Demokratična enoglasnost brezumja in sovraštva

PODTEMA

Analiza diskurza javne predstavitve mnenj o predlogu Družinskega zakonika

Z odprtjem vrat širši javnosti je parlament 12. oktobra ponovno izpolnil svoje poslanstvo ohranjanja demokratičnih načel Republike Slovenije, ki vsakemu državljanu in državljanki dajejo možnost vplivanja na oblikovanje politične realnosti. Ta dan je namreč potekala javna predstavitev mnenj o predlogu novega Družinskega zakonika, na kateri je lahko vsakdo predstavil svoja razmišljanja o spremembah, ki jih zakonik predvideva. Izražena mnenja so tako služila kot eden izmed pokazateljev širšega pogleda slovenske družbe na predlagan zakonik in so imela potencialni vpliv na njegovo nadaljnjo obravnavo znotraj Državnega zbora.

Z Ustavo zagotovljena možnost aktivne politične participacije na način javne predstavitve mnenj ima na deklarativni ravni sicer demokratični značaj, vendar se pri tem postavlja vprašanje, ali lahko na enak način obravnavamo tudi človekove pravice. Te so namreč v svojem bistvu univerzalne, neizpodbitno pripadajo vsakemu posamezniku in posameznici, kar pomeni, da ne morejo biti predmet razprave, okrog katere se oblikujejo mnenja za ali proti. V tem smislu človekove pravice ne spadajo v polje neposrednega demokratičnega odločanja, ki deluje po principu »vsakdo lahko odloča o vsem«. Uveljavljanje in širitev človekovih pravic je samoumevna naloga političnega predstavništva, o kateri se ne razpravlja, saj predstavlja sam temelj demokracije. Javno odločanje o Družinskem zakoniku je torej jasen pokazatelj tega, da Družinski zakonik ni razumljen kot sredstvo uveljavljenja univerzalnih človekovih pravic. Ravno nasprotno, analiza diskurza na javni predstavitvi mnenj je pokazala, da večina v predlogu Družinskega zakonika vidi celo kršitev teh pravic.

slika5Javna razprava se je pričela z uradno strokovno predstavitvijo sprememb, ki jih na področje družinskega prava vnaša Družinski zakonik. Predlagatelji zakona so v svoji argumentaciji seveda poudarjali pozitiven vpliv zakonika in s tem nujnost njegovega sprejetja. Vendar pa je diskurz predlagateljev zakonika, kljub svoji afirmativni poziciji, na nekaterih mestih posredno vseboval problematične formulacije, ki so še dodatno okrepile argumentacijo njihovih nasprotnikov. Zaslediti je bilo možno nekakšno opravičevanje zakonika. Gre torej za obrambni način govora, iz katerega veje strah in ponižnost pred večinskim nasprotnikom. Ivan Svetlik v svojem govoru tako na primer izreče: »[…] mi ne izključujemo s tem zakonikom nobene oblike družinske skupnosti in seveda smatramo, da bo tradicionalna, če hočete, skupnost obeh poročenih staršev z otroki še vedno ostajala kot dominantna družinska skupnost […]«. Takšen način argumentacije, ki je sicer v skladu z realnimi dejstvi zakonika, vendar se ga pogosto uporablja za boječe preusmerjanje pozornosti ter ustvarjanja občutka, da zakonik v ničemer pomembnem ne spreminja »neproblematičnega« obstoječega stanja, je možno zaslediti tudi pri poudarjanju »otrokocentričnosti« zakona. Zdi se, da je celotna legitimnost zakonika, ki jo predlagatelji poskušajo pridobiti s strani nasprotnikov, zvedena na argument varstva koristi otroka. Zagovor pravice istospolnih partnerjev do otrok in oblikovanja družine se povečini uporablja zgolj v povezavi z že obstoječim življenjem otrok znotraj istospolnih družin ali v povezavi s predhodno razsodbo Ustavnega sodišča o neustavnosti diskriminacije na tem področju, le redko pa kot samostojni argument. Veliko več neposredne argumentacije, ki jasno zahteva enakopravno določitev pravic na področju družinskega prava in ki v odnosu do nasprotnikov ne zavzema ponižne pozicije, je možno zaslediti v govoru sociologinje Alenke Švab in sodnice Mateje Končine Peternelj. Alenka Švab v svoji sociološki predstavitvi družbenih sprememb na področju družinskega življenja tako na primer izreče: »Če kaj, potem je danes v krizi pravzaprav ideologija tradicionalne družine s hierarhično organizacijo družinskih in spolnih vlog, nikakor pa ne družina kot taka«.

Predlagateljem zakonika, ki so v svojih predstavitvah poudarjali širši spekter sprememb, ki jih prinaša Družinski zakonik in med katere spada tudi uvedba Instituta zagovornika otroka, prenos pristojnosti centrov za socialno delo na okrožna sodišča, družinska mediacija, prepoved nasilja nad otroki itd., je sledilo 37 izraženih mnenj, od katerih se jih je kar 33 nanašalo izključno na pravice, ki jih zakonik prinaša istospolni skupnosti. V odnosu do teh pravic pa je kar 24 govornikov zavzelo izrazito odklonilno stališče. Ti so se pri zagovarjanju lastne nestrpnosti posluževali konvencionalno-konservativnih argumentov, ki temeljijo na pomensko praznih pojmih, primernih za izražanje sovražnih sodb ter za prikazovanje diskriminatornih izmišljotin kot objektivnih dejstev. Vse te diskurze, ki so zgolj ponavljajoče se variacije na isto temo, bi lahko v grobem umestili v naslednje kategorije: (1) zavračanje istospolnih družinskih skupnosti zavoljo njihove nemožnosti naravne reprodukcije ali odsotnosti spolne razlike med staršema, (2) naturalizacija heteroseksualne družine, (3) zavračanje homoseksualnosti z vidika biološkega ali kulturnega rasizma in nacionalizma, (4) negativno-stereotipen pogled na vedenje in življenjske stile homoseksualnih skupnosti in (5) pravna neutemeljenost predlaganega zakonika.

slika3

Foto: Nerdcoregirl

France Cukjati, poslanec SDS, tako na primer v svojem govoru zagovarja argument, da Družinski zakonik z razširitvijo koncepta družine le-tej odvzema temeljno reproduktivno funkcijo: »Z izenačevanjem z istospolno partnersko skupnostjo postaja zakonska zveza sama sebi namen. Njen pomen ni več v zasnovanju družine«. Nepogrešljivi pojmi, s katerim operira skoraj vsak, ki zakoniku nasprotuje, so pojmi narave, naravnega reda in tradicije: »Ta privilegij – biti družina – po naravi stvari ne more pripasti katerikoli skupnosti […] Družinske vrednote so nekaj posebnega, so nekaj specifičnega, skratka so nekaj, kar izvira iz naravnega reda.« In še: »Tu bi bila zagotovo kratena moja človekova pravica, če bi se moj otrok v šoli moral učiti, da je družina tudi istospolna skupnost z otrokom. To ni naravno«. Priročnost teh pojmov je seveda v tem, da s svojo pomensko širino, ki je odprta za številne interpretacije, omogočajo depolitizacijo sicer družbeno-političnih vprašanj. V povezavi s temi že uveljavljenimi diskurzi naturalizacije heteroseksualne družine se je pojavil še diskurz, ki v luči sodobnih okoljevarstvenih problemov vzpostavlja povezavo med homoseksualnostjo in ekološko onesnaženostjo. Drago Koren, član Nove Slovenije: »Spomnimo se na to, kaj se dogaja z našo naravo in okoljem, ker smo s svojim sebičnim ravnanjem in onesnaževanjem preveč posegli vanjo. Na srečo se tega sedaj že zavedamo, torej ne dopustimo tega, da se nam bi to zgodilo pri nas samih, pri človeški vrsti«. Takšni argumenti že močno posegajo na področje tradicionalnih diskurzov biološkega in kulturnega rasizma, kjer je homoseksualnost predstavljena kot telesna ali družbena anomalija. Skladno s tem v podanih mnenjih nikakor ni manjkalo paranoičnega diskurza, ki v zakoniku vidi nevarnost izumrtja slovenskega naroda. Aleš Primc (SLS): »Sedaj smo tukaj, da rešimo družino in zavarujemo otroka. To moramo narediti zaradi naše prihodnosti, če hočemo kot narod, družba, kultura, da, tudi kot civilizacija, preživeti«. Prav tako je bil v številnih mnenjih poudarjen stereotipni pogled na vedenje ter življenjske stile homoseksualne skupnosti, ki je Alenki Jeraj (SDS) služil kot argument za negativen vpliv istospolnih partnerstev na otrokov razvoj: » […] med tem je potrebno vedeti, da je večina istospolno usmerjenih tudi okuženih z virusom HIV oziroma večji odstotek kot pa v klasičnih zvezah«.

Zgoraj navedeni citati nam lahko služijo kot skrb vzbujajoči pokazatelji političnega stanja države, ki znotraj lastne osrednje politične institucije pod pretvezo demokratičnih načel dovoljuje tolikšno stopnjo sovražnega govora in brezumja.

Celoten dobesedni zapis javne predstavitve mnenj o Družinskem zakoniku je možno najti na spletni strani Državnega zbora www.dz-rs.si.

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Fašizem heteroseksualnosti na drugi strani Evrope

HOMOFOBIJA Vzhodna Evropa zaradi svoje konfliktne zgodovine v veliki meri še vedno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja