Vojna zvezd
V zadnji številki Narobe me je zbodla kolumna Mitje Blažiča, Vojna zvezd, katere sporočilo je sicer težavnost LGBT aktivizma kot posledica raznolikosti, vendar mi ne gredo iz glave retorične figure, s katerimi se, če uporabim njegove metafore, zvezda aktivistične scene ignorantsko spravi na velike pink galaksije anonimnih. Njegov pogled se mi ne zdi vreden človeka, ki ga načeloma spoštujem, med drugim tudi zaradi njegovih prizadevanj k strpnosti. Kje je meja, da se nekdo okliče za aktivista, vse ostale pa “upravičeno” okliče za skrite v neznosnem udobju zasebnosti, kot da nič ne počnejo(/mo) . Po mojem mnenju ni dopustno, da se jasno izrazi mnenje, ki kratko malo zaničuje vse drugačno in subtilno poveličuje vse lastno. Strpnost? Daleč od tega. Ne želim narekovati uredniških politik, vendar moram protestirati!
Mitja, je upor v obliki posledice organiziranega konstrukta “nedvomne” homofobije edini vzorec, ki ga znamo izpeljati, da dosežemo vidnost, ki jo tako nujno potrebujemo? Jo zares tako nujno potrebujemo? In ali je za to nujna ukalupljenost vseh, ki se nas to tiče, da mahamo in govorimo isto? Poskusiti bo treba nov pristop. Pluralnost (mavričnost, če želiš), je zame znak napredka. Pomeni več možnosti in nove rešitve, pa tudi terja odgovore na nova vprašanja. Zato se bo morda pokazalo, da ima tvoj krik po enotnosti ravno nasproten učinek od želenega. Vendar iskrena hvala, aktivist! Zavedaj se, da si k napredku tudi sam prispeval.
V. S.
Spoštovani V. S.,
pa kaj je narobe z Vojno zvezd? Je tako strašno slaba, da so sporočilo poleg mene razumeli le redki? Ali je tako dobra, da je pošteno natrla soli v rane in bomo zdaj razbili ogledalo? Kakorkoli, brana je in ljudi iz GLBTIQ skupnosti ni pustila hladne. Povzročila je divje debate na forumih, predvsem Labrisu, in razgibano diskusijo tudi v drugih logih. In na površje je splaval precejšen del dreka, ki ga je naša skupnost polna in ki ga vsi, prepričani da smo najboljši, pa tudi zato, ker kvari sliko, že leta ignoriramo. No, zdaj se o dreku vsaj pogovarjamo. Bi bilo dobro zgraditi čistilno napravo.
Ne, sporočilo kolumne ni “težavnost LGBT aktivizma kot posledica raznolikosti”. Raznolikost bogati in jo z vsem svojim biti (in ni ga malo) podpiram. Skrbelo bi me, če bi bili vsi enaki. (Mimogrede: kaj pa je aktivizem? Delo društev in sekcij? Ali homo-poljub sredi Celja?) Pravim, da sem utrujen, ker se ne da zanetiti upora. Ker je postalo brezupno iskanje dveh, treh točk, okrog katerih bi stopili na ulice skupaj. Kljub temu da smo idejno različni. Vzrok temu pa ni raznolikost, ampak strah. In vsi mehanizmi, ki jih sproža in jim vse bolj podlegamo. Vključno z apatijo, brezbrižnostjo, ignorantstvom in menefregizmom.
Da poveličujem lastno in napadam vse ostalo? Tega nisem zapisal. Vi tako razumete. (Zakaj že?) Moj napad je filigranski in je temeljno sporočilo kolumne. Naslavljam GLBTIQ osebe, ki jim klozet ni vmesna faza do osvoboditve, ki jim forumi niso mesto informiranja, debatiranja, zabave in zbiranja poguma za suvereno življenje, ampak na klozet pristajajo kot na način življenja. In tako legitimirajo ukaze in zakone heteronormativne patriarhalne rekatolizirane držve in družbe, ki naš obstoj tolerira izključno pod pogojem, da je v tišini in molku. In ker je teh mahanizmov strahu nekaj tudi v meni, sem pisal v prvi osebi ednine.
Ukalupjenost? Homogenost? Uniformiranost? Tuljenje v en rog? Bog nas varji te nadloge! O vidnosti pa – naj konča Marx, ki ga tako, med študijem, povzemam po Splichalu: » [K]ar ne morem biti za druge, tudi zase nisem in zase ne morem biti …, torej ne morem obstajati kot človeško bitje, če mi ni dovoljeno sporočati svojega duhovnega tu-bivanja.« Amen.
