Povejmo kar takoj: resnica sleherne drugačnosti je odprtost do drugosti. Kaj to pomeni v konkretnem Haiderjevem primeru? Zlasti pomeni odpoved incestuozni ljubezni. Jo je Haider zmogel? Poglejmo.
Če je novi (sic!) desničarski populizem nujno dopolnilo multikulturne tolerance sodobnega globalnega kapitalizma, kot je že pred časom zapisal Slavoj Žižek, potem lahko mirno dodamo, da je nedavno javno ‘odkritje’, da je bil Jörg Haider (tudi) homoseksualec, svojevrstna vrnitev nečesa, kar je moralo biti dolgo časa potlačeno, čeprav je bilo sočasno tudi vsem na očeh, predstavljalo pa je natanko utelešenje nujnega razmerja med samim desničarskim populizmom in brezmejno toleranco kapitala. Nobeno presenečenje zato ne more biti, da je Haider tako dolgo ostro nastopal proti Slovencem v Avstriji, obenem pa užival ugled karizmatičnega zagovornika pravih identitet klenih Avstrijcev, ki vedo, kaj je prava identiteta moškega in prava identiteta ženske.
Skicirajmo zato osnovne koordinate problema, ki ga je imel Haider, imeli pa so ga, in ga imajo še vedno, tudi vsi drugi, ki so se nezavedno identificirali med seboj prek njegove notranje razcepljenosti.
Že na prvi pogled je opazen razkorak med Haiderjem kot notranje razcepljenim posameznikom ter nerazcepljenimi našimi ljudmi, ki živijo v prijazni gorati Avstriji pristno organsko domačijsko življenje. Haider se je moral kajpak nenehno spraševati, kaj ogroža resnične identitete ljudi in jih najeda, kaj spodnaša tla avtentičnemu življenju pristnih ljudi, ki kajpak niso Slovenci, na tem spraševanju, ki je delovalo kot posebni atraktor, pa je tudi gradil svoje javne nastope in z njimi žel velike politične uspehe.
Ob spraševanju nam najprej pride na misel multikulturna toleranca, ki je zakon sodobnega življenja, v katerem se na primer ljudem politične in drugačne razlike prikazujejo kot kulturne, medtem ko je odprtost do naravnih in družinskih vrednot tako rekoč pogoj vsakega mogočega skupnega življenja v enem samem organskem svetu, ki ga s svojo navzočnostjo vznemirjajo le ti ali oni družbeni marginalci, tj. nebodijihtreba.
Toda ljudje vsaj nezavedno natančno vedo, da je multikulturna toleranca danes tudi hrbtna stran bizarne nesmiselnosti in praznosti samih možnih izbir, ki jih prinaša življenje, zato se zdi, da je vse v življenju kot v gigamarketu ali na televiziji, kjer je seveda mogoče izbirati med dvesto programi, čeprav je res, da so izbire povsem votle in na koncu tudi absurdne. Res je, da nam vsiljujejo vtis, da z izbiranjem zares sodelujemo pri dejavnostih, s katerimi sooblikujemo družbeno življenje, vendar so te narejene že vnaprej. Srhljivo filmsko ponazoritev takega stanja vidimo v filmu Otok (The Island, Michael Bay, 2005), v katerem spremljamo življenje ljudi, ki ne vedo, da so v resnici zgolj kloni, ki jih imajo na voljo njihovi lastniki, ker potrebujejo nove telesne organe. Njihovo življenje je kratko (živijo komaj nekaj let), verjamejo pa tudi, da so povsem na varnem, saj naj bi bil planet tam zunaj njihovega domovanja kontaminiran.
Današnja družba je brez identitete prav zaradi tega, ker ljudje vse bolj verjamejo, da ne obstajata dva spola, temveč cela vrsta. Kakšna je resnica takega izjavljanja? Resnica je zelo preprosta: ena sama družba kot posoda za vse možne subjektivitete. Nebesa torej.
Kaj v takih navideznih nebesih pomeni spoznanje, da je bil Haider homoseksualec? Na prvi pogled nič posebnega, saj je predstavljal zgolj eno možnost med drugimi. Nihče se ne bi smel vznemirjati, skladno z zamislijo o brezmejni toleranci sodobnega družbenega oziroma kapitalističnega življenja.
Pa vendar ni čisto tako. Na dejstvu, da je bil Haider homoseksualec, seveda ni nič spornega. Problem pa nastane, če pogledamo na vse skupaj s strani.
Pogled s strani nam najprej pokaže družbo kot razcepljeno. V njej živijo vse bolj apatični ljudje, ki izbirajo vnaprej narejene izbire, obscena permisivnost pa se jim prikazuje kot raj, kjer preprosto ni pomembno, kako se artikulirajo materialni interesi kapitala. Preprosto rečeno: ljudje živijo neskončno dolge počitnice, prazniki so vsak dan, toleranca je brezmejna, vrnitev potlačenega pa nekaj običajnega in vselej prezrtega oziroma nerazumljenega.
Haider kot homoseksualec zato besno brani avtentično Eno, medtem ko mora biti izjema (njegova homoseksualnost) bodisi potlačena bodisi utajena (Slovenci v Avstriji). V središču razmisleka je torej identiteta, ki pa je, prav tako kot družbeno polje, notranje razcepljena. Razcepljenost je dobra, vendar je v sodobnem svetu brezmejne tolerance in postmodernega rasizma lahko zgolj utajena.
Haider je bil zato oportunist in demagog, nikakor pa ni bil ekstremist. Sočasno je bil svojevrstni outsider, na smrt prestrašen zaradi lastne paradoksne utajene drugačnosti. Jedro njegovega populizma je predstavljalo prav dejstvo, da ni mogel sprejeti lastne notranje razcepljenosti, zaradi česar je prisegal na zunanja družbena pravila igre, obenem pa vztrajal, da je med vsemi možnimi identitetami kljub vsemu ena, ki je prava. V svetu neskončnega diferenciranja je hotel psihotično uveljaviti eno samo posebno razliko, ki bi naddoločila vse druge.
Ali ni v njegovi drži nekaj blaznega? Ali kot nas je poučil Freud: kdor išče svojo pravo identiteto, je že na poti, ki vodi naravnost v norost.
V tej perspektivi je bil Haider sodobni drugačnež, prestrašen zaradi možnosti, da je človek zares lahko drugačen (drugi od samega sebe) in da lahko v tej razcepljenosti vztraja, s tem pa omogoča resnici družbenega življenja, da se artikulira v javnosti. Haider je hotel biti drugačen, obenem pa se je bal resnice (tudi lastne) drugačnosti oziroma drugosti, zato je bil zgolj patetičen in družbeno nevaren.
Foto: Spanaut
