Kolumna Tratnik 17
Tokrat se ne bom ukvarjala ne z razkritjem, ne s prosveto in kulturo, ne z družinskim zakonikom, ampak z vprašanjem, ki je le redko predmet razprav ali predavanj. Preprosto zato, ker večina na sceni najbrž ne razmišlja veliko o tem, prepričana, da se je ne tiče, vsaj ne še zdaj. Včasih pa se nekateri v neformalnem pogovoru zalotimo, da vendarle sami pri sebi pogosto razmišljamo o tem. O čem vendar? O staranju. Ne gre le za to, kaj smo že naredili, kaj počnemo in kaj bomo še delali na področju lgbt-aktivizma, ampak je vprašanje tudi, kako bomo sami končali.
Na zadnjem festivalu lezbičnega in gejevskega filma smo videli avstrijski dokumentarec Zaljubljene, zrele, drzne (r. Katharina Lampert in Cordula Thym, 2009) o starih lezbijkah na Dunaju, ki je precej optimističen. Tudi dokumentarec kitajskega režiserja Xiaoganga Weija Pridi k očku (2009) poskuša detabuizirati staranje s prikazom življenja nekaterih gejev, starejših od šestdeset let, na Kitajskem, v Italiji, Belgiji in na Nizozemskem. Nismo pa prikazali nekoliko trpkejšega dokumentarca na temo staranja lgbt-populacije v ZDA z naslovom Gen Silent (r. Stu Maddux, 2010), ker lani še niso prodali pravic za predvajanje nobenemu evropskemu distributerju. V filmu so prikazane različne usode starih gejev. Tako spoznamo gejevski par, od katerega je eden v domu za ostarele, saj njegov partner, ki je ravno tako star, ne zmore več skrbeti zanj. Pri tem se takoj postavi vprašanje, kako osebje v teh domovih razume lgbt-ljudi, saj prepričanje »pri nas vse obravnavamo enako« ni nujno dovolj za premagovanje predsodkov. Če v ameriških domovih za ostarele že uvajajo tečaje, s katerimi osebje seznanjajo s staranjem gejev in lezbijk, smo pri nas še kar daleč od tega. Poseben problem je tudi naraščanje občutka nemoči in strahu, ki se pogosto pojavi pri starih lezbijkah in gejih ali transseksualcih. To lahko pomeni, da se ponovno zaprejo v klozet, saj se zaradi usihanja življenjskih moči bojijo izpostavljanja v javnosti. Nekateri sicer najdejo upanje in družabno življenje v skupinah za starejšo lgbt-populacijo. V dokumentarcu se je ena podobnih skupin tudi organizirala in sestavila urnik za prostovoljno pomoč na domu starejši transseksualki, ki zaradi napredovanja bolezni ni več zmogla skrbeti zase na svojem domu, njen odnos s sinom pa je bil odtujen.
Nekaj je najbrž jasno – staranje bo tudi pri nas zahtevalo nove oblike solidarnosti ter medsebojne pomoči in podpore izven institucij. Doslej smo o starih lezbijkah in gejih vedeli zelo malo, tudi zato, ker razkrivanje ni bilo običajno, ker so mnogi živeli heteroseksualno življenje ali pa tako samotno, da slednjič nihče ni nič vedel o njih. Tako se včasih malo za šalo, a vse bolj tudi zares pogovarjamo o tem, da bi potrebovali dom za ostarelo lgbt-populacijo. Seveda, nekaj takih ustanov je že v Nemčiji in ZDA, pa verjetno še kje. S prijateljicami lezbijkami se večkrat pogovarjamo, da bi v starosti prodale vsaka svoje imetje in da bi si kupile skupno, večjo stanovanjsko hišo za staranje in najele morebitno pomoč, ko bi jo potrebovale. Kar je najbrž bolj pobožna želja, saj so naše partnerske, družinske in materialne situacije sila različne, ene imajo bližnje dediče, druge ne, nekatere so vajene kooperative, drugim je samotarstvo temeljna zapoved … Toda razmišljanje nič ne škodi, četudi ni vedno povsem uresničljivo – nenazadnje pa smo vajene zahtevati nemogoče.
Vendar si, preprosto rečeno, sebe na stara leta zares ne predstavljam v kakšnem strejtovskem domu za stare, kakšnih drugih domov pa seveda ni. Že tako je institucionalizirano staranje postalo hudo draga reč. Ravno tako ni pošteno (in še manj zanesljivo) računati s tem, da se bomo kot starci in starke obesili na svoje partnerje, partnerke ali otroke, kolikor jih imamo ali jih bomo sploh imeli. Seveda je zanašati se izključno nase najzanesljivejša deviza, toda ravno ta v starosti rada odpove in je skoraj ni mogoče zakupiti vnaprej. Preprosto ne moremo vedeti, kaj nas bo zadelo na stara leta in kdaj bomo obsojeni na nesamostojnost. Predstavljamo pa si lahko, da bi nas ta situacija zaradi naše homoseksualnosti pahnila v novo obliko izolacije in diskriminacije, ki je še nismo izkusili. Dobro, če se ti v starosti omrači um, se tega tako in tako bolj malo zavedaš. Še veliko neprijetnejša je črnogleda predstava, da je tvoje telo šibko in nemočno, pamet pa še dobro dela. In da se, recimo, znajdeš v instituciji, obdana z ljudmi, ki v najboljšem primeru nimajo pojma o drugačnih življenjskih slogih, v najslabšem pa se lahko znajdeš med nestrpneži, ki si se jih vse življenje bolj ali manj uspešno izogibala. Ker tole pišem nekaj dni pred pustno soboto, si bom dovolila nadgraditi tale črni scenarij in reči: Še sreča, da je človek smrten. Kar pomeni, da lahko svojo, predčasno smrt izbere tudi sam, če je ravno nuja, in če oklepanje življenja vendarle ni močnejše. Saj v nekaterih državah že obstaja pravica do evtanazije v določenih primerih neozdravljive bolezni. Sicer pa sem slišala že mnoge morbidne tolažbe za umiranje, kot je tista, da nekateri srečneži konec življenja dočakajo na morfiju.
Dobro, to slednje je bilo kratek intermezzo za seks, droge in rokenrol do konca. Bodimo zdaj resni in svetlogledi. Raje si obetajmo, da bo naša starost lepa, ustvarjalna in žurerska, da jo bomo čili preživeli na svojem domu ali v lgbt-domu za ostarele, da bomo pripovedovali zgodbice svojim vnukom in vnukinjam, četudi jih nimamo in bo naše napletanje zgodb le blodnja. Za vse to lahko vsaj malo poskrbimo že zdaj. Nasvet pa je najbrž podoben kot v filmu Smisel življenja, kjer monthypythonovci na koncu ugotavljajo, da je smisel ta, da preberemo kakšno dobro knjigo, ne jemo mastne hrane, se sprehajamo in naredimo kaj dobrega. Lahko bi še dodali, da nas pomlajuje tudi to, da na vsake toliko kakšno ušpičimo, ne poslušamo starejših pa tudi ne mlajših in se obnašamo svojim letom neprimerno – ne glede na njihovo število. Kajti če je mladost relativna, je morda nekako podobno tudi s starostjo.
