REPORT
Pred kakšnim letom dni smo na slovenski javni (nacionalni?) televiziji imeli priložnost pogledati dokumentarni film o največjem romskem naselju v Evropi, ki se nahaja na obrobju makedonskega Skopja – Šuto Orizari. Razen osnovnih demografskih, geografskih in zgodovinskih podatkov je film poskušal pričarati tudi »utrip« tega para-mesta, ki pravzaprav lahko služi tudi kot primerek sodobne družbe; na mikro ravni romskega naselja lahko predimenzionirano in poudarjeno dojamemo vse pomembne karakteristike današnjega sveta. Najprej so opazne razredne razlike. Na eni strani so nesramno bogati Romi, ki živijo v velikih vilah in se vozijo z najnovejšimi modeli avtomobilov, na drugi pa sramotno revni Romi, ki živijo v kartonskih škatlah, njihovi petletni otroci pa se zabavajo predvsem s »snifanjem« lepila. Opazne so tudi kulturne razlike. Romi v romskem naselju preostale ljudi doživljajo bolj ali manj kot tujce, kar pa je seveda posledico dejstva, da tudi tisti, ki so izven romskega naselja, Rome doživljajo na isti način – kot tujce torej. Omembe vredne so tudi identitetne razlike; čeprav Romi živijo v suvereni državi Makedoniji, v Šuto Orizari veljajo samosvoja pravila …
Vsa ta dejstva prepuščam takšnim in drugačnim strokovnjakom v premislek. Mene je pri nedavnem obisku tega naselja posebej navdušilo povsem nekaj drugega. Nekaj, česar v dokumentarnem filmu nismo videli. V Šuto Orizari namreč obstaja skupina transvestitov, ki v naselju živi in deluje in ki zaradi tega – vsaj v romskem naselju – nima nikakršnih problemov. Romska skupnost jih sprejema takšne, kot so. Skupina moških, ki so v preteklosti živeli in delali v Nemčiji in so jih »nekega lepega dne« deportirali nazaj v »matično državo«, so se odločili, da bodo s svojimi navadami, spolnimi praksami in načinom življenja nadaljevali tudi po vrnitvi v »Šutko«. V naselju imajo celo posebno hišo, v kateri se vsak večer naličijo, oblečejo in se družijo, preden se odpravijo na delo ali na kakšen žur. Čez dan nosijo moško podobo, zvečer pa se prelevijo v osupljive kraljice preoblek – v seksi mace, v dragon in queer kraljice, v romantične dame. V zadnjem času jih obiskujejo tudi socialni delavci in delavke, ki so aktivni v makedonski civilni družbi. Na srečo jih ne poskušajo »normalizirati«, temveč jim pomagajo, da ostanejo takšni, kot so in kot si želijo biti. Ponujajo jim informacije o spolnih boleznih, delijo kondome in jim pomagajo na različne načine. Lahko rečem, da se je med njimi stkalo pravo prijateljstvo.
Priznam, da me je – četudi se imam za zelo svobodomiselno in celo ekstravagantno osebo – v prvem trenutku stereotipno šokiralo spoznanje, da v nekem romskem naselju, »v srcu Balkana«, v pretežno močno pravoslavni in konzervativni družbi, obstaja skupina ljudi, ki živi svoje življenje mimo vseh družbeno postavljenih pravil in norm. Takoj za tem pa sem občutila močno notranjo radost in vzhičenje, saj se mi je kaj takega zdelo genialno! Takšna raznolikost in svobodomiselnost me je prevzela. V naslednjih dneh smo se skupaj ličile, plesale in se pogovarjale. Razlagale so mi o svojem dokumentarnem film »Šampioni iz Šutke«, o svoji želji po nastopanju v javnosti in o tem, kako v romskem naselju resnično nimajo nobenih problemov …
Paralele s slovenskimi Romi ne morem potegniti. Ne znotraj romske skupnosti niti zunaj nje. Zgodba družine Strojan, ki je postala izgnanka v lastni državi, pove vse.
