»Konferansjeju bi dal trikotnik v vseh barvah«

INTERVJU

Intervju z Urošem Smolejem, prodornim igralcem in dobitnikom nagrade Prešernovega sklada 2008 za vlogo Konferansjeja v predstavi Kabaret Mestnega gledališča ljubljanjskega.

 Foto: Nada Žgank / Memento
 

Za vlogo Konferansjeja v predstavi Kabaret si dobil veliko nagrad, Severjevo 2006, Dnevnikovo 2007, Borštnikovo 2007, slednjič še nagrado Prešernovega sklada. Kaj ti pomeni, da si dobitnik nacionalne nagrade?

Razlika je samo v tem, da so nekatere nagrade bolj stanovskega značaja, medtem ko nagrada Prešernovega sklada zajema vse ustvarjalce, ne glede na zvrst, ki v nekem obdobju sodijo v vrh nacionalne ustvarjalnosti, in je zato še posebej dragocena, je nekakšna pika na i. Glede na to, da sem za to vlogo že dobil nekaj nagrad, nisem pričakoval še nacionalne. Tako kot vsaka nagrada, je tudi ta spodbuda za naprej in potrdilo za preteklo delo, kar pa ne pomeni, da mi bo zdaj z rožicami postlano ali da bi lahko počival na lovorikah. Trenutek je bil lep, pohvale seveda godijo, a gremo naprej.

Tudi jaz sem, kakor mnogi drugi, imela občutek, da ti je vloga Konferansjeja pisana na kožo. Na začetku predstave sem celo pomislila, da gre za playback. A si to vlogo zlahka dobil?

Mjuzikel kot zvrst me zelo zanima, rad pojem, plešem in igram hkrati. Tega v Sloveniji ni veliko, ker so to pač drage postavitve. Na nekakšni interni avdiciji nas je režiser (Stanislav Moša, ravnatelj in režiser Mestnega gledališča v Brnu, tekstopisec in libretist, op. avt.) hotel malo spoznati in preizkusiti in potem se je odločil za zasedbo. Tako sem dobil vlogo Konferansjeja, ki je zelo polnokrvna, saj si kot igralec lahko privoščiš marsikaj. Čeprav sem bil po svoji navadi na začetku skeptičen, se je k sreči dobro izteklo. Nisem vedel, ali je slovenski prostor pripravljen na predstavo, ki se je vedno povezovala z Broadwayem in z veliko produkcijo, ki je nam še vedno nedosegljiva. A predstava je zelo uspešna in je medijsko izjemno dobro pokrita, kar za teater ni tako pogosto. Je bolj komercialnega značaja, kar pa ne pomeni, da je zato umetniško manj vredna.

Večina nastopajočih v Kabaretu, razen tebe, ima alternacije. Kako recimo vpliva na samo predstavo in na tvojo igro, da igraš z različnimi igralci?

Moja vloga je že zasnovana drugače, saj je Konferansje zelo samosvoj in nima veliko soigre z igralci v alternacijah. Zato sam ne občutim nobene razlike, četudi isto vlogo zasedajo različni igralci in igralke. Imam namreč samo en song s Sally, ki je v alternaciji. V začetku je bilo mišljeno, da bi tudi jaz imel alternacijo, a padla je odločitev, da bom sam. Zaenkrat je to fajn, ker je tako vloga res moja in sem samo jaz edini Konferansje, po drugi strani pa bi bilo zanimivo, če bi še kdo imel to isto vlogo in bi se lahko morda dopolnjevala.

Koliko ponovitev je že bilo?

V eni sezoni in pol je bilo blizu osemdeset ponovitev. Bilo bi jih absolutno več, če teater ne bi imel še drugih premier in predstav, s katerimi je oder zaseden. Poleg tega je zasedba Kabareta velika in je težko vedno znova zbrati vse te ljudi. A dokler je zanimanje občinstva veliko, se bo to še nekaj časa igralo.

Te je kdaj skrbelo, da bi bil s kakšno vlogo preveč zaznamovan?

Lepo je slišati, da mi je vloga Konferansjeja pisana na kožo, ampak meni to ni preveč všeč, ker bi to pomenilo, kot da je to že kar moja življenjska vloga. Seveda upam še na kakšne enako močne vloge. Pogosto me sprašujejo, kaj imam raje, komedijo, resne stvari … Jaz odgovarjam, da imam rad vse. Sem tak tip igralca, ki rad igra različne stvari, že za protiutež rad odigram tudi kaj resnejšega da pokažem občinstvu, da nisem samo za »afengunc«. Ta vloga v Kabaretu me bo absolutno zaznamovala, ker je tudi tako odmevna, nikakor pa si ne bi želel, da bi moje prihodnje vloge še dolgo primerjali z vlogo Konferansjeja. To je zdaj lepo obdobje in lepa vloga, ki pa se bo enkrat izpela kakor vse ostale. Gledališka predstava je pač živ organizem in slej ko prej bo tudi te pravljice konec.

Foto: Žiga Koritnik 
 

Poznamo zlasti film Kabaret (r. Bob Fosse, 1972), ki sodi med nepozabne stvaritve, ki na neki način govorijo o svobodnem svetu in so del gejevske klasike. Je bil ta film tudi del tvojega osebnega imaginarija?

Pravzaprav ne. Film sem si prvič ogledal v srednji šoli, pa še to ne celega. Sem pa pogosto slišal, kako je to dober film. Meni se je zdel dober mjuzikel, nisem se pa takrat preveč ukvarjal z vsebino ali z ozaveščanjem političnih pomenov. Film sem si ponovno ogledal v času študija svoje vloge, čeprav se nisem hotel preveč opirati nanj. Pri naši predstavi se je sicer precej črpalo iz filma, že zaradi same koreografije, ki je zelo fossovska, a malo bolj popeglana. Res pa Kabaret obravnava marsikaj, kar je aktualno še danes, vprašanje svobode, tako osebne kakor seksualne, in svobode izražanja. V naši različici sicer malo okleščeno, ker ima originalen tekst več homoerotičnih konotacij v odnosu med glavnim likom in enim od kabaretistov. Temu se je režiser ognil, najbrž zato, ker bi to predstavo podaljšalo še za pol ure ali morda preobložilo zgodbo. Meni se sicer zdi škoda, ker bi bila lahko ta dekadenca Berlina v tridesetih letih še bolj izražena, ampak mogoče gre tudi za neko previdnost, da prvi mjuzikel le ne bi bil preveč provokativen. Kakšne stvari so drzneje nakazane, ampak ne do ekstrema.

Zdi se zanimivo, da je predstava kljub malce drznejšim temam hkrati ljudska uspešnica v tem dobrem smislu, da si jo ogleda ogromno ljudi, čeprav v realnosti te tolerance ni najti. Kaj vleče ljudi k taki predstavi?

Ker je seveda varno. Vsaka stvar, ki jo gledaš z distance in je zavita v neki celofan in postavljena na oder ali na film ali v obliki druge umetnine, je varna. Tudi ljudje, ki bi se v običajnem življenju zgražali, se v gledališču ne morejo, saj gre tudi za časovno in geografsko distanco samega dogajanja v predstavi. Poleg tega ti sam žanr in sami kostumi onemogočajo, da bi se totalno poistovetil z realnostjo. Menim tudi, da predstava sploh ni tako provokativna, saj ni golote, ni seksualnih prizorov, homoerotične relacije so v naši verziji črtane, dekleta iz kluba Kitkat, ki so prostitutke, so prikazane kot skorajda nedolžne punce. Moja vloga Konferansjeja pa je tudi zmes mnogih stvari, tako da se sploh ne da reči, kaj on konkretno je. Ne da se ga opredeliti črnobelo, saj je pri njem vse v milijon barvah.

Konferansje se včasih zdi kakor en hudiček.

Konferansje je vse: božje, diabolično bitje, androgeno bitje, pravzaprav je brezspolen, večplasten in ne veš, kako bi ga opredelil. Mogoče je malo metafizičen. Sam ga niti ne dojemam kot realnega, zato ga lahko tudi tako sproščeno igram. V nekih trenutkih je lahko zelo plastičen, z izrazitimi grimasami in podobno, v drugih popolnoma človeški. Ko ga ob vdoru nacizma skupaj z vsemi drugimi pospravijo v koncentracijsko taborišče in se tudi sam prelevi iz ene vloge v drugo, se pokaže, da je ta tip samo igralec ali lutka v rokah nekoga, ki je nad vsem. Čeprav je v konkretnem kabarejskem primeru on tisti, ki drži vse niti v rokah.

Foto: Žiga Koritnik 
 

Konec predstave je streznitven, kajti po zadnjem songu, ki spet poziva vse na brezskrbno zabavo v kabaret, je jasno, da se niti v kabaretu ne da več odmisliti teže realnih okoliščin in čedalje močnejšega vzpona nacizma v Nemčiji. V zadnjem prizoru vsi nosijo taboriščna obeležja, v glavnem rumene zvezde, konferansje pa rožnati trikotnik.

Ima trikotnik, ampak rdečega, mislim, da je to neko politično obeležje. Čeprav bi v bistvu moral imeti rožnatega. Če bi ga jaz delal, bi mu zaradi njegove nedoločljivosti dal trikotnik v vseh barvah. Čisto na koncu, ko udari boben, jaz kot Konferansje naredim še tole (dvigne prst, op. avt.), v smislu show must go on, se pravi, da če je še taka katastrofa za posameznika, gre življenje naprej in v tem smislu tudi kabaret.

Ta show must go on razumem tudi v tem smislu, da je v ozadju vedno znova neka represija, realnost, ki je v nekem trenutku ne moremo več odrivati?

Konkretno situacijo iz tistega časa berlinskih tridesetih let seveda lahko vedno aktualiziraš, kajti v vsakem sistemu je ali je bila takšna ali drugačna represija. V sami predstavi so sicer na koncu vsi vrženi v en koš: Judi, prostitutke, tujke, geji …, kar pa se dogaja še danes.

Katere vloge so ti še ostale v spominu, si se s kakšnimi bolj poistovetil?

Zame je bila ena boljših šol sodelovanje s Koreodramo Damirja Zlatarja Freya. To mi bo vedno ostalo v spominu. Sicer pa ima zame vsaka vloga v svojem času določeno vrednost. Ne zdi pa se mi nujno, da bi se ravno identificiral z vlogo, seveda ohranjam distanco do vsake vloge. Ne morem posebej izpostaviti nobene vloge, v spominu pa mi ostajajo tiste, ki so bile večje in kompleksnejše.

Imaš tudi izkušnje s filmom. Te še kdaj zamika filmska vloga?

Film je super stvar. Zelo rad bi se spopadel s kakšno večjo filmsko vlogo. Ampak tukaj so vedno težave z dobrimi scenariji in slovenska filmska produkcija je že tako razmeroma okrnjena. Vloge, ki sem jih imel v filmu, so bile manjše, z njimi se nisem ukvarjal toliko kot z gledališkimi. Način dela je drugačen, pri filmu posnameš nekaj sekvenc, ki ostanejo vedno enake, in potem delaš naprej nove stvari, v gledališču pa moraš zaobjeti vso vlogo in jo vsakič odigrati celo, kar tudi pomeni, da ni vedno enaka.

Odpravljaš se v Nemčijo, najbrž delovno?

Ja, ta režiser, ki je pri nas delal Kabaret, bo zdaj delal isto predstavo pod okriljem nemškega producenta, ki je naročnik. Igralci bodo iz različnih držav, to bo tako bolj EU predstava. Ta producent je videl tudi mene oziroma mu je režiser predlagal mene za vlogo Konferansjeja. S predstavo bomo imeli krajšo turnejo po Nemčiji, jaz pa se bom seveda moral naučiti nemškega besedila in angleških songov. Tako bom za nekaj tednov popolnoma pretrgal stike s Slovenijo in se posvečal samo temu. Grem pa v popolnoma neznano, ker nimam pojma, kako to poteka v tujini.

 Kaj se ti obeta za naprej?

V tej sezoni ne bo nič novega. Bom pa delal za naslednjo sezono, za mjuzikel po filmu, ki je meni zelo ljub, to je Nekateri so za vroče, naslov predstave bo Sugar. Konkretno še ne vem dosti, razen tega, da bom igral vlogo Jacka Lemmona. Glede na priljubljenost filma bi to znala biti hecna stvar.

Pred leti sem v prispevku o tebi v reviji Revolver prebrala, da je tvoja želja ob koncu šolanja na Akademiji bila, da bi lahko s svojim poklicem spodobno živel. To se ti je najbrž uresničilo. Kakšne so želje zdaj?

Takrat, ko sem to izjavil, sem bil še študent. Taka pozicija, kot jo imam danes, je v redu. Mislim pa, da je pri nas igralski poklic še vedno podcenjen. Upam, da se bo sčasoma le bolje uredil tudi gmotni položaj, da bodo te stvari šle v korak z inflacijo in podobno. Zase bi rekel, da nisem ne revež, pa tudi bogat ne. Če pa bi to, kar sem kot igralec naredil v Sloveniji, primerjal s tujino, si upam trditi, da bi drugje živel še bolje. Ne govorim le o materialni sferi, ampak tudi o prepoznavnosti igralcev in igralk v tujini. Če si igralec pri nas, to gotovo ni nikakršen »luksuz«, zaradi tega nimaš nobenih drugih bonitet in ničesar ne dobiš zastonj. Sicer pa je Slovenija tudi tako majhna, da slej ko prej vsakogar srečaš in spoznaš mnogo znanih ljudi.

Koliko ti je dala Akademija kot igralcu? Si med tistimi, ki menijo, da so se pravega igralstva naučili šele pri drugih učiteljih, ali pa med tistimi, ki menijo, da je Akademija solidna osnova?

Zame je bila Akademija nepozabna, ne samo zaradi učnega programa, ampak že kot življenjska izkušnja. To je tak poseben študij, bili smo majhen letnik, cele dneve smo preživeli skupaj. Zelo veliko se osebnostno razgaljaš, vsi smo bili na neki način tudi senzibilni. Tista štiri leta so bila zelo zanimiva, pestra, zelo zabavna, bili so tudi zelo boleči trenutki. Mislim, da ti Akademija res da osnovo. Iz vsake stvari lahko potegneš nekaj dobrega zase, če imaš možnost, jo velja izkoristiti in moraš tudi sam kaj vložiti. Seveda bi bile lahko nekatere stvari še boljše, lahko bi se delalo več na petju, plesu ali filmski igri. Morda so se zdaj stvari že spremenile. Je pa tudi res, da je to šola, ki je na zelo malem prostoru. Že dolgo se sicer govori, naj bi se vse akademije združile, torej tudi glasbena in likovna, kar bi omogočilo tudi neko simbiozo oziroma medsebojno sodelovanje.

Kaj bi počel, če ne bi bil igralec? Si imel kakšno alternativo?

Nobene. Ne vem, kaj bi bil, če ne bi bil igralec. Seveda so bili vmes trenutki, ko sem si rekel, da bi raje kaj drugega počel. Potem se vprašam, kaj pa sploh znam – saj ničesar ne znam. Ne vem, najbrž bi se že česa priučil, kot se človek pač marsičesa lahko priuči. Sicer pa je bilo zame igralstvo edina opcija in k sreči se je izteklo tako, kot se je. Tako da sem igralec in to je to.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Muca Maca 2 ali brez dlake na jeziku

TEATER Produkcija: Zavod za kulturo Maribor in KUD Teater G, igra in...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja