KOMENTAR
V svetu brez strasti, v svetu neskončnih simulacij vsega, česarkoli in tudi tistega, česar nikakor ni mogoče simulirati, v svetu, kjer je vse zunaj, na površju, vsem na očeh, vsem vselej prijazno na voljo, se še vedno rojevajo tudi posebne intimne izkušnje, ki jih ni mogoče simulirati. V tem je imperativ, je dolžnost, je presežek, ki nima nobene cene, nobene tržne in dodane vrednosti, ki jo tako zelo ljubijo ekonomisti, je pa od nekdaj. Kapitalisti se zato zanj ne zmenijo, potrošniki zabav pa tudi ne, saj so zlasti hvaležni prvim, da jim ponujajo to, kar domnevno potrebujejo.
Če se je Freudu pred stoletjem ponudila izjemna priložnost, da je lahko poslušal ženske, to pa je tudi pograbil z obema rokama, je dandanes morda prav tako izjemna priložnost, ki je kajpak ne gre zamuditi, da prisluhnemo lastni intimnosti, in če je kdo pripravljen leči na kavč, tudi intimnemu razmišljanju drugega človeka. Ne zaradi tega, da bi ga razgaljali, temveč zato, da bi se ohranila njegova drugost, da bi mu prisluhnili, kot je tudi zapisano in kar je čisto nekaj drugega.
Prisluhniti drugemu človeku v današnjem nesrečnem in zasičenem svetu ni le privilegij, ni le presežek, ni le vzvišena izkušnja, temveč je tudi revolucionarna. Ko je vse simulirano, izdelano, zapakirano, ponujeno in prodano, ko je vsega dovolj, ko so vsi drugačni, v resnici pa povsem enaki in vse bolj podobni zombijem, je zavest nenadoma presenečena in osupla zaradi preprostega spoznanja, da vse simulacije skupaj niso prinesle ničesar novega. Res je, da bistroumni analitiki družbenega dogajanja, brezobzirni povzpetniki in narcisoidni politiki, enodnevni zvezdniki, naspidirani lastniki kapitala in zloščeni piarovci verjamejo v dogajanje, retoriko, priložnosti, drugačnost, uspeh in trdo delo, toda prav tako vedo, da so zgolj konformisti, uboge duše, prilagojene novim časom, ki jih potrebujejo, da lahko simulirajo staro in kopičijo denar.
Ostajajo pa izkušnje, ki jim prisluhnejo le zares pogumni, ljudje, ki jih ni strah neprilagojenosti in jim dol visi za kapitalistično ponudbo, biznis in investicijske priložnosti, pa če jih ponuja sam papež, ta bizarni nadzornik največje in najbogatejše korporacije. Pred časom me je tako mlada mamica treh otrok povprašala, če ji lahko povem, kaj pomeni biti ženska. To kajpak ni bilo šolsko vprašanje, zato nanj nisem odgovoril. Dobro je bilo namreč že samo vprašanje, ki mu velja prisluhniti. In zadnjič mi je mladenič povedal sanje, v katerih se mu je rodil otrok. Imel je obliko penisa z modi, občutek pa je imel, da mora zanj nežno skrbeti, tako kot se pač skrbi za novorojenega otroka. Je bila mamica ženska ali ne? Čemu bi spraševala moškega, kaj pomeni biti ženska? In mladenič z empiričnim penisom v hlačah, kdo je bil, da se mu je rodil otrok v opisani obliki?
Stari dobri Freud. Natanko je vedel, da je potlačitev sam temelj normalnosti, vedel je, da je človeku v zadovoljstvo, če sprejema omejitve, meje, imanentne vsakemu učnemu oziroma spoznavnemu procesu, vsakemu razvoju, vsaki duhovni preobrazbi, jasno mu je bilo, da je vsak napad na seksualne izkušnje sočasno tudi napad na to, kar je ključna razsežnost samega življenja, ki je ogenj, kot je kasneje pripomnil Gaston Bachelard. In kjer ni ognja, je zgolj pepel, tam ni nobenega življenja.
Duh, vse je v duhu. Tam se rojeva novo, ne v genih. V prečudovitem filmu Petindvajseta ura (25th Hour, Spike Lee, 2002) smo spremljali zadnjo sekvenco, v kateri pelje oče obsojenega in pretepenega sina v zapor. Potem mu reče: Reci eno samo besedo in vse bo drugače. Vznemirjeni spremljamo film do konca, spremljamo duhovno potovanje, o katerem mirno pripoveduje oče, dogajanje, ki bi sledilo, če bi sin izrekel eno samo samcato besedo. Ni je izrekel, in nič se ni zgodilo. Oče ga je odpeljal v zapor, nam pa je ostal občutek, kako zelo malo je manjkalo, da bi bilo vse drugače. Vse se namreč začne z besedami, ki proizvajajo duha in so vselej v njem. Z besedami, ki jih je poslušal Freud, dan za dnem pa so prihajale iz ust žensk, ki jih sicer ni hotel nihče poslušati; z besedami, ki jih ne upamo izreči, ker nas je preprosto preveč strah; z besedami, ki bi nas prestavile v druge svetove, ki niso nemogoči, ampak so ves čas na dosegu roke; z besedami, ki jih v današnjem svetu simulacij preprosto ni, ker so očitno skoraj vsi prepričani, da je treba zgolj simulirati simulirano, pripovedovati že povedano, prikazovati že prikazano, slišati že slišano, videti že videno, češ da je v teh dejavnostih zgoščeno samo življenje.
Vztrajajo pa izkušnje, ki kličejo po novih besedah, saj so brez njih nemočne, neme in obsojene na životarjenje; ostajajo vprašanja, ki jih slišimo le v tihih urah in jim rade volje prisluhnemo, da bi nas bogatila, nas odpirala in popeljala drugam, vselej drugam, tja, kamor se je res vredno odpraviti. Zlasti danes, v teh temnih zaporniških časih, ko je vse več ljudi žalostnih in so žalostni tudi simulakri, kot bi vedeli, da ne morejo ponuditi ničesar novega, čeprav nenehno ponujajo, kot ponujajo krošnjarji, duhovniki, podjetniki, mediji, kapitalisti in vsi drugi, kar jih je zainteresiranih, da se na tem brezbožnem svetu nič ne spremeni.