Mitja Blažič
Afirmacija in sinergija namesto kritike in entropije
Branje uvodnika urednika Romana Kuharja in kolumne Mitje Blažiča v zadnji številki Narobe, me je spodbudilo k odgovoru ne le njima, ampak vsem tistim aktivistom in aktivistkam na sceni, ki že dolgo časa govorijo in mislijo podobno o neaktivistih. Morda je čas, da u-slišijo kakšno drugo plat razen svoje, čeprav močno dvomim.
Pričakovati, da smo in bomo vse lezbijke in geji aktivisti zgolj zato, ker imamo isto spolno orientacijo, je tako nesmiselno in neutemeljeno kot tudi nerazumljivo. Ljudje smo si med seboj različni, imamo različne značaje, različna družinska in profesionalna ozadja, različne izkušnje. Iz tega sledi, da vsak človek po svoje presoja, kako bo živel ali ne-živel svojo homoseksualnost. Nekateri so presodili, da preprosto niso dovolj močni, da bi se lahko izpostavljali pritiskom javnosti kot aktivisti, nekateri so presodili, da jim je dovolj, če se s homoseksualno tematiko ukvarjajo zgolj na teoretični ravni, spet drugim je bližje, če imajo svojo gejevsko pevsko ali gledališko skupino, spet tretjim je bližje, če so aktivisti na ravni mikroodnosov v ožji in širši družini, med prijatelji, znanci, sodelavci, nekaterim je dovolj, da se udeležujejo gej žurov ali da oblikujejo svoje privatne gej žurke in nekaterim je dovolj, da so javne osebnosti, vendar posebej ne izpostavljajo svoje spolne, ampak profesionalno orientacijo (na koncu koncev se prej ali slej izve, da je dotični/a gej ali lezbijka in je to za nekatere vsaj delno pozitivna informacija), za nekatere pa je vsakršno nedelovanje v tej smeri tudi že delovanje (kdo bi to razumel!).
Skratka, povsem jasno je, da smo lezbijke in geji zavezani različnim ciljem, motivom, potrebam, željam in dejanjem in nihče nima pravice drugega obsojati neumnosti, omejenosti in samomorilske samozadovoljnosti zgolj zato, ker ne počne tega, kar počne njegov »aktivistični sosed«. Navsezadnje ni človeka, katerega pamet, dejanja in odnosi z okolico, bi bila tako samozadostna, popolna in povsem etična, da bi lahko na tak način obsojal druge, prej bi rekli, da smo vsi nepopolni, ranljivi in so-odvisni od drugih, kar nas pogosto postavlja v zelo kompleksna in včasih celo protislovna razmerja do nas samih in drugih. Kot primer tega, naj navedem, da sem zadnjič izvedela, da je ena izmed dokaj eminentnih aktivistk, ki je zelo negativno nastrojena zlasti do neaktivističnih lezbijk na sceni, sama še do danes ni naredila coming out pred domačimi.
Poleg tega je misliti, da bo samo glasni aktivizem, javni coming out in sprememba zakonodaje pripeljala do želenih sprememb v odnosu do homoseksualnosti, milo rečeno naivno. Zakon sam po sebi je mrtva črka na papirju, bolj kot to je pomembno njegovo spoštovanje in implementacija v vsakdanjih medčloveških razmerjih oziroma so pomembne vrednote ljudi, ki so sposobni udejanjati to, kar so si zadali kot svoj zakon. Toda da bi si lahko naložili določen zakon, je pomembna mentalna prebujenost in samo-zavedanje o določenih prepričanjih in navadah, ki pripelje do potrebe po zapisu določenega zakona. Kajti kakor so rekli veliki misleci, kot so Rousseau, Tocqueville in Nussbaumova, so zakoni in institucije utelešenje določenih vrednot, prepričanj in navad, če hočete določenega pogleda na svet. Prav tako so rekli, da lahko tudi zakoni in ustanove spodbudijo določene vrednote, prepričanja in navade, iz tega sledi, da je med vrednotami, navadami in zakoni dvosmeren proces in da ni pomemben le makro svet prava in birokratsko-političnega aparata, na katerega ciljajo aktivisti in teoretiki, ampak prav tako vse plasti mikro sveta, ki smo jih opisali zgoraj, pripomorejo k pripravi terena za oblikovanje pravičnejših zakonov.
Katarina Majerhold
Vaše odzive pošljite na e-pošto narobe.urednik@gmail.com
