Med politiko in umetnostjo

KNJIGA

András Gerevich

 Z Andrásem Gerevichem (rojen 1976 v Budimpešti; diploma iz angleške književnosti in magisterij iz scenaristike; piše tretjo pesniško zbirko, urednikuje in snema filme) sva se dan pred njegovim literarnim večerom v klubu Open srečala na otvoritvi razstave Artivizem, ki govori o umetniškem aktivizmu oz. aktivistični umetnosti na Slovenskem, zato me je najprej zanimalo, kakšno je njegovo stališče o povezavi umetnosti in aktivizma.

Gerevich se odločno odreka vlogi aktivista. Pravi, da ljubezensko poezijo piše moškim in z moškimi v mislih, ker je pač odkrit gej. Če ga kdo vpraša za seksualne preference, jim z veseljem kaj pove, prav na živce pa mu gre, ko ljudje od njega pričakujejo, da bo deloval aktivistično. Slabo prenaša, kadar se v medijih pojavi kakšna sporna izjava in ga potem zjutraj kličejo, da bi izrazil svoje mnenje. Takrat enostavno reče, da mu je vseeno in naj raje kontaktirajo gejevske aktivistične skupine. »Politika me ne zanima, nisem politik. Zame umetnost ni politična. Sovražim politiko in vedno vzpostavim distanco do propagandistične umetnosti. Ne glede na namen zavračam propagando.« Nekateri bi rekli, da gejevska umetnost sploh ne more biti nepolitična, da je politična po definiciji? »Jaz poskušam biti nepolitičen. Tukaj v Srednji in Vzhodni Evropi je pisanje o gejih seveda izrekanje nekega stališča, če pa greš v London, je to normalno. To, da seksaš z moškimi, nič ne pomeni. Ljubše mi je zahodnjaško stališče, ker to ni nekakšno stališče samo po sebi.«

 Brane Mozetič je na literarnem večeru podal tezo, da obstajata v Evropi dva tipa gejevske poezije: »vzhodni« in »zahodni«. Po njegovem so pesniki z vzhoda pri gejevskem pisanju bolj eksplicitni in tudi boljši. Gerevich meni, da se pesniki na zahodu nočejo ujeti v past propagande in navaja Carol Ann Duffy, ki jo ima za zares dobro pesnico, ki je sicer lezbijka, noče pa biti označena za lezbično pesnico in se pojavljati v tovrstnih antologijah in na takšnih policah. Malo sem še vrtal naprej in sugeriral, da je oznaka gejevske/lezbične literature morda potreben korak, da bi dosegli raven, ki jo poznajo na Zahodu, kjer pa vendarle še nismo. »Ja, je potreben korak. Meni se zdi prima, da svojo knjigo lahko najdem na oddelku s poezijo in na oddelku z gejevsko in lezbično tematiko. Te kategorije so v redu. Nočem pa prevzeti politične vloge.«

Ali zavračanje nalepke gejevski lahko pomeni, da nekdo misli, da je v resnici narobe to, da je posameznik gej? »Nič ni narobe z gejevsko literaturo, problem nastane, ko ta literatura postane gejevski aktivizem. Mnogi konzervativni pesniki mislijo, da so nekakšni preroki in da je njihovo poslanstvo ljudem govoriti, kako morajo razmišljati, koga voliti, kakšne so prave vrednote. Sam takemu tipično desničarskemu razmišljanju popolnoma nasprotujem. Imam svoja stališča, ki jih tudi povem. Če me ljudje poslušajo, je dobro, če me razumejo, je še boljše, če razmišljajo enako, je najboljše, nočem pa nikogar siliti, da bi mislil tako kot jaz.«

Očitno pa Gerevicha zanima politika druge vrste. Predsednikuje namreč precej velikemu združenju mladih madžarskih pisateljev, kjer lobira, zbira denar in se predaja organizaciji društvenih dogodkov. Bil je tudi prvi odkrit gejevski pesnik na Madžarskem. Kako pa je z drugimi javno razkritimi geji in lezbijkami? »Veliko ljudi je na TV in med igralci, zanje sicer vsi vedo, a sami tega nikoli javno ne izrečejo.« Ti gre to na živce? »Aktivistom gre, ja. Meni pa je vseeno. To so njihova življenja in njihove odločitve. Spoštujem in razumem jih. Ves čas se bojijo za delo. Poznam mladega, nadarjenega in privlačnega igralca, ki je odkrit gej in dobiva samo manjše gejevske vloge, kar mu gre zelo na živce. Cena, ki jo plačuje za svojo odkritost, je pač taka.«

Zadnje čase se zdi, da proti-glbt nasilje v Vzhodni Evropi postaja že kar vsesplošni fenomen. Gerevich opozarja, da so se v Budimpešti parade ponosa začele v prvi polovici devetdesetih in do zadnjih dveh ni bilo nobenega nasilja. In vzroki? »Gospodarstvo na Madžarskem je v slabem stanju, vlada je nepriljubljena, skrajni desničarji, ki jih pred desetletjem ni bilo, ves čas protestirajo, in to proti vsemu. Seveda se to zgodi tudi na paradi glbt ponosa.« Bi vzrok torej iskal samo v gospodarstvu? »Težko je reči, kam vse skupaj pelje, ampak na madžarski televiziji so v vseh domačih limonadah prisotni gejevski liki. Ženske, najstniške ipd. revije so polne tega. Mediji so na splošno zelo liberalni in naklonjeni. Trendi so večinoma pozitivni.«

Vedno me zanimajo posameznikove referenčne točke, z drugo besedo osebni heroji. Gerevich se je odgovora polotil z vprašanjem: »Očetovske figure? Imaš to v mislih?« Ja, nekaj takega, sem odvrnil. Zvedel pa nisem dosti. Wilda je omenil kot nekoga, ki ni njegove vrste junak. Allen Ginsberg ravno tako ne. Torej? »Pasolini je bil velik pesnik in pisatelj ter najboljši režiser. Spoštujem, kako se je postavil za svoje vrednote. In, ja, zdaj sam sebi prihajam v nasprotje, saj je bil Pasolini zelo političen. Torej všeč mi je kot umetnik, spoštujem pa ga tudi kot politika.« In sva spet tu: je to dvoje možno ločiti? »Ne, pri Pasoliniju ne zares.« Čeprav danes po Gerevichevem ti filmi niso več tako politični, kot so bili v času svojega nastanka, še vedno pa stojijo kot umetnost.

Če bi imel ves čas in denar na tem svetu, kaj bi počel? »Ne gre za čas in denar. Potrebujem potrpljenje. Rad bi napisal roman in zato potrebuješ potrpljenje. Zdaj pa počnem preveč stvari in imam preveč administrativnih opravkov in vlog.«

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Kdo bi rad bil normalen?

KNJIGA Andrew Sullivan, Domala normalen: Argument o homoseksualnosti, prevod Gorazd Jurman, Spremna...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja