Vstaja Lezbosov

PORTRET

Pri vsaki akciji je kaj narobe, a to je dobro

Petra Hrovatin, Mojca Koželj in Vesna Vravnik so osnovna celica aktivistične skupine Vstaja Lezbosov.

lezbo_vstaja

Foto: Nada Žgank

Nastanku tako rekoč prve slovenske act-up skupine je botroval neprijeten incident, ko je lezbični par zaradi »eksplicitnega izkazovanja lezbištva« 10. oktobra 2007 moral zapustiti Orto bar – varnostnik in lastnik sta jima povedala, da se ne moreta tako obnašati v heteroseksualnem lokalu. Takrat so dekleta v sodelovanju s sekcijo ŠKUC-LL in drugimi skupinami ter posamezniki z Metelkove in Roga izvedle manifestacijo pred Orto barom, ki je potekala 17. oktobra 2007. Lokalu so predale koromač in delile letake s sporočilom: »Proti politiki izključevanja in procesu normalizacije družbe.« Takoj zatem so spisale manifest in naredile tudi nočno akcijo po ljubljanskih ulicah, na katerih so obesile transparente s sporočili, med drugim, da je poljubljanje človekova pravica. Že prva njihova akcija je bila medijsko odmevna.

Na nekem neformalnem srečanju s članicami LL se je (najbrž!) Simona spomnila ironičnega imena Vstaja Lezbosov. »Meni je bilo ime najprej čisto mimo, ampak potem sem se navadila,« izleti Mojci Koželj. Petri Hrovatin pa je bil všeč ta spolni preobrat, kot da je lezbos en moški ali pa celo otok ali pa aludira na nekakšne vesoljčke. Vesni Vravnik je naziv všeč, ker jo vstaja spominja na duh revolucionarnosti. Hotele so poudariti pomen upora in poleg treh ali štirih stalnih članic mobilizirati še druge, kar se jim je tudi posrečilo, saj je pri vsaki ulični akciji sodelovalo vsaj deset ljudi, ne glede na spol ali spolno usmerjenost. »Tako smo prebile tudi krog lastne zaprtosti,« meni Petra, ki je skupaj s Simono na lastni koži doživela, kako se počutiš, ko te zaradi poljubljanja s punco redar pospremi iz lokala, češ da ta prostor ni »za take«. Odločili sta se, da bosta svoj primer obelodanili, s čimer sta nehote vznemirili tudi nekatere lezbijke na forumih, ki se morda niso mogle sprijazniti s tem, da je varno skrivaštvo v domačem fotelju lahko samo privid.

Naslednja akcija je bila v okviru filmskega festivala DokMa v novembru: preimenovanje mariborskih ulic s prelepljenimi napisi na hišnih številkah: Lezbična ulica, Trg Lezbičnih brigad in podobno.

Vse te dogodke so dekleta tudi snemala, a prvi aktivistični film HomoRisk, ki ga je montirala Irena Kovačević, je nastal še nenačrtno. Posnetkom so dodale še mnenja ljudi na ulici. Premiera s performansom je bila marca 2008 na festivalu Rdeče zore na Metelkovi, ponovitev je bila isto leto na Festivalu lezbičnega in gejevskega filma. »Sodeč po dobrem odzivu publike, smo spoznavale, da tovrstnih vsebin z akcijami in s performansi primanjkuje, in odločile smo se nadaljevati in narediti še en film,« pove Mojca. Vesna omeni turško lezbično aktivistko Ruzgar, udeleženko festivala Rdeče zore, ki je bila navdušena nad njihovim filmom in jih je istega leta povabila v Istanbul. Kmalu zatem so bile povabljene še na dunajske Queer Filmtage in na lezbični filmski festival v Graz – kjer so jim predvajanje filma celo plačale, film je bil prikazan tudi v nemškem mestu Marburg, pa pri nas v Krškem. Žal je odpadla projekcija na Queer Sarajevo festivalu, ki ga je jeseni leta 2008 surovo prekinilo nasilje nad udeleženci in udeleženkami.

Zaključni dogodek je bila predstavitev plakatov, fotografij, filma in brošk Vstaje Lezbosov v okviru aktivistične razstave Artivizem v Monoklu in Tiffanyju, septembra 2008.

Oktobra 2008 so sodelovale tudi na festivalu Mesto žensk in izvedle akcijo na ljubljanskem Tromostovju. Med svetilki so razobesile platnen transparent z napisoma Lezbični trg in 12.000 lezbijk v Ljubljani. S protestno akcijo so opozarjale, »da so del javnega prostora tudi lezbijke ter da je svoboda gibanja in izražanja pravica vsakega posameznika«. Mojca pojasnjuje, da je bila to bolj načrtovana akcija, zato se med njo niso več skrivale pred redarji, ki so jim celo pomagali nadeti transparent.

»To je vedno dobro pri teh akcijah,« hitro doda Petra. »Namreč, vsakič ko vzameš pripomočke in se odpraviš, že vnaprej veš, da bo nekaj zagotovo narobe. Prvič nam je transparent padel v Ljubljanico, pa ga je šla Mojca izvleč. (Smeh.) Potem smo ugotovile, da je transparent pretežek, in smo ga razdelile na dva. Vedno so kakšne komplikacije, ampak vedno tudi naredimo do konca.«

akcije

Pomene javnega prostora in mesta za lezbijke so prevpraševale tudi v svojem drugem filmu Prvovrstni.Drugi., ki pa je nastajal že načrtno, z njim so se ukvarjale celo leto v okviru šole dokumentarnega filma pri Zavodu Kitch. To je bilo dosti laže, ker so imele na voljo profesionalnega snemalca z opremo in montažni studio, pa tudi mentorsko pomoč. V šoli so dobile tudi priložnost, da se same naučijo montirati. Spet je šlo tudi za ulično akcijo s transparenti na Kongresnem trgu, vnesle so tudi nekaj novih gesel, denimo Pink partizanke in Ne tlači me v (o)queer. Posebnost učinka napisov in transparentov je ta, da se lahko podaljša, četudi ni zraven nikogar, ki bi to zabeležil s kamero. Namen je tudi, da se ljudi, ki so že tako nenehno bombardirani s sporočili in z bleščečimi plakati, le malo premakne z neko drugačno obliko, ravno s transparenti ali z začasnim preimenovanjem ulic. Vesna dodaja, »da je bila od dogodka v Orto baru naprej osnovna ideja, da se gre na ulice in da jih lezbijke simbolno zavzamejo z vidnostjo in s slišnostjo«. Mojca meni, da ne gre toliko za zavzemanje, ampak za prikazovanje, da javni prostor pripada vsakomur, torej tudi lezbijkam in gejem, in da se nikomur ne bi bilo treba skrivati.

Film je bil septembra 2009 predpremierno in zelo odmevno predstavljen na 10. mednarodnem beneškem festivalu kratkega filma Circuito Off, oktobra je bila premiera v ljubljanskem Kinodvoru, decembra pa si je film lahko ogledala tudi publika 26. FGLF.

Sproti so ugotavljale, da je ulične akcije laže izpeljati v sodelovanju in s podporo raznih festivalov, ki so jim omogočili vsaj nekaj sredstev, same pa so se počutile zavezane, da zastavljeni projekt izpeljejo do konca. Petra sicer ugotavlja, da preveč načrtovanja tudi ni dobro, najpomembnejše je dobiti idejo in se odpraviti s kamero na ulico ter snemati izjave. Ponavadi najprej naredijo nočno akcijo s pisanjem grafitov in pisanjem transparentov, s čimer hočejo pripraviti prizorišče in odpreti tudi temo za pogovor. Naslednji dan pa se odpravijo na ulice in delajo intervjuje v živo, s povsem naključnimi mimoidočimi, med katerimi so lahko tudi kakšni bolj znani obrazi. Vesna pravi, da tako delajo nekakšen družbeni odtis stanja oziroma družbenega odnosa do lgbt-skupnosti. Strinjajo se s tem, da je osebno preizpraševanje stališč nekaj popolnoma drugega, saj se morajo vprašani zbrati in lezbijki v obraz povedati, kaj si mislijo. Mojca verjame, da se jim je mogoče le posrečilo razširiti razmišljanje v kakšni glavi, četudi je bilo mnenje negativno – nenazadnje so imeli sogovorniki in sogovornice priložnost, da se izrazijo: »Včasih se je videlo, da so se tudi tisti z zelo negativnim mnenjem do homoseksualnosti med pogovorom vsaj malo premislili.« Vesna se sicer ne strinja povsem, meni, da je bilo malo takih, ki bi res začeli razmišljati drugače, Mojca pa vztraja, da verjame v ljudi.

»Bistvo je v tem,« poseže v razpravo Petra, »da me ne iščemo odgovorov, ki bi se zdeli nam zaželeni ali pravi, ampak samo dokumentiramo in se ne ubadamo s tem, kaj bo vprašani odgovoril. Seveda te zmoti ali pa mogoče zaboli, če sta sogovornik ali pa sogovornica nastrojena proti tebi, ampak tega seveda ne poskušaš ne preprečiti ne cenzurirati.« Namen pouličnih snemalnih akcij je, da se potem lahko prikaže paleto mnenj o homoseksualnosti, tudi zelo odklonilnih ali nesmiselnih. Tako nastane tudi možnost, da se bo kdo, ki nima zelo jasno izdelanega mnenja, le zgrozil, ko bo slišal sovražno stališče, in si bo morda rekel, da pa sam sebe v takem ogledalu ne želi videti.

Čeprav se trenutno ukvarjajo vsaka s svojim delom, bodo nadaljevale tudi s skupnim, kajti še vedno imajo veliko posnetkov, tudi z zagrebške akcije poljubljanja pred parado leta 2008 – Vesna še omeni, da se ji zdi, da je na zagrebški aktivistični sceni več gejev, v Sloveniji pa se act-up oziroma radikalnejšega aktivizma loteva razmeroma več lezbijk.

V Ljubljani pa so posnele tudi nekaj režiranih oziroma igranih prizorov, kjer se dekleti javno poljubljata, same pa snemajo odzive na ta dogodek. Ko so to snemale na Prešernovem trgu, jih je neki lezbični par iz tujine pobaral o lgbt-placih v Ljubljani! Skratka – večja vidnost lgbt-populacije bi marsikaj olajšala. In tukaj je prispevek skupine Vstaja Lezbosov nedvomno eden izvirnejših.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

I NA PIKO 21

Brez bolezni in zdravja Oni dan me je prešinilo, da bi mi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja