Ne forma, pač pa vsebina

TEMA

LGBT družinske skupnosti

Družina je »potujoči« koncept; njena pomen in vsebina se spreminjata v času in prostoru. Okrog nje so vedno potekali ideološki spopadi, bila je teren, na katerem so se bili politični boji. Vedno se je spreminjala in se prilagajala kulturi, razredni strukturi, ekonomiji, politiki, družbi. 

Idealizirana nuklearna družina iz petdesetih let (nasmejana mama + resen oče + pridni otroci) je v resnici obstajala samo v romantičnih filmskih podobah. Čeprav je bil tovrstni družinski model prevladujoč, so ljudje tudi takrat živeli v vrsti različnih družinskih skupnosti. Ugotovitev, da ne moremo govoriti le o eni družini – pač pa o družinah – je zato že dolgo sprejeta v družboslovju. Nekaterim, ki trmoglavo uporabljajo ednino, ko govorijo o družinah, radikalno primanjkuje relevantnega čtiva.

Družine, ki si jih izberemo

Ko so se geji v osemdesetih srečevali s krizo, povezano z aidsem, so bile njihove prave družine prijatelji in prijateljice, ki so skrbeli za njih, ne pa njihovi krvni sorodniki, ki so jim zaradi sramu pogosto obrnili hrbet. Sociologinja Kath Weston je take družine poimenovala »družine izbire«. Pri teh otroci niso bili več nujni konstitutivni element družine, prav tako niso bile več pomembne sorodniške vezi: prijatelji so postali družinski člani. Tisto, kar v naših intimnih definicijah družine določa člane družine, je vsebina odnosa med menoj in teboj, ne pa pravne biološko-krvne formule. Sociologinja Tanja Rener ima vsekakor prav, ko pravi, da družina ni v krizi. V krizi je le določena predstava, določena ideologija družine.

Vse več GLBT oseb vstopa v navidez klasično družinsko strukturo: družina z otroki. Tudi te družine so družine izbire. A GLBT družine so vendarle pomembno drugačne, ker na tehtnico postavljajo družinske spolne vloge. Istospolne družine seveda ne bodo neposredno spremenile razmerja moči med spoloma v hetero družinah, a na dolgi rok vseeno predstavljajo »motnjo« za institucijo, ki je zaznamovana s spolom. Istospolne družine – tako kot istospolne poroke – vsekakor spreminjajo pomen družbenih kategorij (in vlog) kot sta »mama« in »oče« in »žena« in »mož«. In prav tega se bojijo nasprotniki istospolnih družin. Zavedajo se (ali pa morda tudi ne), da vsaka istospolna družina, ki se bo sprehodila po Čopovi, v sebi nosi politični potencial za spremembo in vpliva na to, kako družba vidi in razume samo sebe.

Heteronormativna politična strategija

Politično razpravo o istospolnih družinah pogosto diktirajo nasprotniki takih družin; naša stran se na vse pretege prizadeva dokazati, da so homo družine prav tako varno okolje za otroka, da ni pomemben spol, pač pa ljubezen, da geji in lezbijke ne bomo vzgajali novih homoseksualcev in tako naprej. Ampak vprašati se moramo, kakšna sporočila med vrsticami posredujemo, ko želimo dokazati, da se naši nasprotniki motijo. Zakaj smo vedno znova potisnjeni na mesto, s katerega lahko le branimo »svojo stvar«, medtem ko naši nasprotniki diktirajo vsebino?

V Evropi obstaja vrsta pravnih regulacij istospolnih partnerskih zvez. Neregistrirano partnerstvo (določene pravice so priznane po določenem času skupnega bivanja) urejajo Avstrija, Hrvaška in Portugalska. Registrirano partnerstvo (določene pravice in dolžnosti so priznane z registracijo partnerstva, a te pravice niso enake pravicam, ki pripadajo poročenim hetero parom) omogočajo Danska, Norveška, Švedska, Islandija, Francija, Nemčija, Finska, Švica, Luksemburg, Slovenija, Velika Britanija, Češka in Madžarska. Poroka med istospolnimi partnerji (vse pravice in dolžnosti so izenačene s hetero pari) je mogoča na Nizozemskem, v Belgiji in Španiji. Belgija, Nizozemska, Španija, Švedska in Velika  Britanija istospolnim parom dovoljujejo, da skupaj posvojijo otroke, omogočajo pa tudi posvojitev drugemu partnerju (na primer v primerih, ko je prvi partner biološki starš, drugi partner pa tega otroka posvoji). Drugi partner lahko posvoji otroka tudi na Islandiji, Danskem in v Nemčiji.

Leta 2001, ko je bila na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ustanovljena ekspertna skupina za pripravo zakona o registriranem partnerstvu, smo se – morda s stisnjenimi zobmi, pa vendarle – strinjali, da predlog zakona ne bo obravnaval posvojitev in ne bo pravno reguliral istospolnih družin. Državna sekretarka na Ministrstvu je namreč trdila, da bi »te vsebine« zasenčile celoten zakon in parlament bi ga zaradi tega zavrnil. Tako smo pristali na manj … da bi dobili vsaj nekaj. Ampak – ali s tem ne ustvarjamo nove manjšine znotraj lastne skupnosti – manjšino LGBT družin? Ali ne potiskamo istospolnih družin na rob, češ naj še malo počakajo, saj ta »neprijetna« tema lahko ogrozi celoten zakon o istospolnih partnerskih skupnostih. In na koncu smo tako ali tako pristali pri zakonskem zmazku, političen pragmatizem gor ali dol …

Še en primer, ki kaže, kako nasprotniki uokvirjajo razpravo o istospolnih družinah, je oglas, ki ga je pripravila ILGA. Ta prikazuje istospolno družino pri večerji, kjer otrok dveh očetov naredi razkritje in reče: »Jaz sem strejt«. Glas iz ozadja nato reče: »Otroci, ki jih vzgajajo homoseksualci, nujno ne postanejo homoseksualci.« Oglas sicer na zabaven in humoren način zavrača strahove številnih, da bodo otroci iz istospolnih družin tudi sami istospolno usmerjeni. Ampak mar s tem ne sporoča tudi, da je s homoseksualnostjo nekaj narobe? Da je istospolna usmerjenost nezaželen rezultat vzgoje? Mar s tem ne reproduciramo heteronormativne predpostavke, da je nekaj narobe, če otrok ni heteroseksualec?

Heteronormativna znanost

Zdi se, da so tudi sociološke raziskave o istospolnih družinah pogosto ujete v isto zanko. Sociologa Judit Stacey in Timothy Biblarz sta pretresla 21 različnih študij na to temo in ugotovila, da je večina raziskovalcev v svojih študijah iz političnih razlogov zanemarila razlike, ki so jih odkrili, ko so homo družine primerjali s hetero družinami. Poudarjali so predvsem, da otroci iz istospolnih družin niso ne v psihološkem ne v vedenjskem ne v seksualnem smislu nič drugačni kot otroci iz hetero družin. To seveda ne pomeni, da raziskovalci o razlikah niso pisali, le tematizirali jih niso v tolikšni meri kot podobnosti, saj so se bali, da bi nasprotniki istospolnih družin njihove ugotovitve o razlikah zlorabili v političnem boju proti istospolnih družinam.

Stacey in Biblarz ob ponovnem branju raziskav poudarjata, da razlike obstajajo, a da ni problem v razlikah, pač pa v razumevanju, da je vsaka razlika pravzaprav deficit. Problem je torej v tem, da raziskave heteroseksualno družino vzamejo za nevprašljiv zlat standard, vsak odmik od heteronormativnega standarda pa je razumljen kot manko.

Raziskave kažejo vsaj tri razlike. Otroci v homo družinah so v bistveno večji meri osvobojeni tradicionalnih spolnih scenarijev. Deklic, na primer, ne vzgajajo, naj bodo pasivne in poslušne … kot se baje za deklice spodobi. Lezbične matere so tako manj obremenjene s tipičnimi spolnimi vlogami in razdelitvijo sveta na roza in modro. To je razlika, ki je pravzaprav kvaliteta. A v heteronormativni logiki postane deficit.

ILGA-Europe je na konferenci o istospolnih družinah v Ljubljani predstavila dva nova priročnika Differen Families, Same Rights. Prvi, ki ga je napisal Dr. Matteo Bonini Baraldi, govori o implikacijah Haškega programa (Evropska komisija ga je sprejela novembra 2004) za LGBT družine, drugi, ki ga je pripravila Dr. Loveday Hodson, pa predstavlja LGBT družine v kontekstu mednarodnega prava človekovih pravic.

roci v istospolnih družinah pogosteje poročajo o tem, da so pomislili, da bi lahko vstopili v istospolno partnersko zvezo. Bistveno manj so torej obremenjeni s tem, da je heteroseksualna zveza edina prava pot. In – da vendarle pomirimo heteronormativce – med otroci v homo in hetero družinah ne obstajajo statistično značilne razlike v identifikaciji seksualne identitete. Istospolne družine ne sproducirajo nič več gejev in lezbijk kot hetero družine.

Tretja razlika je dejstvo, da so otroci iz LGBT družin pogosteje izpostavljeni homofobiji. Susan Golombok opozarja, da so istospolne družine povsem varno okolje za otroke, če so starši le občutljivi na njihove težave, ki jih imajo zaradi homofobije v zunanjem svetu in so se o tem pripravljeni pogovarjati. A ker raziskave ne kažejo razlik glede tesnobnosti in samozavesti otrok iz homo družin, to pravzaprav pomeni, da so ti otroci psihološko gledano zelo močni, saj jih starši pripravijo na homofobično družbo.

O razlikah in podobnostih se lahko pogovarjamo v neskončnost, a na koncu koncev je vsaka družina zgodba zase. Ni pomembna oblika družine, pač pa vsebina te družine. Za otroka in za njegovo korist je pomembno, kaj se v tej družini dogaja, ne pa, katerega spola so njeni člani. Kako to sporočilo prevesti v političen boj – ne da bi se pri tem ponovno ujeli v zanko heteronormativnosti – ostaja odprto vprašanje.

	Aleš Gulič, poslanec LDS To, da otroci, ki nimajo raznospolnih staršev, niso normalni, je enako težko dokazati, kot to, da so normalni tisti, ki imajo naravnega očeta in mamo.
	Barbara Žgajner Tavš, Poslanka Lipe Peticija je sramotna, saj ljudi deli na sprejemljive in nesprejemljive.
	Darko Krajnc, SMS, odraščal v rejniški družini Bistveni element družine je vzajemna ljubezen, spoštovanje, toplina in varnost, ne pa spol staršev.
	Majda Širca, poslanka Zares Priznam, da sem bila vse do danes vesela, da najava mednarodne konference s plakati ni vzbudila napetosti in netolerantnih odzivov. Žal [sem bila vesela] prehitro.
	Cvetka Zalokar Oražem, poslanka Zares Poznam otroke iz družin z istospolnimi partnerji. To dejstvo ni nanje na noben način slabo vplivalo, vplivalo ni niti na njihovo spolno usmerjenost. Pomembna je kakovost družine, takšne ali drugačne.
	Zdenka Čebašek Travnik, varuhinja človekovih pravic Vsi imajo pravico, da svojo družino oblikujejo v skladu s svojo pripadnostjo in prepričanji.
	Tanja Lesničar – Pučko, novinarka Dnevnika, odlomek iz kolumne No, mišek, čigav si pa ti? Foto: dnevnik.si Tukaj so, otroci istospolnih parov, to je dejstvo. Kaj torej peticija predpostavlja? Da jih ni ali da jih ne bi smelo biti? Prvo je slaboumno zatiskanje oči pred stvarnostjo, ki bi jo bilo treba tudi zakonsko urediti, drugo je fašistoidnost, grozljiva in nevarna.