KNJIGA
Nataša Sukič, Otroci nočnih rož, Škuc-Vizibilija, 2008
V drugi kratkoprozni zbirki Sukičeve najdemo šest kratkih zgodb, nekatere med njimi so razdeljene še na podzgodbe. V primerjavi z njeno prvo zbirko Desperadosi in nomadi so nove zgodbe iz Otrok nočnih rož še bolj sklenjene, saj med branjem ugotavljamo, da junaki in junakinje prehajajo iz ene pripovedi v druge, včasih nam avtorica osvetli eno, potem drugo ali tretjo plat. Kar se nam morda sprva zazdi kot nekoliko izoliran opis umirajoče ženske ali znanstvenofantastični vložek, se ob prebiranju druge zgodbe pokaže za nujen odgovor in spomin telesa oziroma odraz osebne apokalipse in izgube. Intimistične usode so nepovratno prepletene in usmerjane z družbenim »očesom«, ki ne samo da nadzoruje misli, dejanja ali spol, ampak določa tudi trajektorijo, po kateri se sme gibati telo. A ko v zadnji zgodbi Izguba v Zemljo trči komet in dobro organizirana vlada namerava evakuirati vse prebivalce, razen na smrt obsojenega, ki tega noče, se pokaže, da so vsa prizadevanja oblasti že v osnovi nesmiselna, če že ne zla, saj služijo zgolj izpopolnjevanju nadzorovanja, tako tistih, ki so vpisani na stran žrtev, kakor onih, vpisanih na stran nadzornikov.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Pogovor z Natašo Sukič
Kako si izbrala poetični naslov zbirke Otroci nočnih rož?
Hm, s tem naslovom sem imela nekoliko težav – ravno zaradi njegove poetičnosti, vendar sem ga na koncu obdržala, saj se mi je zazdel kot odsev naših življenj, življenj homoseksualcev in transseksualcev. Bil je prvi, ki sem se ga domislila, ko sem razmišljala o različnih aspektih teh naših življenj, denimo o tem, da lahko v polnem smislu zaživimo, se izrazimo šele na »sceni«, med sebi enakimi. Takrat smo kot nočne rože, ki razprejo svoje cvetove v temi, daleč proč od ostrine dneva, proč od kanibalov, njihovih neusmiljenih oči.
V zgodbi Zakon močnejšega ponoviš sceno na vaškem avtobusu, v katerem fantje nadlegujejo mestni dekleti. Le da je zdaj kapo banda oblečen v usnjeno jakno in vojaške hlače, ne nadzoruje pa le svojih fantov, ampak kar ves avtobus. Kaj pravzaprav ponazarja avtobus?
Avtobus je svet v malem, kot tisti v filmu Slobodana Šijana Ko to tamo peva (1980). Avtobus se premika in tudi mi se nenehno gibljemo skozi prostore in čase, nekatere stvari pa kot da ostajajo večno nespremenjene, večno iste. Sovraštvo do drugih in drugačnih, denimo, ki se hrani s krvjo šibkejših že stoletja, le tarče se spreminjajo. Avtobus je kletka – medtem ko se premika, ne moreš kar izstopiti. Avtobus je tako prostor soočenja z zakonom močnejšega.
V Štirih izpovedih bolestnega uma se srečamo s sovražnim razmišljanjem, z dežurnimi nergači in nestrpneži, ki jih moti vse. Njihovo besnilo je včasih smešno, v bistvu pa izraz nevednosti in strahopetnosti ter zato toliko bolj nevarno.
V teh štirih zgodbah znotraj zgodbe sem poskusila osvetliti družbeno konstrukcijo sovraštva/nasilja in upodobiti diskurze, skozi katere se to manifestira. Pod drobnogled sem vzela štiri različne družbene mehanizme – generatorje sovraštva/nasilja: medije, družino (kot osnovno celico družbe), oživljanje ideologije neonacizma ter cerkev oziroma zaslepljenost z religijskimi dogmami. Sovraštvo/nasilje se v teh zgodbah dogaja v fantazijah, v glavah ljudi, negotovih, prestrašenih in zmanipuliranih ljudi. Pojavlja se kot ideja, zelo nevarna ideja. Kombinacija strahu in nevarnih idej pa je lahko in tudi je pogosto smrtonosna.
Zgodba Oko govori o moškem, ki skozi teleskop opazuje preoblačenje transspolne Debre. Ponotranjeno oko ne spominja le na velikega brata, ampak tudi na istoimensko tajvansko grozljivko, v kateri dekle po presaditvi roženice vidi tudi duhove mrtvih.
Tajvanske grozljivke, ki jo omenjaš, sicer ne poznam, vendar bi lahko rekla, da gre v tej zgodbi tudi za to, da družba posamezniku z različnimi indoktrinacijami in discipliniranjem teles »presadi roženico«. Moški/voajer skozi »družbeno roženico« opreza za nekom/nečim, ki zanj predstavlja utelešenje gnusa in perverzije. Vendar se v tej zgodbi ne ukvarjam zgolj s pogledom od zunaj, z vseprisotnim družbenim očesom (nadzorom), pač pa tudi s čisto konkretnim nasiljem, z manifestacijo sovraštva nad transspolnim telesom, pa tudi z vprašanji človekovega dostojanstva. Debra, ki jo »nevidni« sovražnik potisne v socialno smrt, na koncu izbere fizično smrt, vendar fizično smrt v smislu političnega dejanja – stopi namreč iz ječe, kamor jo je potisnila družba, ven, na svetlobo, v svoji najbolj svečani opravi, in tam uprizori svojo smrt, pred očmi drugih. Ne dovoli več, da bi tisti, ki molčijo in tiho pristajajo na nasilje ter ga s to svojo držo omogočajo, še dalje umikali pogled pred učinki tega nasilja.
Prejšnjo zbirko zaključuje presunljiva zgodba Bolečina, novo pa Izguba. Koliko malih smrti moramo doživeti, da bomo tako kot junakinja Debra, mrtvi že za časa življenja in nas ne bo več skrbelo to, kaj bomo počeli na svoj zadnji dan?
Zanimivo vprašanje. Bojim se, da nanj nimam pravega odgovora. No, če imaš pod definicijo malih smrti v mislih užitek in orgazem, potem seveda čim več (hehe), če pa imaš v mislih socialne smrti zaradi sovraštva, šikaniranja in diskriminiranja homoseksualcev in transspolnih ljudi, pa odvisno od debeline kože na naših/njihovih skeletih.
