NEMČIJA
Berlinsko sceno je pretreslo več brutalnih napadov na geje in lezbijke. Kaj se skriva za njimi in kako se soočiti z novo grožnjo?
Liberalno in odprto družbo odlikuje njen način obravnavanja manjšin – tistih, ki odstopajo od empirične norme – kot so na primer »tujci«, politično drugače misleči in seveda tudi geji in lezbijke. Obravnavanje teh skupin družba kaže na dva načina; eden je legislativno/administrativen, drugi pa se izraža v socialnem in kulturnem odnosu do »drugačnih«.
Po legislativni plati je bilanca Zvezne Republike Nemčije ambivalentna: medtem ko se je, denimo, zakonodaja glede tujcev zaostrila, so bile na drugi strani uradno priznane istospolne partnerske veze. Uzakonitev registriranih partnerskih skupnosti je za mnoge aktiviste gejevskega in lezbičnega gibanja predstavljala izreden uspeh. Zakon je dejansko izboljšal življenjski položaj homoseksualnih parov.
Kljub temu ne preseneča opazka, da niso zakoni tisti, ki izboljšajo svet. Potrebne so predvsem spremembe na socialnem in kulturnem področju, da bi družbo v celoti lahko označili kot odprto za življenjske koncepte, ki se razlikujejo od uveljavljenih norm. Rečeno drugače: kdor vpričo dveh moških, ki se poljubljata, doživlja sovraštvo in gnus, svojih stališč ne bo spremenil le na podlagi dejstva, da »kaj takega« ni več prepovedano. A zagovorniki človekovih pravic manjšin kljub temu gradijo na upanju, da bodo zakonska priznanja in povečanje javne vidnosti nenazadnje le vplivala tudi na spremembe v glavah ljudi. Zato so še toliko bolj nezadovoljni, če po letih manjših napredkov prav v samozavestni in življenja polni prestolnici kot je Berlin število nadvse brutalnih napadov na homo- in transseksualce narašča, za povrh vsega celo v notranjih mestnih predelih Kreuzberg, Mitte in Friedrichshain, ki veljajo za posebej odprte.
Trije dogodki, ki so v zadnjem letu vzbudili največ pozornosti: V noči s 7. na 8. junij so iz več avtomobilov napadli in pretepli skupino sedmih obiskovalcev drag-festivala v Kreuzbergu. Dve žrtvi sta končali v bolnišnici. Na enem izmed avtomobilov je bilo prepoznati nalepko turške fašistične skupine »Sivi volkovi« (Graue Wölfe). 18. oktobra je bil prav tako v Kreuzbergu pretepen mlad moški, ki se je tik pred napadom od prijateljev poslovil s poljubi in se s tem v očeh napadalcev izdal za geja. Tudi on je končal v bolnišnici, s kompliciranim zlomom čeljusti. Le nekaj dni za tem, 27. oktobra, sta bili tokrat v obrobnem predelu mesta žrtvi dve ženski. Napadalci domnevno izhajajo iz neonacističnih krogov. Poškodbe na obrazu in na ušesih ter otekline na trupu so bile rezultat napada, med katerim sta bili ženski, ki so ju prisilili, da sta ležali na tleh, posprejani in tako označeni z rdečo barvo.
Prvi napad, junija, je bil v tukajšnji sceni zaznan še kot šokantna izjema. Tri dni po njem je o zgroženosti pričala na hitro organizirana demonstracija na mestu napada, ki se jo je udeležilo nekaj tisoč ljudi. Obiskovalci scenskih lokalov in klubov so sicer že pred tem poročali o občasnih primerih psovanja in prostaškega ogovarjanja, a konkretni napadi so veljali prej za izjemo kot za kaj drugega. Oktobrska napada sta nato končno vzbudila zanimanje mestnih političnih strank, tudi medijev, predvsem liberalnih in levičarskih, ter scenskih revij. Do danes je bilo na to temo organiziranih več javnih razprav in objavljenih več člankov. Pri vseh je moč zaznati predvsem eno tendenco: željo po jasni določitvi skupine napadalcev. Medtem ko pri enih delujejo mehanizmi kulturnega razlikovanja in odgovornost tako vidijo pri islamskih priseljencih, drugi izpostavljajo predvsem, da gre pri storilcih za »socialne poražence«[1] današnje družbe, ki si na ta način dajejo duška. Ironično pri takšni razpravi je, da je največja družbena skupina, ki je odvisna od socialne pomoči, prav skupina turških in arabskih priseljencev, ljudi z islamskih ozadjem torej. S tega vidika se oba pogleda ne razlikujeta drug od drugega. Morda jima je v enem dati celo prav: pripravljenost storiti nasilno dejanje zna biti v skupini socialnih poražencev in versko zaslepljenih dejansko večja. Toda obe poziciji zaznamuje molčeče ignoriranje naslednjega vprašanja: ali je nasilje nad homoseksualci morda le izraz – moramo priznati, da nadvse vnebovpijoč – splošne in vsepovsod prisotne homofobije?
Za ponazoritev tega želim navesti naslednji primer. Imam zelo dobro prijateljico. Je jazzovska pevka, prava ponočnjakinja, ena izmed najljubših oseb, ki jih poznam – rojena kot moški. Če se z njo sprehajam po Kreuzbergu v Berlinu, v naju zagotovo priletijo psovke mladostnikov z »migracijskim ozadjem« (oseba z »Migrationshintergrund« je »fin« nemški izraz za »tujca«). Nemalokrat se mi zdi, da nisva fizično napadena samo zaradi tega, ker je moja prijateljica visoka dva metra in ima zelo močno postavo. Nato se usedeva v enega izmed boljših lokalov, k Nemcem, verjetno dobro izobraženim in z visokimi dohodki. A pogledi, ki jih je moja prijateljica deležna tudi v tem lokalu, so vse drugo kot izraz naklonjenosti in simpatij. Omenjena mladostniška drhal je gotovo konkretna grožnja, a prijateljstva in varnosti tudi pri drugi skupini ne bi našel.
Morda še drugi primer. Po opisanem junijskem napadu je bilo na internetnih forumih nemških neonacistov moč brati nadvse resno razpravo o tem, kako se vesti do tovrstnih pripetljajev. Pisali so, da so homoseksualci in podobno perverzni ljudje sicer bolniki in njihovega vedenja ni mogoče tolerirati, a vendar to, da bi tujci pretepali Nemce, nikakor ne gre. Ta razprava predstavlja skorajda zabavno kognitivno dilemo mladih nacistov in razkriva predvsem konsenz, ki ga je zaznati pri vseh socialnih slojih, nacionalnostih in veroizpovedih: strah heteroseksualnega moškega pred vsem tujim in predvsem pred penetracijo. Ta penetracijski strah ne bo izginil z nekaj pridobljenimi državljanskimi pravicami, s peščico gejevskih televizijskih moderatorjev in pop-zvezdnikov. Prav nasprotno. Zdi se, da se ta strah celo stopnjuje z večjo vidnostjo obstoja seksualne deviacije v percepciji javnosti. Skupaj s socialno frustracijo in ideološko (tudi religiozno) fanatizacijo se iz tega očitno izcimi kompliciran zlom čeljusti. V nekaterih primerih zadostuje le nekaj piv in temeljne civilizacijske norme, kot je, denimo, spoštovanje telesne celovitosti soljudi, so pozabljene. Ne glede na to, kakšna so zakonska določila: če je noč temna in kraj neznan, je instinkt, ki odloča o tem, ali se je varno prijeti z osebo istega spola za roke ali ne, še vedno najboljša zaščita. To velja za cel svet, tudi za Berlin.
To dejstvo se glede na velike uspehe svetovnega gejevskega in lezbičnega gibanja rado pozabi. Odprta scena in liberalna zakonodaja ščitita mlade homoseksualce predvsem pred tem, da bi odraščali v veri, da so sami in edini na svetu s tovrstnimi čustvi. S tem jim je v primerjavi z nekaj desetletij starejšimi predhodniki olajšan začetek. A obe generaciji bosta morali v doglednem času še naprej prenašati prikrito ali odprto zavrnitev večinske družbe.
Poskus identificiranja specifičnih skupin storilcev pod takšnimi pogoji vsekakor ni smiseln. Posledica tega je le boj med konkurenčnimi subkulturami, pri čemer zmagovalci ne morejo obstajati. Prav to je moč videti v berlinskem Kreuzbergu. Okrožje ima visok delež turških in arabskih prebivalcev, med njimi v Nemčiji živi že njihova tretja generacija. Prav tako že od šestdesetih let naprej obstaja v Kreuzbergu levičarsko-alternativen, zelen milje, ki je pod svoje okrilje sprejel tudi gejevsko in lezbično sceno. Na relativno majhni površini so se tako znašle skupine ljudi, ki imajo preprosto zelo malo skupnega, z izjemo dejstva, da (iz različnih razlogov) niso del večinske družbe. Eni v tej situaciji dokazujejo svojo moškost s tem, da domnevno šibkejše od sebe pretepejo, tako da morajo ti v bolnišnico. To je ravnanje, o katerem bi lahko razpravljali kot o nekakšnem mainstream-refleksu. Drugi reagirajo tako, da se večinski družbi dobrikajo s tem, da tiste, ki so kot Nenemci že tako izključeni iz družbe, denuncirajo kot civilizacijsko nekompatibilne. Predvsem parlamentarci krščanske konzervativne struje, ki jo predstavlja nemška vladna stranka CDU, so tisti, ki te iztočnice s hvaležnostjo sprejmejo in na njihovi podlagi zahtevajo hiter in učinkovit izgon kriminalnih tujcev iz države. Hkrati so to isti parlamentarci, ki so glasovali proti istospolnim partnerskim skupnostim. Holger, čigar čeljust je bila zlomljena 18. oktobra, je tovrstno licemerstvo kasneje v intervjuju komentiral takole: »Mislim, da so takšne izjave nekako smešne. […] Čim večja je ‘nevarnost’, tem bolj konzervativen je odziv ljudi. Seveda ni skrivnost, da se znotraj naše skupnosti nahaja relativno velika desničarska scena in določen odpor do tujcev oziroma migrantev. Seveda lahko razumem, da se to še poveča, če imajo storilci dejansko migracijsko ozadje. A to očitno ni nujno povezano, saj so obe lezbijki vendarle napadli Nemci.« Zadnji stavek se nanaša na lezbijki, ki sta bili pretepeni 27. oktobra.
To, kar je Holger v bolečinah zaradi multiplih zlomov in z več šivi v ustih dejal, je pametneje kot večina tega, kar je v Berlinu trenutno slišati na temo nasilja nad geji in lezbijkami. Njegova izjava daje upanje, da bo morda v prihodnosti obstajalo nekaj pametnih glav, ki bodo zmožni homoseksualnemu gibanju vliti novih impulzov. Takšnih, ki bodo spoštovali dosežke legalističnega gibanja in hkrati našli nove poti, kako družbo tudi onstran zakonodajnega priznavanja narediti bolj tolerantno in bolj odprto.
Prevedel Matej Kralj. Foto: Arantxa Gorriti/www.umbruch-bildarchiv.de
[1] »Sozial abgehängte« ali socialni poraženci je oznaka za ljudi v Nemčiji, ki sami sebe definirajo kot tiste, ki so tako rekoč izpadli iz sistema in zato nimajo ambicij spoštovati njegovih pravil. Sociološke raziskave v Nemčiji v zadnjih nekaj letih kažejo, da je ta fenomen v vzponu: vse več je ljudi, ki se definirajo kot socialno poražene/izvisele. Njihova definicija samega sebe se torej lahko razlikuje od slike, ki jo kažejo kazalci njihovega gospodarskega, socialnega ali izobrazbenega položaja, kar pomeni, da socialni poraženci niso nujno družbeni nižji sloj. S samo-pripisovanjem načelo učinkovitosti, na katerem je zgrajen zahodni kapitalizem, izgubi svoj pomen: če se socialnim poražencem po njihovi logiki učinkovitost ne izplača več (služenje čim več denarja, dokazovanje v službi in podobno), kaj jim torej preostane drugega, kot pa da si dajo duška? [opomba prevajalca]
