TE(R)ORIJA
Temelja dilema, ob katero trčimo, ko razpravljamo o homo porokah – in ob tem predvidevam, da se vsi strinjamo, da pravice niso enakovredno podeljene vsem na hierarhični lestvici seksualnih identitet – je vprašanje, ali homo poroka dekonstruira/spreminja vsebino zakonske zveze ali pa je želja po poroki zgolj pristajanje na regulacijo in discipliniranje seksualnosti po heteronormativni shemi.
V obeh argumentih je nekaj resnice. Če sledimo argumentaciji sociologov Judith Stacey in Anthonyja Giddensa, ki pravita, da so geji in lezbijke »pionirji post-moderne družine«, potem prva teza o spremembi institucije zakonske zveze zdrži. Dejstvo, da so posamezniki in posameznice drugačnih spolnih usmerjenosti bolj senzibilizirani in refleksivni, pripravljeni eksperimentirati in redefinirati, niti ni presenetljivo, če v obzir vzamemo njihovo pozicijo Drugega. Živeti v queer času in prostoru namreč pomeni živeti v prostoru brez definicij situacije. To pomeni, da je posameznik na nek način prisiljen reflektirati in konstituirati svoj prostor in čas ali – kot bi temu rekel Foucault – »postati homoseksualen«. Na ta način se odpira prostor posameznikovega delovanja, prostor samo-zavedajočega se subjekta – in to je, po mojem mišljenju, najpomembnejši dosežek Drugega, tistega, ki je zatiran. V tem smislu je »postati homoseksualen« resnična alternativa – ali paralelen svet – krutemu strukturiranemu svetu hetero-normativnosti.
Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da bodo lezbijke in geji vsebino tovrstnega queer prostora potencialno prenesli v homo zakonsko zvezo (in s tem tudi v zakonsko zvezo kot tako), da bo torej, rečeno z Giddensom, v zakonski zvezi zavladala demokracija čustev. Na ta način se dejansko de-konstruira vsebina zakonske zveze kot jo poznamo. Ampak ta v simbolnem smislu še vedno ostaja heteroseksualna institucija, drugačne oblike zakonske zveze pa so še naprej razumljene kot razlika (odmik od standarda).
Cena prizadevanja za homo poroke
Vendarle … zakaj bi si sploh prizadevali za zakonsko zvezo? Kdaj in za kakšno ceno je LGBTIQ skupnost pristala na idejo homo poroke in s tem okupirala celotno polje političnega imaginarija?
Gejevsko in lezbično gibanje nastane v kontekstu radikalnega prepraševanja obstoječega. Nastane v kontekstu politik novih družbenih gibanj in kot tako ima močan kritični in revolucionarno-afirmacijski naboj. Tako kot so cilji vseh tedanjih radikalnih gibanj daljnosežni, si tudi gejevsko in lezbično gibanje zastavi široke in ambiciozne cilje. Ti niso bili usmerjeni k integraciji, pač pa k uničenju sistema, ki jih je naredil za Druge. Težili so torej k dialektični ukinitvi samega sebe kot Drugega. Pri tem je gibanje svoj boj povezovalo z bojem preostalih, ki so bili zatirani, in z njihove strani so dobil tudi podporo, čeprav je bila ta lahko le na deklarativni ravni in je temeljila na neiskreni strpnosti.
Danes gejevsko in lezbično gibanje obstaja zgolj kot del (neo)liberalnega diskurza. Njegovi cilji so postali ožji, da ne rečem pomanjkljivi, aspiracije pa so izgubile svoj apetit; od transformacije smo se premaknili k integraciji. To spremembo je potrebno razumeti v širšem kontekstu konca velikih zgodb, individualizacije družbe in v kontekstu drugih ekonomskih in političnih sprememb, med drugim tudi skozi vprašanje seksualne osvoboditve prek potrošnje in industrije zabave in telesa (gejevska scena je očiten primer tega) in prek prakse (neo)liberalnega diskurza človekovih pravic, ki ukinja vsako potencialno radikalnost.
Del LGBTIQ gibanja je pristal na institucionalizacijo svoje politike in svojih zahtev, kar je terajlo svojo ceno, v prvi vrsti pristanek na tisto, kar Judith Butler imenuje »leksikologija države«. To pomeni pristajanje na načine, na katere bo država – ki je prav tako heteronormativna institucija – sploh vzpostavila zahteve LGBTIQ skupnosti. Tako se med hetero in homo zakonsko zvezo vzpostavlja dialektični boj; prizadevanja za homo zakonsko zvezo so bila na začetku povezana z zahtevami po pravicah, potem pa so ta prizadevanja kar naenkrat postala edino polje radikalnega, ki si ga je moč zamisliti. Tako so bile izključene vse možne oblike ne-heteronormativne oblike seksualnosti in postavljene v polje nezamisljivega. »Perverznost« tako še naprej ostaja v tem polju in kot taka izgublja svoj glas v »javnem« političnem prostoru. Postala je entiteta, ki obstaja izven hierarhije hetero in homo zakonske zveze. Ne dopušča se, da bi v leksikologiji države obstajala vsaj v polju subordinarnega. Perverznost ostaja tabu!
Hegemonija mainstreama
Struja, ki zagovarja homo poroke, je vzpostavila hegemonijo nad tem, kar LGBTIQ politika predstavlja. Nastopa v imenu celotne LGBTIQ skupnosti in posledično tudi konstruira zahteve te politične skupnosti. In tu zgodba še ni končana. Konstrukcija zahtev vpliva tudi na konstrukcijo identifikacije; to pomeni, da prizadevanja za homo poroke vzpostavljajo »scenarij«, v odnosu do katerega se morajo osebe, ki jih privlačijo osebe istega spola, identificirati. Tovrstna identiteta (definirana prek homo poroke) je vsaj najbolj dostopna, saj so informacije o tem prve, na katere naletimo. Na ta način se zapira prostor seksualnega in tistega, kar je v seksualnosti možno misliti.
V tem kontekstu je liberalni argument »pravice do izbire« (moram imeti vsaj pravico do homo poroke, četudi je ne izkoristim) na drsečem terenu. Liberalna ideologija namreč zanemarja vprašanje moči, ki je pred vprašanjem izbire. Kdo ima torej moč definirati izbire? Lahko bi torej rekli – z nekaj zadržkov – da je vztrajanje na homo porokah hetero-normativna praksa.
Z oženjem političnega polja se zgublja potencial za postavitev ključnega vprašanja: zakaj ima država sploh pravico, da predpiše, katera oblika skupnega bivanja ima privilegij in pravice? Vse se reducira na vprašanje pravne emancipacije (enakopravnost), ne pa tudi na vprašanje družbene emancipacije (enakost). Obstaja namreč vrsta oblik skupnega bivanja, veliko več, kot nam dopušča pogled, ki vidi le normalen hetero ali homo (monogamni) par.
