ZADNJA STRAN
Najbolj razburljiv del letošnje parade je bilo poljubljanje gejevskih in lezbičnih parov pred parlamentom po vzoru podobnih queer akcij po svetu. S tem smo udeleženke in udeleženci dobesedno stopili izza štirih sten, kamor nas javnost poriva (»nič nimam proti, ampak ne pred mojimi očmi«) in si vzeli del javnega prostora, ki nam pripada. Nekateri – žal tudi lgbtjevci – so akcijo komentirali kot nepotrebno provociranje. Cilj je bil očitno dosežen. Že zdavnaj je namreč dovolj všečnosti in prilagajanja za vsako ceno: želeli smo provocirati! In si vzeti nazaj vse tiste poljube, ki smo jih morali zatajiti ali prikriti ob slovesih na železniških postajah, ob snidenjih pred Prešernovim spomenikom, ob sprehodih po starem delu mesta …
Akcija je sprožila reakcijo. Najstniki, ki svojo »moškost« dokazujejo s tem, da prebutajo pedre, so zahtevali javni prostor nazaj. Pretepli so štiri fante – za te vemo. Morda jih je bilo več. Butanje po pedrih (fizično in verbalno) postaja nacionalni šport, ki ga legitimira govor s prižnic in političnih odrov.
Homofobi, vi kar tolcite! Z vsakim udarcem nam dajete novo energijo za to, kar počnemo. Vi kar butajte po naših pedrskih glavah, ne boste nas ustavili. Udarci več povedo o vas, kot o nas. Vi kar zahrbtno razbijajte po naših gobcih. S še večjim zanosom se bomo s svojimi fanti sprehajali po ulicah. Jih držali za roko. Jih poljubili vam v brk. Vam pomahali s svojo pedrsko ročico, da vam bo zavrela kri in boste stekli proti nam. Ko boste udarjali po nas, boste krepili našo vero v sebe. Naš ponos.
Peder ne pozebe.
