Ženske duhovnice: zdravilo za seksizem in homofobijo v RKC?

VATIKAN

Kdaj seksizem ni čisto pravi seksizem? Vprašanje zveni kot začetek slabe šale. In res – odgovor na vprašanje je: »Če ga prakticira Vatikan.«

Cerkev vprašanja seksizma ne ignorira več. Pojavilo se je majhno, a rastoče gibanje, imenovano WomenPriests, ki ga niso prestrašile grožnje po izobčenju iz Cerkve. Ženske duhovnice v duhovniški stan posvečajo tako moške kot ženske, poročene in neporočene, geje/lezbijke ali heteroseksualce. Letos poleti so v Bostonu tri ženske posvetili v protestantski cerkvi, ki jim jo je na razpolago dal prijazen pastor, lani novembra pa so posvetitve potekale v judovski sinagogi v St. Louisu. Dogodek je botroval nastanku še ene neslane šale: kdaj ekumenizem ni čisto zares ekumenizem? Pred posvetitvijo in po njej je katoliški škof v St. Louisu Raymond Burke javno zasmehoval judovsko duhovnico, ki je dovolila uporabo sinagoge. Ekumenizem očitno pomeni početi stvari po vatikansko – in nič drugače.

Sveti Pavel je že v času pred nastankom kanoničnih evangelijev v krstni himni v pismu Galačanom (Gal. 3:28) zapisal, da po krstu v Kristusu »ni več razlik med Judi in Grki, svobodnimi in sužnji, moškimi in ženskami, vsi ste eno v Jezusu Kristusu«. V času svetega Pavla so bile omenjene družbene kategorije ključne točke ločevanja med ljudmi, zato v kontekstu današnje družbe ne bi bilo napačno dodati, da v Kristusu ni več razlik tudi med homoseksualci in heteroseksualci. In prav takšno razumevanje Pavlove teologije udejanja gibanje Žensk duhovnic. Pavlovo sporočilo je moč razbrati tudi na eni od nalepk, ki jo je izdelala skupina Women’s Ordination Council: »Ne dam vam svojega sina, če ne vzamete tudi moje hčerke« in »Nikar me ne krstite, če ne morem postati duhovnica«.

 Duhovništvo – vprašanje anatomije?

Vatikan se za Pavlovo teologijo ne zmeni kaj dosti. Ali pa jo priročno priredi, tako da izpostavi pomembnost vloge Jezusove matere Marije. Argument je (približno) takšen: Marija je, čeprav je ženska, zgled za vse, tudi za moške. A Cerkev hkrati trdi: ker je bil Jezus moški, le moški lahko postanejo duhovniki. Ta ideja naj bi bila zaobjeta v dveh latinskih frazah: imago Dei (podoba Boga) in imago Christi (podoba Kristusa). Tako ženske kot moški smo narejeni po podobi Boga (imago Dei), a le eden od nas – moški – je narejen tudi po podobi Kristusa (imago Christi). Pri tem Cerkev seveda spregleda, kako so skozi zgodovino »Bogu« – ki je čisti Duh, s čimer bi se strinjali tako moški kot ženske – pripisovali človeške lastnosti moškega. Samo pomislite, skozi koliko katedral, v katerih je Bog portretiran kot moški z dolgimi lasmi in brado, ste se že sprehodili? Mar ni to odsev družbe in časa, patriarhata, ki nam že ves čas moderne zgodovine postavlja meje? Izhodišče Ženskih duhovnic je zato prav prepričanje, da krščeno žensko telo ni prav nič drugačno od imago Christi.

Preveč bi bilo preprosto, da bi se vrnili nazaj k Tomažu Akvinskemu in k idejam, ki jih je dobil v Aristotelovih tekstih, da bi našli ponižujoče podobe žensk kot pasivnih bitij. Ampak Cerkev je v srednjem veku na razpolago imela nekaj alternativnih podob Boga, ki bi jih lahko izpostavila, pa jih ni. Ena od bolj privlačnih je ustvaril Sv. Anselm Kanterburški (1033–1109), ki je zapisal: »Ampak, dobri Jezus, ali nisi ti tudi mati? Ali nisi mati, ki tako kot kokoš pod svojim krilom zbere piščeta?«

 Kdaj homofobija ni čisto prava homofobija?

Spolne zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki, so drago stale katoličane v Ameriki. Žrtve zlorab so namreč dolga leta ignorirali in trajalo je več desetletij, da so se njihovi odvetniki dokopali do zasebnih zapiskov duhovnikov.

Lahka tarča tega procesa so bili homoseksualci. Rimskokatoliška cerkev je namreč izrabila krizo, povzročeno s spolnimi zlorabami, in outirala homoseksualce v svojih vrstah. [1] Ko sem delala kot odvetnica v tovrstnih kazenskih postopkih, je bilo zelo težko družinam žrtev razložiti, da storilci spolnih zlorab niso a priori homoseksualci, pač pa so v večini primerov heteroseksualci bele polti, ki živijo dvojno življenje, so pogosto poročeni in imajo svoje otroke. A Cerkvi je kljub temu uspelo vedno znova spremeniti parametre duhovniških spolnih zlorab. Proces so spremenili v lov na čarovnice, na geje v semeniščih in na tiste geje, ki so bili že posvečeni. Na osnovi intervjujev, ki sem jih opravila v Sloveniji, lahko rečem, da se je tovrsten lov na čarovnice dogajal tudi v slovenskih semeniščih.

A outirali niso zgolj gejev. Leta 2005 so na primer geji, lezbijke in njihovih podporniki pri binkoštni maši v katedrali v Minnesoti nosili mavrične trakove okrog pasu, duhovnik pa jim zaradi tega ni želel dati svetega obhajila. Temu so se nato uprli drugi verniki, ki niso nosili mavričnih trakov. Del hostije, ki so jo dobili, so delili s tistimi, ki jim duhovnik ni dal obhajila. Cerkev očitno ljudi še vedno sodi glede na to, kako jih vidi, ne pa glede na to, kakšni so v svojem srcu. Ženske duhovnice so se zato odločile, da ne bodo diskiminirale; vsak, ki med obhajilom pride k oltarju, dobi »kruh življenja«. Pri maši duhovnik obhajilo dobi zadnji. To na simbolnem nivoju pomeni, da so duhovniki le božji služabniki, ne pa poveljniki v religiozni vojni proti marginaliziranim osebam.

Kdaj je Pravica res pravična?

Vatikan se ne zmeni več za ženske in moške, ki jih posvetijo Ženske duhovnice. Nič več jim ne pošiljajo opozorilnih pisem, da jih bodo izobčili iz cerkve. Pravijo, da so se vsi, ki so bili tako posvečeni, odločili za ločitev od Rimskokatoliške cerkve.

Ženske duhovnice trenutno na posvečenje pripravljajo 150 ljudi. Upam, da bo to gibanje vodil isti duh, ki je vodil tudi zgodnjo Cerkev – duh, ki ga Vatikan z vso svojo močjo, mogočnostjo in denarjem ne bom mogel nadzorovati. Nekateri ponosno vztrajajo pri ločevanju Judov od Grkov, sužnjev od svobodnih, moških od žensk, homoseksualcev od heteroseksualcev. Ženske duhovnice pa želijo obuditi nasprotno idejo … to, da so »vsi eno v Jezusu Kristusu«.

[1] Za podrobnejši opis tega procesa glej Jenkins, Philip. 1996. Pedophiles and Priests: Anatomy of a Contemporary Crisis. Oxford: Oxford University Press, str. 103 – 104.

 
Tags from the story
More from Christine M. Hassenstab

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja