Recenzije: Knjiga 15

Foucault_200Seks po sv. Foucaultu

Michel Foucault, Zgodovina seksualnosti, prevedel Brane Mozetič, Škuc-Lambda, 2010.

Michel Foucault (1926-84) je bil brez dvoma eden najvplivnejših mislecev dvajsetega stoletja in brez njega si današnjih glbt- in še posebej q-študij enostavno ne moremo zamisliti. Foucault se v svoji analizi diskurzov največkrat osredotoča na posameznike/posameznice in prakse, ki veljajo za marginalne in nenormalne, pri čemer prav v njih najde ključ za razumevanje delovanja oblasti, medicine, znanosti in vsakršnih elit. In Lambda je letos ponatisnila enega svojih velikih založniških in prevajalskih dosežkov – njegovo Zgodovino seksualnosti. Vsi trije deli, ki so prej izšli vsak zase, so zdaj natisnjeni v lepo oblikovani, navdušujoči in sploh krasni knjigi. (Edini pomislek je cena 58 evrov, ki se za ponatis takole od zunaj morda zdi nekoliko visoka.)

Eden ključnih argumentov Zgodovine seksualnosti (posebej prvega, najbolj vplivnega dela, Volje do znanja), ki je vgrajen v same temelje queerovskih študij, je v poudarku, da seksualnost ni neka naravna sila človeškega življenja, ampak je družbeno konstruirana kategorija. To seveda ne pomeni, da je Foucault kar zradiral kakršnokoli biološko dimenzijo, ampak je pri oblikovanju »seksualnosti« dal prednost institucijam in diskurzom. V tem smislu je bila radikalna tudi Foucaultova teza, da je homoseksualna identiteta nekaj relativno novega in da izvira iz druge polovice 19. stoletja. Foucault seveda ne trdi, da pred tem ni bilo istospolnih seksualnih praks, seveda so bile, ampak »ne smemo pozabiti, da je psihološka, psihiatrična, medicinska kategorija homoseksualnosti nastopila tistega dne, ko so jo označili … ne toliko na osnovi vrste seksualnih odnosov, kolikor na podlagi določene lastnosti seksualne občutljivosti, določenega načina v sebi preobrniti moško in žensko. Homoseksualnost se je pokazala kot eden od obrazov seksualnosti, potem ko je bila z izvajanja sodomije spuščena na nekakšno notranjo dvospolnost, na hermafroditizem duše. Sodomit je bil ponovno odpadnik, homoseksualec pa je postal vrsta.«

Za Foucaulta je pri opisu razmerja med oblastjo in uporom pomembna vzpostavitev povratnega govora, torej diskurzivne emancipacije subjektov nenormativnih seksualnosti: »Homoseksualnost je sama začela govoriti o sebi, zahtevala status zakonitosti ali ‘naravnosti’, in to pogosto z besedami in s kategorijami, s katerimi je bila medicinsko diskreditirana.« (Joseph Bristow sicer opozarja, da so istospolno željo prvi teoretizirali sami seksualni radikalci, ne pa zdravniki, psihiatri in drugi zasledovalci seksološkega diskurza.) V drugem (Uporaba ugodij) in tretjem delu (Skrb zase) Foucault analizira seksualnost v časovno oddaljenejših družbah starih Grkov in Rimljanov, kjer so bile želje in seksualne prakse etična in moralna vprašanja, ne pa poslednja sramotna ali zatrta resnica človekove izkušnje, kar so postale s krščanstvom. Če je bil za Rimljane seks že lahko potencialno škodljiv, je (bil) za kristjane že v samem bistvu grešen in zloprinašajoč. In zdaj smo, kjer smo.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

divji_200Divji v srcu

Sam D’Allesandro, Divja bitja, prevedla Teodora Ghersini, Škuc-Lambda, 2010.

Knjiga Divja bitja je zbirka kratkih zgodb, psihadeličnih, lucidnih, freudovskih, modernih, ameriških, drznih! Sam D’Alelesandro je bil skupaj s  Kevinom Killianom (ki je uredil knjigo in napisal uvod), Robertom Glückom, Bruceom Boonom … del  ameriškega »novega pripovedništva«, ki je reševalo pripovedništvo iz zanke modernizma in D’Allesandrove zgodbe odlikuje prav zanimiva in dobro zgrajena pripoved. Govorijo o otroštvu, odraščanju, družini, ljubezni, prijateljstvu, o letnih časih, cvetočih travnikih, drogah, potovanjih, o ljubimcih, parih, o najlepših mladcih na svetu … O najpomembnejših vezeh in odnosih. Dogajajo se v Los Angelesu, San Franciscu, New Yorku, v klubih, barih, na plažah, povsod. So pretanjene študije značajev in vlog, zlasti iz zasebnega življenja, ter medčloveških odnosov.

Rodil se je kot Richard Anderson – Sam D’Allesandro postopoma izrine krstno ime, proces se kaže skozi vozniška dovoljenja z različnimi fotografijami, ki pa nikoli niso »zares uspele ujeti njegove lepote«; kot tudi njegove izmišljene identitete niso ujele njegovega življenja, kajti »nič se kar ne zgubi«, kot pravi v istoimenski zgodbi. »Ne moremo prevzeti odgovornosti za vse, kar se nam zgodi. Navsezadnje obstaja nekaj takega kot samovolja usode.« Tako zapiše pripovedovalec ob smrti svojega ljubimca – leta 1988, star 32 let, za posledicami aidsa umre tudi sam. Ostale so zgodbe, melanholične, divje.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Zala Hriberšek

 

poklici_200Zapečatena

André Aciman, Pokliči me po svojem imenu, Modrijan, 2010

Potem ko pripovedovalec zgodbe Elie kot najstnik nekaj časa na skrivaj hrepeni po precej starejšem Oliverju, ki preživlja poletje v italijanski vili Elijevih staršev, spozna, da si je objekt njegovega poželenja ves čas želel isto, le da je to veliko spretneje prikrival. Elijeva želja se uresniči. Oliver ga uvede v erotično romantično razmerje, ki oba moška zaznamuje za vedno. Njuni poti se že po dobrem mesecu nepredvidljive in strasti polne zveze razideta. Oliver si v Ameriki ustvari družino in začne, kot veliko let pozneje pojasni Eliju, tako živeti vzporedno življenje. Elie ostane v Italiji. A nihče od tistih, ki jih spozna in ljubi pozneje, ni tak kot Oliver. Ko se kot odrasla moška po dveh desetletjih srečata, v hipu sprevidita, da v obeh še vedno plamti enako močno hrepenenje.

Roman, ki naj bi bil lahkotno poletno branje, je več kot to. Je rahločutno napisana zgodba o romantični ljubezni med moškima, ki se pogumno vržeta v strastno razmerje ter v odkrivanje vsega, kar takšna ljubezen prinaša. Vsega tistega torej, kar – kot Eliju pojasni oče, ko zasluti, kaj se dogaja med njim in Oliverjem – imajo le redki srečo doživeti in izkusiti vsaj enkrat v življenju. Privlačno branje za vse, ki s(m)o si kdaj postavljali vprašanja, povezana s prvimi (isto)spolnimi izkušnjami, obenem pa nevsiljiva in tekoča pripoved o romantični ljubezni, ki bi jo lahko mirno podarili tudi mami ali očetu za rojstni dan.

Ocena: ♦♦♦♦

Alma M. Sedlar

 

literatura_200Zaklad literarne vede

Janko Kos idr., Literatura: leksikon, Cankarjeva založba, 2009.

Glbtq-študije nezadržno prodirajo v glavni tok in to se odraža tudi v leksikonih. Tudi v Literaturi. V novi, peti izdaji (prejšnja je iz leta 1987), naj bi gesla, ki so ostala iz prejšnjih izdaj, »pregledali in dopolnili«. Nekaj naključnih primerov kaže, da je to malo res, malo pa ne: geslo travestija je temeljito spremenjeno, geslo epilij ni, a bi moralo biti, ker še vedno nič ne pove, ponekod pa so še napake iste kot prej (npr. napačno črkovanje Marvella in Vaughana). Polovica gesel je napisana na novo, mnogo je čisto novih, na primer metafikcija, kiberpank, hipertekst, medbesedilnost, vsi izmi, ki se začnejo s post (prejšnja izdaja ima edino negotov poskus definicije postmodernizma) …

Zelo pomembna novost so gesla v povezavi s feministično literarno vedo (kjer je sicer čisto po nepotrebnem govor o ženskih avtoricah) ter geslo »gejevske in lezbične študije«, ki je dovolj korektno (in spotoma opredeli še homofobijo, a zanemari btq). Ampak gejevske in lezbične študije niso smer sodobne literarne vede (kot pravi leksikon), temveč so izrazito interdisciplinarne. Po analogiji s feministično literarno vedo bi bilo zato bolje govoriti o gejevski in lezbični literarni vedi, ki deluje na presečišču gejevskih in lezbičnih študij ter literarne vede. Christina Rossetti pa je znamenita pesnica iz 19. stoletja, ne pa predstavnica gejevskih in lezbičnih študij.

Drugače pa je Literatura čudovit leksikon.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

 

hoffman_200»Družina« in družine

Mary Hoffman, ilustrirala Ros Asquith, Velika knjiga o družinah, prevedla Ana Marija Toman, Didakta, 2010.

Velika knjiga o družinah se začne s primerom, kako so družine prikazovali včasih: očka, mamica, bratec, sestrica, pes, mačka – seveda pred lično, rahlo ruralno hišico. Ena in edina možna, prava, zdrava, naravna in božja družina je seveda ideološki mit in velika vrednost knjige je prav v tem, da nemudoma zapiše, da so družino nekoč tako prikazovali, ne pa da je v samo takšni obliki tudi kdajkoli živela. Zato takoj nadaljuje: »V resnici so družine zelo raznolike.« V nasprotju z namišljijo s prve strani sledi opis različnih tipov družin, kjer je seveda povedano tudi, da »nekateri otroci živijo z dvema mamama ali dvema očkoma«. Mavrična družina je povsem (hetero)normalizirana, v ničemer posebna, ampak samo eden od tipov družin, ki danes veljajo za normalne. (Tečno dodam: zdaj čakamo samo še na priročnike za pripravo glbt-družin na krst, prvo obhajilo in druge svete zakramente.)

Avtorici se izogibata spolnim stereotipom (kdo je zaposlen, kdo pomiva, kuha ipd.) in svoje trditve z začetka, da obstaja več tipov družin, vseskozi potrjujeta z ustreznimi sličicami. Slikanica, ki je namenjena otrokom do osmega leta starosti, obravnava teme zaposlitve, doma, počitnic, praznovanj, šole, hrane, oblačil, hišnih ljubljenčkov, hobijev, vozil in čustev. Vseskozi poudarja neuniformnost družin, ker si niti dve nista enaki in se tudi vsaka sama spreminja: »Vse napisano velja za vse družine v različnih obdobjih.«

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl

Izdaja
Ostali prispevki: Uredništvo

Zadnja stran: “All Beauty Must Die”*

Osemega septembra, ko Makedonija obeležuje dan neodvisnosti, so se po Skopju pojavili...
Preberi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja