in strateške odločitve. V luči enakosti, ki je za mene aksiom, v luči egalitarnosti, ne manj in ne več, pač pa za vse enake možnosti in pravice (in potem šele skupaj več), menim, da je treba v Sloveniji in posebej v nekdanji vzhodni Evropi zahtevati prav vse, kar je drugim tako rekoč »podarjeno«, ker jih sistem vidi kot mesto lastne »naravne« reprodukcije. To pa je reprodukcija patriarhalno-krščanske-heteroseksualne matrice, ki je rasistična matrica.

Kako ste spremljali razpravo o Družinskem zakoniku? Kaj po vašem pomeni zavrnitev tega zakona za slovensko družbo – in, nenazadnje, tudi širše: za prostor postsocialističnih družb vzhodne Evrope?

Razprava o Družinskem zakoniku je bila katastrofalna, politične igrice v ozadju zakonika pa ostudne. A zakonik prihaja na koncu zgodovine o tej državi, ki je ena od bolj homofobnih, rasističnih, šovinističnih zgodovin v Evropi. To, kar se je dogajalo v teh dvajsetih letih, ni samo razpad sistema, ampak – kar je še bolj grozljivo – oblikovanje povsem desnega populističnega diskurza, pri čemer so množični mediji odigrali poglavitno vlogo. Sedaj se aktivi novinarjev zbujajo iz zimskega spanca in protestirajo, ko pa so imeli možnost, recimo, oblikovali javni diskurz, predstavljati emancipativno politiko, so povsem zatajili. Temu so roko podale tudi številne državne kulturne institucije in neoliberalna politika znanja v šolstvu. Očitno je namreč, da je velika večina mladih ali apolitična ali homofobna. Slogan zadnje Parade ponosa »Naprej v srednji vek« je odlično povzel bistvo dogajanja okrog Družinskega zakonika.

Če primerjate družbo in čas, ko se je zgodil Družinski zakonik, z zgodnjimi osemdesetimi, ko ste delovali v novih družbenih gibanjih, tudi v gejevskem gibanju – med drugim ste uredili drugo številko Viksa o homoseksualnosti in kulturi – in ste vprašanje homoseksualnosti šele odpirali v kulturnem in političnem smislu: kako različni sta bili ti dve družbi? Vidite napredek … ali se stvari vrtijo v krogu?

V tistem času so se zadeve začele in so imele glede na zgodovinski kontekst pot naprej. Danes se mi zdi, da se sploh ne vrtimo v krogu, ampak da se vrtimo nazaj, na delu je velika regresija. Vse bolj se kaže, da imamo dva procesa glede privatizacije zgodovine: eden je proces izničenja, drugi pa praznjenja. Ta dva procesa nista enaka. Eden briše zgodovino, drugi pa jo spreminja v neko vrsto prazne retorike emancipatorne politike.

V osemdesetih ste se začeli ukvarjati z videom. Kaj vas je tako pritegnilo, da je video postal vaš ključni medij umetniškega izražanja?

Ukvarjanje z videom je bilo v povezavi z neko možnostjo politizacije socialnega, in ne z neko prazno estetsko gesto umetnosti; javni prostor je namreč pripadal politiki, a je bil ta v resnici povsem depolitiziran. V tem kontekstu se socialistična kultura pojavi kot možnost politično-teoretične intervencije. Post-socializem je zares radikalno realiziral formulo, da je postmodernizem predvsem politika kot kulturna matrica. Paradoks je, da smo to matrico razvili v socializmu veliko bolj kot v kapitalizmu. Alterscena je torej odprla možnost množične kulture in prihod subkulturnih izrazov. Video, ki se je vezal na pop in rokenrol, je tako postal pravšnji medij za nove zahteve, kajti prav tedaj se je praksa (umetniškega) videa razdelila na dvoje: na eni strani smo imeli visoko estetizirani, a povsem prazni modernizem, na drugi strani pa radikalni, trash postmodernizem. Ta slednji je bil kot subkulturni in trash predhodnik nečesa, kar Giorgio Agamben danes imenuje profano. Razredni boj, kritika meščanske ideologije in profano so se lepo združili v najinih video delih; z Aino Šmid, s katero sva začeli delati video leta 1982 in to še danes počneva, sva bili tedaj »militantni video delavki«, to pa je nekako tako kot »sex worker« (smeh).

Kaj je takrat pomenilo biti ženska v video umetnosti?

