Noč pred odhodom nisem spal, da sem lahko v miru spakiral in pripravil dva cedeja z raznimi mp3 komadi, saj smo vedeli, da bo vožnja z najetim avtom po severovzhodni obali Avstralije dokaj dolga. Nazadnje ugotovimo, da avtoradio ne predvaja mp3-jev. Tako so odpadli vsi načrti o arijah v orjaškem špičaku na strehi avtomobila, skupinsko prepevanje evrosongovskih štanc in tako naprej. Smo pa zato redno izvedeli, kje so poplave, kje jih še ni in katere ceste so že odprte. Tudi to nekaj šteje. Pa pojdimo po vrsti.
Po treh poletih, osmih filmih, slastnih obrokih, pridobljeno in pregnano vročino vašega na klimo občutljivega potopisca ter številu dni oz. ur v zraku, ki ga lahko izračuna samo doktor matematike, smo štirje sovražniki ljubljanske zime prileteli v vroči Brisbane. Brisbane je sicer glavno mesto Queenslanda, ampak to naj vas ne zavede. Vsaj ne v gejevskem smislu; to ni nobena »dežela kraljic«. Provinca je le provinca. Najzanimivejši element v tem oziru je bil falični mlin (ki je najstarejša zgradba v mestu, bla bla bla …), zraven katerega je bil naš hotel. Od ne ravno številnih GLBT lokalov, ki so bili odprti, smo se morali zadovoljiti z zakotno luknjo, katere klientela je bila dejansko videti z drugega planeta. Razni čudaki v napol odpetih srajcah (po možnosti z gumbom v eni luknji prenizko), jaknah iz skaja, raztrganih kavbojkah in obvezno čeških frizurah à la Jason Donavan so se zbirali zunaj, vreščali kot srake in se kar tako smejali samim sebi, da bi nase naredili vtis. Super. Rdeči čeveljci so me odpeljali le v vzporeden svet, kjer je vse kot doma, le da je na glavo obrnjeno. Svetla stran lokala so bili WC-ji, kjer je vsak pisoar imel pripadajoč okrogel akvarij (ne, res), da so lahko pijane tetke med lulanjem oponašale ribice in razgibavale usta. Zakon!
Avstralska obala
Severovzhodna avstralska obala je lepa. Baje. Belih plaž in sinjega morja smo videli bolj malo, ker je vsak kraj, v katerega smo bili namenjeni, poplavilo dan ali dva preden smo tja prišli, zato so bile plaže blatne in drevesa so veselo rasla iz vode. V deževni sezoni je pač tako. Dobra stran poplav in dežja je to, da je bilo vse zeleno in cvetoče, saj je sicer vse golo ali celo požgano. Tudi kraje, ki smo jih zapustili, je naslednji dan močno zalilo ali celo poplavilo. Po poti in med postanki pa nas je spremljalo sonce. Karma karma karma Chameleon … No, kakorkoli že, manjša naselja so zanemarljiva (res pa je, da povsod dobiš kavo za s sabo – zelo »seks v mestu«), kliše, da so Avstralci sila vljudni, pa vsekakor drži. Ponekod naletiš na tipično »McDonald’s« prijaznost, na splošno pa je njihova gostoljubnost čisto pristna. Cene so primerljive z našimi. Izjemoma smo se v majcenem Ayru najedli za 6 AUD (3,6 EUR).
Obalna mesteca so namenjena predvsem počitnikovanju in razen razgibanega Airlie Beacha smo na nočno življenje morali počakati kar nekaj dni. Kar pa je pomenilo več časa za branje in počitek ter jutranje sprehode po plaži. Če bi mi kdo rekel, da bom ob šestih zjutraj srkal latte ob slastni limonovi piti in se sprehajal po hladni mivki ob sončnem vzhodu, bi mu verjetno rekel, da je padel na glavo. Ampak temu se enostavno ne moreš upreti (pa tudi usekan bi bil, če ne bi izkoristil jutranjih ur, ko vročina še ni ubijalska) – sploh v idiličnih krajih, kot sta Townsville (s pomirjujočim Seagulls Resortom in njegovim notranjim rajskim vrtom) in Mission Beach (s Castaway Resortom s pogledom na plažo, od katere ga ločuje par deset metrov široka tratica s palmami). Tudi hrana v teh mestecih je prava poezija, je pa res, da so dobre restavracije malce dražje.
Zadnje tri dni na severu smo preživeli v Cairnsu, v trosobnem apartmaju (in hvala bogu za mobilne telefone). Tu smo obiskali Green Island ob koralnem grebenu (snorkljanje, ladjica s steklenim dnom, pol-podmornica, bife na ladji … zelo naporno). Ploha ob povratku na kopno me je prisilila v šoping, zvečer pa smo se ohladili s pivom v nadvse prikupnem gejevskem baru, da smo se počasi lahko pripravili na vrnitev v normalno življenje, ki nas je čakalo v južnem Sydneyju. Poslovili smo se od avta, se spokali na letalo in preden smo lahko rekli Mardi Gras, smo že bili v veličastni metropoli, ki je že dobre tri tedne proslavljala GLBT ponos.
Sydney
Prvo neprijetno presenečenje v Sydneyju je bilo to, da so nama (bržkone zaradi navala ljudi, ki so prišli v Sydney zaradi zaključne parade) zamenjali sobo. V bistvu nadgradili. Morala sva v 23. nadstropje. Seveda sem sočustvoval s prijateljema, ki sta morala ostati v bednem šestem nadstropju, ampak edina razlika je bila v tem, da sva midva imela velik LCD televizor. Prava reč. No, ja, in prelep pogled na mesto. In ja, Sydney je dejansko očarljivo velemesto, kjer pride pregovorna prijaznost Avstralcev dejansko do izraza. V zraku je občutiti neverjetno sproščenost, ljudje radi pomagajo (po paradi se je neka pijana ženskica valjala po – celih treh – stopnicah ob hotelskem vhodu in mimoidoči par ji je zakričal, če slučajno potrebuje pomoč; pri nas bi prehodili tri vzporedne ulice, da bi se ji le izognili), predvsem pa sta me šokirala dva nerazložljiva dogodka. Na poti od hotela do Oxford Streeta, kjer je potekala parada, smo pri prehodu za pešce čakali na zeleno, ko nam je nenadoma nek taksist veselo in brez kakršnegakoli sarkazma zakričal: »Happy Mardi Gras!« in zavil v edino za promet odprto cesto v okolici. Halo? Ko sva se s fantom ob 6h zjutraj vračala z zaključnega žura, pa nam je voznik (brezplačnega!) avtobusa, ki nas je pripeljal do še vedno živahnega centra, nasmejano in čisto iskreno zaželel še veliko zabave in prijeten preostanek večera (!). Pomislil sem na naše voznike, ki čemerno dežurajo za novo leto, in nekaj časa razmišljal, ali naj zaprosim za avstralsko državljanstvo.
Kdor si privošči vsaj en teden Sydneyja, mora – poleg Oxford Streeta in opere – obvezno izpolniti vsaj naslednje pogoje: izlet po zalivu z ladjo v spremstvu enkratne vodičke (ki vam bo povedala, kje živi Nicole Kidman, koliko je dala za hišo in kakšne barve je njen toaletni papir, predvsem pa, kje so nudistične plaže); Sydney Tower (305 metrov visoki stolp s pogledom na mesto okrog in okrog ter dvoranico s 3D predstavitvijo Avstralije, ki se niti slučajno ne more primerjati z našim XpandDom); akvarij in živalski vrt (Pravijo. Mi smo se med kenguruji in koalami sprehajali že v Billabong Parku na severu, zato smo tistih pet ur raje izbirali nove kavbojke) in večerjo v kvazi-španski restavraciji na spodnjem Oxford Streetu (v bistvu nekje za vogalom, ampak tabla z menijem je na Oxfordu, boste že našli). Dopust pa bo seveda popoln in nepozaben, če vam uspe biti v Sydneyju v času Mardi Grasa.
Mardi Gras
| Prvi gejevski in lezbični Mardi Gras je potekal 24. junija 1978 kot protest proti prepovedi homoseksualnosti. Oblasti so preklicale dovoljenje za demonstracijo in po posredovanju policije je prišlo do več kot 50 aretacij, toda večino ovadb so kasneje umaknili. Ker je Sydney Morning Herald objavil imena aretiranih oseb, jih je veliko izgubilo službo, saj je bila homoseksualnost v Novem Južnem Walesu do leta 1984 še vedno protizakonita. V naslednjih letih se je Mardi Gras temeljito razvil in od leta 1981 se odvija v februarju. Dogodka se iz leta v leto udeleži več ljudi iz različnih skupnosti. Prva je homoseksualnost legalizirala Južna Avstralija leta 1972, zadnja pa Tasmanija leta 1997. Danes vse države in teritoriji priznavajo istospolno partnerstvo (vendar ne z vsemi pravicami, ki jih imajo heteroseksualni pari), posvojitev pa je homoseksualnim parom dovoljena v Zahodni Avstraliji in Avstralskem glavnem teritoriju. Zadnjih 20 let se številne aktivistične organizacije zavzemajo za enakopravnost homoseksualnosti in avstralske države so med drugim sprejele različne zakone in amandmaje, ki prepovedujejo diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. |
Gejevski in lezbični Mardi Gras danes velja za enega najpomembnejših dogodkov v Avstraliji in na splošno so Avstralci nanj tudi res ponosni. To ni enodnevna veselica, ampak pravi pravcati festival, ki traja en mesec in zajema številne prireditve, razstave, koncerte in podobne dogodke. Za vse, ki ne pridejo na Oxford Street dovolj zgodaj, da bi bili v prvi vrsti, ni neumno, če imajo s seboj plastične zaboje za pivo ali stolčke, če hočejo kaj videti. Tridesetletnico veselega dogodka je obeležilo 150 skupin, ki so se pred 300.000-glavo množico zvrstile za fantastičnimi Dykes on Bikes in skoraj 200 veterani prvega Mardi Grasa, ki jim danes ni več treba skrbeti, da jih bo policija aretirala. Nasprotno, predstavniki policije in oboroženih sil so prav tako korakali v paradi, z gejevskimi in lezbičnimi družinami in njihovimi otroki, predstavniki cerkve (ki so se tako simbolično opravičili za diskriminacijo gejev in lezbijk) in verskih organizacij. Najbolj občuten aplavz pa sta požela Craig Gee in Shane Brennan, ki sta bila nekaj mesecev prej žrtvi surovega napada, ko sta ravno na Oxford Streetu zapuščala lokal. Napadalci so Craigovi mami z njegovega telefona poslali SMS, da so ubili njenega sina pedra. Zaradi poškodb, ki jih je utrpel, je moral Craig prestati več kirurških posegov. Pred napadom njegova starša nista vedela, da je gej, in sta z njim prekinila stik. In ko sta zdaj Craig in Shane z roko v roki stopala med navdušeno množico, ki ju je oblivala z resnično ganljivo toplino, je mladi par dokazal pravo moč človeškega duha in pravi pomen družine. Njuna je bila tisti večer zavidljivo velika. In polna ljubezni.