Ker sem se skorajda »vse« naučila iz gejevske scene, v smislu pogleda na umetnost, identitetne prakse in politične pozicije, se s tem vprašanjem nisem ukvarjala. Najin prvi coming out v videu z Aino je bil namreč politična lezbična pozicija ali, natančneje, preden sem se ukvarjala z ženskostjo (če sem se sploh kdajkoli), sem bila transvestit. In ker smo nenehno konstruirali naše like, je ta izhajal iz mešanice filmskih pozicij pri Warholu in Praunheimu. Vse to sem pozneje definirala v povezavi na Beatrice Preciado kot neko situacijo, ki se je umestila med konceptom »ženskosti« v gejevski sceni in konceptom »moškosti« v queerovskem kontekstu.

Kakšne politične potenciale je imela video umetnost ob svojem nastanku in kakšne ima danes, ko je možno kratek film narediti s kamero na mobitelu?

Danes vsak lahko naredi video in to je odlično, še posebej, če si na pravem mestu in si zmožen, recimo, posneti neko situacijo nezaslišanega obrata – od revolucionarne zahteve do brutalnega kršenja pravic – in to objaviš. Video drugega vala, ki smo ga začeli leta 1982, je bil video, ki mu je šlo za subverzijo same prakse modernističnega videa in njegovih premis. Vedno me je zanimala le politika umetnosti.

Če se lahko še malo vračam v preteklost, potem naj omenim, da ste bili nekoč tudi članica punk benda in to je bil verjetno vaš vstop v alter kulturo. Je punk mrtev? (Vem, vem, punk’s not dead … smeh.)

O, da, punk je bil zadnje veliko subkulturno gibanje, super pomembno, kratko, a udarno. Samo če se spomnim pesmi »God Save the Queen« in »Her fascist regime« angleške skupine Sex Pistols … Leta 1977 je niso hoteli predvajati … recimo BBC. Bila sem članica prvega ženskega benda v ex-Jugi: Racija v kliniki Mercator, z Aino, Rotijo in drugimi smo pele in igrale. Punk je mrtev! A reperska scena živi, v ex-Jugi je nekaj odličnih primerov, recimo Edo Maajka.

Ko sva ravno pri alter kulturi: kar nekaj vidnih ustvarjalcev in ustvarjalk alter kulture je v osemdesetih prišlo s Hrvaške – predvsem iz Pulja in z Reke – na študij v Ljubljano: Aldo in Dario iz Borghesie, pa Neven Korda in nenazadnje vi … in vsi ste v Ljubljani postali ključni element te scene. Kaj je bilo v Ljubljani osemdesetih tako privlačnega? So to isti razlogi, zaradi katerih so se tu razvila nova družbena gibanja in se je tu, nenazadnje, zgodil prvi coming out lgbt-skupnosti v vzhodni Evropi?

V Ljubljani ni bilo nič privlačnega. Sem sem prišla prav zato, ker nisem poznala nikogar, nič nisem vedela o Sloveniji, in prav tako nisem razumela niti ene slovenske besede. Kot italijanska manjšina smo tudi na Hrvaškem uporabljali le italijanščino in pika. Le zaradi šole se potem naučiš ostalih jezikov in teh je bilo kar nekaj. Zakaj sem prišla v Ljubljano? Želela sem se izviti iz zatohle domačnosti mesta, v katerem sem živela, in, kot so peli reški punkerji, je to veljalo bolj ali manj za vsa mesta v ex-Jugi, morda za Reko malo bolj (smeh): prljavi grad! V Ljubljani sem takoj padla v sceno, vpisala FSPN (danes FDV), sledila je zasedba Erjavčeve in potem galerija ŠKUC, ostalo pa se danes sliši le kot pravljica za lahko noč. Ali, kot je to odlično opisala Nataša Sukič v filmu Razmerja: »Naenkrat si kot na drugem planetu«.

Ob 25. letnici lezbične sekcije Škuc LL ste skupaj z Aino Šmid in Zvonko Simčič posneli dokumentarni film Razmerja, ki zgodovinsko orisuje nastanek lezbičnega gibanja v Sloveniji in nato tudi širše. Ste imeli pred začetkom pripravljanja dokumentarnega filma kakšne pomisleke, da je takšno zgodovino težko zabeležiti, ker imajo različni akterji in akterke najverjetneje različna razumevanja zgodovine tovrstnega aktivizma in različne ideje. Komu in na kakšen način pripisati »zasluge za narod«?

Takole bom rekla: že dolgo časa sem premišljevala, da bi naredila čisto političen film o tem, kar se je dogajalo teh zadnjih 30 let. A političen film lahko narediš le, če se vprašaš o političnem subjektu: kdo je tisti ali tiste, ki so v nekem prostoru izpisale potek boja za emancipacijo? Odgovor je enostaven: lezbična scena v figuri jedra sekcije LL. Obletnica je omogočila prav to, da zadeve zakoličim v tej perspektivi in da se lotim dela.

Kako ste se lotili dela – kot razumem brez finančne podpore? Koliko je v televizijskih in drugih arhivih sploh ohranjenega video gradiva o začetkih gibanja iz osemdesetih?

Ni šlo za neko univerzalizacijo, pač pa natančno trasiranje procesa nenehnega razlaščanja in z druge strani moči odpora in upora. Od arhivov sem uporabila to, kar sem naredila kot VHS videoprojekt »Zgodovina Galerije Škuc« v obdobju 1980–88. V filmu nam je šlo v prvi vrsti tako rekoč za oblikovanje novega arhiva, za na novo nastali govoreči arhivski material.

Meni osebno je bil seveda najbolj zanimiv prvi del filma, ki prikazuje tisti del zgodovine, katerega del sam nisem bil … Vendar pa ste v drugi polovici filma fokus obrnili stran od linearnega prikaza zgodovine Škuc LL. Posegli ste še v druge republike nekdanje Jugoslavije, prikazali posnetke z zadnje Parade ponosa v Ljubljani in podobno. Zakaj?

Če hočeš imeti v filmu procese fašizacije, matrico oblasti in nasilja, ki sloni na perverzni relaciji med oblastjo in kapitalom, krščanstvom in heteroseksualnostjo, ni boljšega »merila« kot so parade ponosa. Koncentracija nasilja, sovraštva ali zapustitve s strani institucij in aparatov države je tako grozljivo »popolna«, da me je vsakič, ko gledam film, sram, da živim v taki državi. Po drugi strani pa je to naš prvi film v nekdanji Jugoslaviji o lezbični sceni, zato smo hotele, da bi vseboval vsa ta prelomna temna mesta.

Kaj vas je ob pripravi tega filma fasciniralo – v negativnem ali pozitivnem smislu – v smislu gradiva, ki ste ga iskali ali na novo posneli?

Fascinirala me je artikuliranost vseh teh pozicij. Veš, da je ta artikuliranost še kako prisotna, ker jo bereš in ji slediš, a vendarle vsako akterko postaviš pred kamero z najbolj širokim spektrom vprašanj, ki so bila za vsako skrbno pripravljena, in si znova fasciniran, ko vidiš, kaj je to politična artikulacija, ki se nenekno kontekstualizira, kaj je to lezbična želja v svoji politični širini. Vedno me fascinira rekonstrukcija lastne zgodovine in zgodovine gibanja tako rekoč v živo, v kamero, v obraz gledalca.

Na tiskovni konferenci ob 25. letnici Škuc LL ste dejali, da ste za dokumentaren film posneli veliko novega gradiva – predvsem intervjuje z akterkami gibanja – in da bi si ti posnetki v celoti zaslužili tudi kakšen prikaz v javnosti. Lahko računamo na to?

Da, obstaja 15 ur materiala. Gre za intervjuje po točno določenih vprašanjih, ki so shranjeni kot velik arhiv, ki čaka na predstavitev v tej svoji needitirani obliki, ker so bili pogovori tudi tako zastavljeni in vodeni, vsak v kosu.

Je dokumentaren film že na poti po različnih festivalih? Kakšni so odzivi?

Na vzhodu, v nekdanji vzhodni Evropi (Pančevo, Novi Sad, Skopje, Sofija) so odzivi odlični, film se trenutno predvaja na Dunaju, ima tri ponovitve in so ga sprejeli dobro. Ogromno je komentarjev na film, čisto zadnji je ta, da zelo dobro funkcionira v povezavi z že omenjenim filmom o aidsu R. V. Praunheima. Film je namreč vključen v razstavo o aidsu na Dunaju, o čemer sem govorila že prej. Menim pa, da je za zahod film vendarle preveč političen. Morda bo usoda našega filma podobna ameriškemu filmu Rojena v plamenih Lizzie Borden iz leta 1983. Dolgo niso vedeli, kaj bi z njim počeli, ker je predstavljal intervencijo radikalne črnske lezbične scene v rasno in klasno razklani Ameriki.

Je bila ta celotna zgodba priprave dokumentarnega filma, proslavljanje 25-letnice gibanja itd. inspiracija še za kakšen vaš prihodnji projekt? Čemu se posvečate zdaj?

Zdaj bolj ali manj skušamo dobiti kakršenkoli denar za Zvonko in Aino, jaz imam službo. Onidve sta umetnici s statusom. Želela bi narediti film, s katerim bi analizirala zdajšnji razkroj slovenske kapitalistične družbe, fiasko množičnih medijev, fiasko nacionalne države, in strukturalni rasizem. V takem kontekstu je »doma« LGBTQI scena.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Torch Song Trilogy

GLEDALIŠČE Režija: Mark Winstanley Besedilo: Harvey Fierstein Igrajo: The Queen’s English Theatre...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja